Jedro

Za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS ni dovolj, da je prosilec na dan 23.12.1990 živel v Sloveniji, ampak dejansko življenje v Sloveniji od tega dne do odločitve o državljanstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 6.1.1993 zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je tožnik imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, vendar je februarja 1992 odšel v Republiko Makedonijo, kjer se je s 1.8.1992 zaposlil v oboroženih silah Republike Makedonije, in tako dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje enega od pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je v skladu z določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije na dan 23.12.1990 tudi dejansko živel v Republiki Sloveniji in da zato izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva. Meni, da je pomembno le, kje je dejansko živel na dan plebiscita, poznejša sprememba okoliščin pa nima vpliva na pridobitev državljanstva. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba razveljavi ter se ugodi zahtevku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da morata biti kumulativno podana oba pogoja iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, in to ne samo na dan 23.12.1990 ampak tudi dalje in kumulativno brez daljših prekinitev bivanja v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/19-I, 30/91-I in 38/92), po kateri državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dejansko živel v Republiki Sloveniji. Tožnik je sam povedal, zaslišan kot stranka, da je v mesecu februarju 1992 odšel v Makedonijo in od takrat dalje dejansko živi v Republiki Makedoniji, saj je tudi zaposlen v oboroženih silah Republike Makedonije. Ni sprejemljiva tožnikova razlaga določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da je pomembno le, kje je živel na dan 23.12.1990. Kot pogoja za pridobitev državljanstva sta določena - prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Dejansko živi v Republiki Sloveniji tisti, ki tukaj zadovoljuje svoje temeljne življenjske potrebe, brez daljših prekinitev. Tožnik pa svojih temeljnih življenjskih potreb ne zadovoljuje v Republiki Sloveniji, najmanj od februarja 1992 dalje, torej dejansko od tega časa pa do izdaje izpodbijane odločbe 6.1.1993, ni dejansko živel v Republiki Sloveniji.

Glede na obrazloženo je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.