Jedro

Če je upnik s podpisom odrečne izjave nepogojno sprejel (poravnalno) ponudbo zavarovalnice - dolžnika o ureditvi spora, je nastalo pravno (pogodbeno - poravnalno) razmerje med pogodbenikoma. Na nastanek tega razmerja ne more vplivati okolnost, da je upnik naslovil na sodišče, kjer je tekla pravda zoper dolžnika, še vlogo, da terja mimo po dolžniku ponudene izpolnitve še kaj drugega, ker sodišče ni sodelovalo v dogovarjanjih med strankama.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je tožena stranka po zavarovalnici plačala 379.500 HRD odškodnine kot je bilo med strankama dogovorjeno, zavrnilo višji zahtevek, ki je od tožene stranke terjal tudi plačilo obresti.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se sodba v izpodbijanem delu spremeni ali razveljavi. V pritožbi zatrjuje, da je zmoten zaključek, da gre za sodno poravnavo. Tožeča stranka namreč ni sprejela toženkine ponudbe, kar izhaja iz njene vloge z dne 26.5.1992, ko je postavila drugo ponudbo, ki se razlikuje le po dodatnem zahtevku glede obresti od 4.2.1992 do plačila. Ker toženka oziroma zavarovalnica tega ni sprejela, ni prišlo do sodne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka po stranskem intervenientu, to je zavarovalnici dostavila tožnici poravnalno ponudbo (z dne 8.5.1992), da ji plača skupaj 379.500 HRD za celotno škodo (nastalo 4.2.1992), kar naj se potrdi s podpisano odrečno izjavo, da je tožena stranka odrečno izjavo podpisala (26.5.1992), po kateri se šteje, da je s plačilom zneska 379.500 HRD njena škoda v celoti poravnana ter da je tožena stranka po zavarovalnici dogovorjeno glavnico tudi plačala z obrestmi od sklenitve poravnave do plačila.

Take ugotovitve po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost pobijane odločbe sodišča prve stopnje, to je njen zaključek, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti in da zato tožbeni zahtevek glede plačila obresti ni utemeljen.

Pritožbena izvajanja v smeri trditve, da ni prišlo do sklenitve sodne poravnave, so pravno nepomembne, ker pobijana sodba ne govori o sodni, ampak navadni poravnavi. Sodba temelji namreč na zaključku, da sta stranki sklenili poravnavo, pri čemer se opira na ponudbo stranskega intervenienta, to je zavarovalnice toženke in odrečno izjavo tožeče stranke, ki predstavlja sprejem ponudbe. Ker predstavlja poravnava strank pogodbeno razmerje med njima, je pomembno samo to, kaj sta druga drugi sporočili v fazi dogovarjanj in ali je bila po toženi stranki sporočena ponudba nepogojno sprejeta. Z drugimi besedami pomembno je to, kaj je tožnica odgovorila neposredno toženki na njeno ponudbo (ne pa kakšne vloge tožnice na sodišče, ker to ni sodelovalo pri pogajanjih med strankama). Iz vsebine navedenih sporočil pa izhaja, da je tožena stranka ponudila tožnici v poravnavo celotne škode plačilo 379.500 HRD, v potrditev katere naj tožnica podpiše odrečno izjavo ter da je tožnica odrečno izjavo res podpisala 26.5.1992, ki vsebuje besedilo, da je s ponudenim zneskom poravnana celotna škoda iz nezgode z dne 3.2.1992 in da je po plačilu tega zneska odgovorna oseba prosta vsakršnih odškodninskih obveznosti do nje. Zaključevanje sodišča prve stopnje o tem, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, je v skladu z določbami 36. in 39. člena ZOR in ker je tožena stranka s poravnavo sprejete obveznosti do tožnice v celoti poravnala, je utemeljeno zaključilo, da tožničin nadaljnji tožbeni zahtevek ni utemeljen. Torej sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo kakšnih uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev postopka. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).