Jedro

Tudi če drži, kar tožnik navaja v reviziji, da mu sodišče (prve stopnje) na obravnavah ni vedno dopustilo postavljati vprašanj nasprotni stranki in razpravljati o dejstvih, ki jih sam šteje za pomembna, to samo po sebi ne predstavlja nezakonitega ali neenakopravnega obravnavanja. Dejstvo, ali ima ena od strank v postopku možnost postavljati vprašanja nasprotni stranki, namreč ni odločilno za pravilno izvedbo postopka. Stranka mora sama zatrjevati oziroma navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke, ne pa o morda nejasnih dejstvih ali dejstvih, ki jih ne pozna, spraševati nasprotno stranko.

Tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka nemudoma prekliče sklep o ponudbi sklenitve nove pogodbe z dne 25. 5. 2004 in to pogodbo, ni ustrezen. S tem v zvezi bi sodišči druge in prve stopnje morali upoštevati 2. člen ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da naj tožena stranka nemudoma prekliče obvestilo z dne 25. 5. 2004, sklep o ponudbi sklenitve nove pogodbe z dne 25. 5. 2004 in pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004, uveljavi pa pogodbo z dne 30. 6. 1991, in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki prišlo do reorganizacije poslovanja in spremembe sistemizacije delovnih mest, da je pri tem ukinila dispanzer za zdravstveno varstvo v prometu, zaradi tega pa je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu pisarniški referent I. S tem je obstajala zakonska podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), sicer pa je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in z enako osnovno plačo. Tožnik je novo pogodbo podpisal. 3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za preklic obvestila z dne 25. 5. 2004 razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Presodilo je, da je po 90. členu ZDR (v skladu s sodno prakso) sodno varstvo v primeru, če delavec podpiše ustrezno pogodbo o zaposlitvi, omejeno le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Ta razlog je obstajal zaradi ukinitve dispanzerja za zdravstveno varstvo v prometu. Prejšnja pogodba o zaposlitvi ne oživi zgolj na podlagi ugotovitve, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved, saj mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Ker delavec ne more izpodbijati obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 83. člena ZDR, v tem delu ni dopustilo sodnega varstva.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji se smiselno sklicuje na tožbo in vse pripravljalne vloge, vključno z navedbami in predlogi v postopku. Navaja, da je sodišče v postopku kršilo eno od temeljnih načel, namreč da ga ni vsakokrat poučilo v skladu z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). V postopku mu ni dopustilo postavljati vprašanj nasprotni stranki in ni upoštevalo "dokaznih utemeljitev", ki so lahko bistvenega pomena pri reševanju spornega vprašanja. Sklicuje se na določbe 14., 20., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). V zvezi s postopkom reorganizacije tožene stranke sodišče ni pazilo na zakonske omejitve v teh postopkih, pri tem pa je tožnik večkrat zaman poskušal sodišče opozoriti na nepravilnosti in neobstoj nekaterih aktov. Zlasti je dvomljiva "zakonitost in verodostojnost" Pravilnika o organizaciji dela in sprememb sistemizacije delovnih mest. Bistveno je bil kršen postopek oziroma ustavne določbe, ker je bil kljub utemeljenim ugovorom tožnika za sojenje določen sodnik B. V., ki je bil pristranski in bi moral biti izločen. Na koncu revizije se tožnik ponovno sklicuje na vse dosedanje navedbe, dokaze in argumentacijo ter navaja, da je sodišče nekatera dejstva napačno ocenilo in jih štelo za nebistvena.

6. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (367. in 384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Glede na značaj revizije kot izrednega pravnega sredstva se revident v njej ne more le sklicevati na dosedanje navedbe v že pravnomočno končanem postopku, temveč mora jasno in določno navesti ter opredeliti revizijske razloge. Tožnikovega sklicevanja na tožbo, pripravljalne vloge, navedbe, itd. v dosedanjem postopku zato ni mogoče upoštevati.

