Jedro

Akceptni nalog ni pravno razmerje, ampak samo listina, ki o že nastalem pravnem razmerju seznanja druge, zlasti Službo družbenega knjigovodstva (sedaj Agencijo za plačilni promet). To pravno razmerje je naročilo, nalog. Obveznost izročiti akceptni nalog je kavzalna obveznost. Plačilo katere obveznosti se z izročitvijo akceptnega naloga zavaruje in kako se omenjena obveznost zavaruje, je stvar dogovora. Začasna odredba je bila neprimerna, neustrezna, saj upnik z njo ni želel doseči zavarovanja dolžnikovega premoženja, iz katerega naj bi se poplačal za svojo terjatev, ampak je želel s prepovedjo vnovčitve spornega akceptnega naloga doseči preprečitev zmanjšanja svojega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sklenilo, da se postopek zavarovanja upnikove terjatve ustavi (1. točka izreka), da se sklep o izdani začasni odredbi v celoti razveljavi (2. točka izreka), da se dolžnikov ugovor proti sklepu o izdani začasni odredbi zavrže (3. točka izreka) in da je upnik dolžan dolžniku povrniti 60.627,00 SIT stroškov postopka (4. točka izreka). Upnik se je proti navedenemu sklepu pritožil, in sicer očitno proti 1., 2. in 4. točki njegovega izreka, ki so bile zanj neugodne. Uveljavljal je pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pri tem ni priglasil stroškov pritožbe. Pritožba ni utemeljena (čeprav iz drugih razlogov). Sodišče prve stopnje je štelo, da upnik ni opravičil izdane začasne odredbe, ker je namesto tožbe na vrnitev akceptnega naloga vložil tožbo na plačilo določenega denarnega zneska. Zato je na podlagi 1. odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) na dolžnikov predlog ustavilo postopek (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter razveljavilo opravljena dejanja (2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ker upnik ni trdil, da bi bil sporni akceptni nalog že vnovčen, je namreč sodišče prve stopnje štelo, da bi izdano začasno odredbo lahko opravičil le z vložitvijo tožbe na njegovo vrnitev. Upnik pa se je v pritožbi skliceval na 2. odstavek 277. člena ZIZ, ki sodišča (prve stopnje) ne zavezuje samo na napotitev upnika, da vloži tožbo, ampak tudi, da ga pouči, kakšno tožbo mora vložiti (da začasno odredbo opraviči). Iz 2. točke izreka sklepa z dne 16.03.1999, opr. št. R Ig 59/99-3, sicer izhaja, da sodišče prve stopnje upnika ni poučilo, kakšno tožbo mora vložiti, da opraviči začasno odredbo, vendar pa to po oceni sodišča druge stopnje (iz v nadaljevanju navedenih razlogov) ni vplivalo na neuspeh upnika v postopku zavarovanja njegove terjatve (s prepovedjo vnovčenja spornega akceptnega naloga). Akceptni nalog ni pravno razmerje, ampak samo listina, ki o že nastalem pravnem razmerju seznanja druge, zlasti Službo družbenega knjigovodstva (sedaj Agencijo za plačilni promet). To pravno razmerje je naročilo, nalog (gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.01.1993, opr. št. III Ips 70/92). Obveznost izročiti akceptni nalog je kavzalna obveznost. Plačilo katere obveznosti se z izročitvijo akceptnega naloga zavaruje in kako se omenjena obveznost zavaruje, je namreč stvar dogovora (gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.06.1992, opr. št. III Ips 34/92). Stranki tega postopka pa sta se v 3. členu "dogovora" z dne 01.09.1998 (priloga A3) dogovorili za izročitev akceptnega naloga "za zavarovanje maksimalnega roka plačila 60 dni" (gl. tudi 4. člen omenjenega dogovora) in ne za zavarovanje morebitnega zahtevka upnika iz naslova neupravičene pridobitve. Zato upnik z vložitvijo tožbe na plačilo 3,352.940,30 SIT (tj. na vračilo neupravičeno pridobljenega zneska) dejansko ni opravičil izdane začasne odredbe. Itak pa je bila začasna odredba neprimerna, neustrezna, saj upnik z njo ni želel doseči zavarovanja dolžnikovega premoženja, iz katerega naj bi se poplačal za svojo terjatev, ampak je v posledici preprečitve vnovčenja spornega akceptnega naloga želel preprečiti zmanjšanje svojega premoženja. Glede na navedeno je drugostopenjsko sodišče neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo zakonit in pravilen sklep prvostopenjskega sodišča. Ker upnik izdane začasne odredbe ni opravičil, pa je na podlagi 6. odstavka 38. člena v zvezi z 239. členom ZIZ dolžniku dolžan povrniti stroške, ki mu jih je v postopku zavarovanja neutemeljeno povzročil. Gre za stroške, ki jih je sodišče prve stopnje dolžniku priznalo že s sklepom z dne 18.09.2000, opr. št. ... (tretji odstavek izreka), in katerih odmera po posameznih postavkah je razvidna iz ugovora (gl. list. št. 9). VS RS sodba III Ips 70/92 (13/01/1993). VS RS sklep III Ips 34/92 (24/06/1992).