Jedro

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 9. 2019 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 6. 2019 ter, da se tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do nadomestila za invalidnost za čas od 20. 10. 2014 do 31. 12. 2015 v znesku 152,83 EUR na mesec, od 1. 1. 2016 do 30. 9. 2016 v znesku 153,90 EUR na mesec, od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 v znesku 154,52 EUR na mesec, od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 156,30 EUR na mesec, od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 v znesku 159,73 EUR na mesec, od 1. 4. 2018 do 31. 12. 2018 v znesku 161,49 EUR na mesec in od 1. 1. 2019 dalje v znesku 165,85 EUR na mesec. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški postopka bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev, ki se nanaša na datum začetka izplačevanja nadomestila za invalidnost, sporna in sprejeta v nasprotju z materialnim pravom. Zavarovancu se namreč nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do premestitve in prične opravljati delo na delovnem mestu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, ob upoštevanju omejitev, kot izhajajo iz odločbe o priznanju invalidnosti. Za rešitev predmetne zadeve je tako potrebno ugotoviti, kdaj je tožnica dejansko realizirala pravico do premestitve, se pravi, kdaj je začela opravljati delo v skladu z omejitvami. V tem primeru je potrebno ločiti med priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost in pričetkom njenega izplačevanja. Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 344/2019 zavzelo stališče, da za zavarovance, ki so že vključeni v zavarovanje, plačilo prispevkov ni pogoj za manifestacijo premestitve. Iz gramatikalne razlage obrazložitve navedene sodbe je povzeti, da je plačilo prispevkov bistveni pogoj za začetek izplačevanja nadomestila za invalidnosti za vse tiste zavarovance, ki se šele vključujejo v zavarovanje, ne velja pa za tiste, ki so že vključeni v zavarovanje in imajo priznano pravico do premestitve. Tako je nepravilna odločitev sodišča, da se tožnici ne prizna pravica do izplačila nadomestila za invalidnost za vtoževano obdobje, ko je že opravljala delo skladno s priznanimi omejitvami. Odločitev sodišča ni logična in pomeni tudi kršenje pravice do enakopravnosti oziroma bi prišlo do diskriminacije med zavarovanci, ki bi ob uveljavljanju nadomestila za invalidnost imeli poravnane prispevke in bi v kasnejših mesecih zamujali s plačilom le-teh in med zavarovanci, ki ob uveljavljanju nadomestila nimajo poravnanih obveznosti, pa jih poravnajo kasneje. Judikati, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje so bili sprejeti na podlagi drugačnega dejanskega stanja in v konkretnem primeru niso upoštevni. Ker je bila višina nadomestila za invalidnost izračunana ob upoštevanju celotne pokojninske dobe, vključno z obdobjem, za katerega so bili prispevki naknadno plačani, ni pravne osnove, da bi za čas, za katerega je prispevke naknadno poravnala, ne bila upravičena do izplačila nadomestila za invalidnost. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da je pritožba tožnice neutemeljena, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem navaja, da v zadevi ni izkazano, da bi tožnica pričela opravljati drugo ustrezno delo v sklopu kmetijske dejavnosti pred datumom, ko ji je bilo nadomestilo za invalidnost priznano. Plačevanje prispevkov je eden izmed esencialnih elementov v zvezi z dejstvom opravljanja dejavnosti in je bistvena manifestacija opravljanja dejavnosti. Če ni podanih vseh bistvenih elementov opravljanja dejavnosti, pa tudi ni moč govoriti o opravljanju dela v okviru dejavnosti, in sicer skladno z odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje se je v tem primeru utemeljeno oprlo na zadevo Psp 579/2016. Plačilo prispevkov ima učinek za naprej, ne pa za nazaj. Iz previdnosti pa tožena stranka še navaja, da tožnica tudi ni izkazala, da bi že v letu 2014 in nadalje opravljala delo, ki bi ga bilo moč šteti kot ustrezno glede na odločbo o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. V zadevi pa je potrebno upoštevati tudi pravnomočno odločbo št. ... z dne 21. 1. 2015, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost iz razloga, ker tedaj ni imela poravnanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravna podlaga v zvezi s plačilom prispevkov se ni spremenila vse do plačila prispevkov 11. 3. 2019. V tem primeru torej tudi upoštevaje 4. alinejo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni dopustno poseči v pravnomočno odločbo iz leta 2015. Iz previdnosti se tožena stranka sklicuje tudi na zastaranje, in sicer upoštevaje določbo petega odstavka 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 v povezavi s prvim odstavkom 91. člena ZPIZ-2 (neplačilo prispevkov je razlog na strani tožeče stranke) in tudi na triletni zastaralni rok po obligacijskih predpisih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 9. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 6. 2019. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 165,85 EUR na mesec od 11. 3. 2019 dalje. Nadomestilo za invalidnost se ji izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere ima po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj. Nadomestilo se ji izplačuje od dneva plačila prispevkov, to je od 11. 3. 2019 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost za čas od 20. 10. 2014 pa do 10. 3. 2019 (z 11. 3. 2019 dalje ji je namreč nadomestilo za invalidnost že priznano z izpodbijano odločbo).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo z dne 16. 10. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo: brez premeščanja bremen nad 10 kg, brez elevacije rok nad horizontalo in dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, s polnim delovnim časom od 11. 6. 2014 dalje. Tožnica je vse od 1. 1. 1995 v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Kot izhaja iz potrdila FURS z dne 19. 10. 2017, tožnica ni imela plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 11. 2011 dalje. Zapadle prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je poravnala 11. 3. 2019. Tožnica je sicer že v letu 2015 uveljavljala priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, vendar pa je bilo priznanje navedene pravice s pravnomočno odločbo z dne 21. 11. 2015 zavrnjeno iz razloga, ker ni imela plačanih prispevkov.

9. ZPIZ-2 v prvem odstavku 85. člena med drugim določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Skladno s tretjim odstavkom 124. člena ZPIZ-2 se nadomestilo za invalidnost v tem primeru (4. alineja prvega odstavka 85. člena zakona) izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi3, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do spremembe sodne prakse, pri čemer se tožnica sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 344/2019 z dne 30. 1. 2020. Tudi v navedeni sodbi enako kot v sodbi Psp 579/2016 sodišče izrecno poudarja, da je ključno, od kdaj dalje so se začeli plačevati prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S tem dnem je bila realizirana priznana pravica iz invalidskega zavarovanja. Tudi če bi bila tožnici priznana zgolj pravica do nadomestila za invalidnost, pa to še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v že citirani zadevi Psp 344/2019. 12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tudi v spornem obdobju že opravljala delo z upoštevanjem omejitev, kot izhajajo iz odločbe o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti, pa pritožbeno sodišče opozarja na pravnomočno odločbo z dne 21. 11. 2015, s katero je bila tožnici zavrnjena zahteva za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnica nima plačanih prispevkov. V primeru, da je tožnica menila, da je taka odločba nepravilna in nezakonita in da razlog zavrnitve ni bil utemeljen, bi v tem primeru morala odločbo izpodbijati pred sodiščem, kar pa ni storila. Šele s plačilom prispevkov se je dejansko stanje spremenilo in v tem primeru je imela tožena stranka ustrezno pravno podlago za izdajo nove odločbe, s katero je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost in do njenega izplačevanja od 11. 3. 2019 dalje. Upoštevaje navedeno tako tudi ne gre za kršenje pravice do enakopravnosti oziroma za diskriminacijo, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnica.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej Psp 579/2016.