Jedro

Ker po podanem dokaznem predlogu ugotavljanje prstnih odtisov ni bilo več mogoče, zavrnitev tega dokaznega predloga ne predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, niti s tem ni bila kršena pravica do obrambe.

Pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti z vidika primernosti kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče izreklo eno leto in dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje pa šest mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju pravnomočno izrečene zaporne kazni šestih mesecev zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.5.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28.10.2003 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obsojenec je bil dolžan tudi plačati stroške kazenskega postopka in na 150.000 SIT odmerjeno povprečnino. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ mu je bilo odvzeto zaseženo mamilo, na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ pa vzeto zaseženo orožje ter denar. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbama okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika, odvetnika Z.V. iz L. Obsojencu je za kaznivo dejanje pod točko 1 prvostopenjske sodbe zvišalo kazen na dve leti in šest mesecev zapora ter izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi tako, da obsojencu ni izreklo varnostnega ukrepa odvzema denarja.

Zoper pravnomočni sodbi je zagovornik obsojenega J.P., odvetnik M.K. iz L., dne 7.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog zagovornika glede ugotavljanja morebitnih prstnih odtisov obsojenca na zaseženih PVC vrečkah. Po mnenju zagovornika to pomeni kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Poleg tega meni, da je Višje sodišče v Ljubljani v pritožbenem postopku nepravilno zvišalo kazensko sankcijo, kar naj bi bilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, izrečena kazen pa je ob predpostavki, da je šlo za manj kot 400 g mamila, naravnost drastična. Iz teh razlogov je Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 11.3.2005 menila, da zahteva ni utemeljena, ker obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, prav tako pa je tudi ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik utemeljuje zavrnitev dokaznega predloga kot kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, pri čemer ne pojasni, katere kršitve določb kazenskega postopka so podane in bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je glede na pisni dokazni predlog obsojenčevega zagovornika, da izvedenec ugotovi prstne odtise na PVC vrečkah, v katerih je bilo mamilo, in na strelnem orožju, zavrnilo, potem ko je na podlagi dopisa Policijski postaji D.z dne 9.2.2004 dobilo odgovor z dne 10.2.2004 (list. št. 238), v katerem je pojasnjeno, da niso izvedli izzvanja prstnih sledov na omenjenih predmetih, ker so bili med opravljanjem preiskav kontaminirani s strani različnih uslužbencev MNZ. Na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 5.1.2004 je bil ta dopis tudi prebran, iz zapisnika z glavne obravnave pa je tudi razvidno, da obsojenec v zvezi s prebranimi listinami ni imel nobene pripombe. Prav tako ni bil postavljen noben nov dokazni predlog. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga natančno obrazložilo (stran 14 in stran 11 prvostopenjske sodbe) z utemeljitvijo, da izvedba dokaza ne bi bila smiselna, saj je bil dokazni predlog podan, ko so bili prstni odtisi že zbrisani oziroma kontaminirani. Ista ugotovitev sledi tudi iz obrazložitve v sodbi sodišča druge stopnje (stran 3 in 4). Takšna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga torej ne predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, niti s tem ni bila kršena pravica do obrambe, saj po podanem dokaznem predlogu ni bilo več mogoče ugotavljati prstnih odtisov. Obsojenčev zagovornik tako smiselno uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Prav tako obsojenčev zagovornik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o zvišanju kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ. Pritožbeno sodišče ima pravico, da ugodi pritožbi državnega tožilca in zviša kazen, ki je bila izrečena na prvi stopnji, s čimer ne krši nobene določbe Zakona o kazenskem postopku. V izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje je izrečena kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ v okviru predpisane kazni, torej zakonita, prav tako pa je zakonito izrečena višja enotna kazen. Z vidika primernosti kazni, pa s tem izrednim pravnim sredstvom, pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi višine izrečene kazni, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo premoženjske razmere obsojenega J.P., ki so razvidne iz podatkov v sodbi sodišča prve stopnje.