10. Tožnik v zvezi s tem, da ga sodišče ni poučilo v skladu z 12. členom ZPP, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar se ta očitno nanaša le na postopek pred sodiščem prve stopnje. Te kršitve pa ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar sama po sebi ne more predstavljati relativne bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje, torej revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

11. Neutemeljene so navedbe o nezakonitem oziroma neenakopravnem obravnavanju tožnika (ki jih je sicer uveljavljal že v pritožbi). Tudi če drži, kar tožnik navaja v reviziji, da mu sodišče (sodišče prve stopnje) na obravnavah ni vedno dopustilo postavljati vprašanj nasprotni stranki in razpravljati o dejstvih, ki jih sam šteje za pomembna, to samo po sebi ne predstavlja nezakonitega ali neenakopravnega obravnavanja. Dejstvo, ali ima ena od strank v postopku možnost postavljati vprašanja nasprotni stranki, namreč ni odločilno za pravilno izvedbo postopka. Stranka mora sama zatrjevati oziroma navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), ne pa o morda nejasnih dejstvih ali dejstvih, ki jih ne pozna, spraševati nasprotno stranko. Nepomembno je tudi, ali je sodišče pri vodenju postopka in presoji zadostilo pričakovanjem ali prepričanju ene od strank o tem, katera dejstva so pravno pomembna. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje kljub večjemu številu obravnav na nobeni od njih ni izrazil pomislekov ali nasprotovanj glede vodenja postopka. Vsakič je brez pripomb podpisal tudi obravnavni zapisnik.

12. Nadalje revident navaja, da naj bi bil predsednik senata sodišča prve stopnje pristranski, oziroma da so obstajali razlogi za njegovo izločitev po 6. točki 70. člena ZPP. Konkretnejših razlogov za nezakonitost odločitve o tem ni navedel. Revizijsko zatrjevanje, da sodišče prve stopnje (kasneje pa glede na podobne pritožbene navedbe tudi sodišče druge stopnje) ni upoštevalo njegovih argumentov za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje, ne zadošča. Zato lahko revizijsko sodišče le pritrdi pravilni presoji sodišča druge stopnje in predsednika sodišča prve stopnje v sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje (v sklepu Su 220100/2005 z dne 21. 3. 2005). Dejstvo, da je bil oče predsednika senata pri toženi stranki več kot 20 let nazaj zdravnik, še ne dokazuje nepristranskosti predsednika senata.

13. Tožnik v reviziji ne navaja razlogov za nezakonitost (procesne) odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje in zavrženju tožbe v delu (o čemer bi moralo sodišče druge stopnje izdati sklep), v katerem je tožnik zahteval preklic obvestila tožene stranke o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004. Glede na to tudi revizijsko sodišče odločitve v tem delu ni preizkusilo.

14. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

15. Že tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka nemudoma prekliče sklep o ponudbi sklenitve nove pogodbe z dne 25. 5. 2004 in to pogodbo, ni ustrezen in ne omogoča drugačne odločitve. S tem v zvezi bi sodišči druge in prve stopnje morali upoštevati 2. člen ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Takšen tožbeni zahtevek pa sta sodišči druge in prve stopnje šteli predvsem kot zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004 (ki se dejansko neustrezno glasi kot sklep o ponudbi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi), vendar sta v zvezi s tem pravilno izhajali iz tega, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu in sprejema ponudbe delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas (kot v tem primeru), sodno varstvo omejeno le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. To izrecno izhaja iz določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR.

16. Poslovni razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR izhaja iz dejstva reorganizacije tožene stranke in ukinitve dispanzerja, v katerem je delal tožnik, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela. Tožnik teh zaključkov ne izpodbija izrecno, temveč opozarja na to, da naj bi tožena stranka ne izpolnjevala zakonskih pogojev za izvedbo reorganizacije, pri čemer dvomi tudi o zakonitosti Pravilnika o organizaciji dela in spremembi sistemizacije. Katerih zakonskih pogojev za reorganizacijo oziroma katerega zakona se tožena stranka pri reorganizaciji in ukinitvi dispanzerja ni držala, ne navede. Le izražanje dvomov o zakonitosti pravilnika ne zadošča. 17. Zato tudi ob zaključku, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in upoštevajoč dejstvo, da je podpisal novo pogodbo za ustrezno zaposlitev, glede katere ni uveljavljal razlogov ničnosti ali izpodbojnosti, revizijsko sodišče pritrjuje odločitvi sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi.

18. V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.