Jedro

Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela ter mu je bila priznana pravica do premestitve z omejitvijo opravljanja del izven prometa, je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 3. 2012 in št. ... z dne 28. 3. 2012 ter se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 11. 3. 2012 do 5. 4 2012 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 6. 2012 in št. ... z dne 10. 7. 2012 ter se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 9. 6. 2012 do 11. 6. 2012 (II. točka izreka). Sklenilo je, da stroški postopka bremenijo proračun RS (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke in vpogledati v tožnikov zdravstveni karton, saj bi se le na ta način pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ker sodišče prve stopnje dokaznim predlogom ni ugodilo, je izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno. Poudarja, da je bil tožnik žrtev kaznivega dejanja, in sicer je šlo za poskus uboja. Od takrat ima hude zdravstvene težave, ki izvirajo iz škodnega dogodka z dne 21. 8. 2010, postal je nezmožen za delo, ki ga je do poškodbe opravljal pri delodajalcu A. d.o.o., kakor tudi za katerokoli drugo delo. Ima trajne poškodbe pri koncentraciji, izgubi ravnotežja, bolečine v glavi, kar vse izvira iz hudih poškodb glave. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo niti do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 28. 3. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 5. 3. 2012, s katero je toženec ugotovil, da je tožnik od 1. 3. 2012 do 10. 3. 2012 nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela po tretji osebi, od dne 11. 3. 2012 dalje pa je za delo zmožen, ter presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 10. 7. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 5. 6. 2012, s katero je toženec ugotovil, da je tožnik od 1. 6. 2012 do 8. 6. 2012 nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela po tretji osebi, od dne 9. 6. 2012 dalje pa je za delo zmožen, in sicer glede datuma zaključka bolniškega staleža. V tej zadevi gre torej za spor o tem, ali je bil tožnik v obdobjih od

11. 3. 2012 do 5. 4. 2012 in od 9. 6. 2012 do 11. 6. 2012 glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen za delo, in sicer je bil tožnik z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 16. 2. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in priznana mu je bila pravica do premestitve z omejitvijo opravljanja del izven prometa od 5. 9. 2011 dalje.(1) Pravno podlago za odločitev predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je i zbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po

2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po določbi 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, pod določbo 1. odstavka 233. člena POZZ pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je tudi pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje zdravstvene komisije in zaslišalo njeno predsednico ter tožnikovega osebnega zdravnika, presodilo, da je bil tožnik v spornih obdobjih zmožen za delo. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje.

Zdravstvena komisija se je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 31. 7. 2012 opredelila do dodatne medicinske dokumentacije, to je izvida EMG z dne 26. 4. 2012, ki je normalen, izvida CT z dne 18. 5. 2012, ki kaže na timpanosklerozo, in izvida nevrologa z dne 6. 6. 2012, ki je na podlagi izvida CT izključil organski vzrok glavobola, in upoštevaje tudi izvid EEG z dne 29. 3. 2011, ki je normalen, menila, da klinično stanje, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, ne zahteva več bolniškega staleža. Predsednica zdravstvene komisije je pojasnila, da je zdravstvena komisija tožnikovo delovnozmožnost ocenjevala upoštevaje delo, za katerega je zmožen po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, in izpostavila, da je glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo za takšno delo zmožen. Enako mnenje glede tožnikove zmožnosti za delo je podal tudi tožnikov osebni zdravnik, ki se je med zaslišanjem oprl tudi na zapise v tožnikovem zdravstvenem kartonu. Poudaril je, da je bil tožnik tudi po njegovi oceni po tem, ko mu je toženec bolniški stalež dne 10. 3. 2012 zaključil, zmožen za delo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ponoven bolniški stalež je za tožnika predlagal dne 31. 5. 2012 in izpostavil, da izvid nevrologa ne izkazuje organskih vzrokov za glavobol. Pri njem se je tožnik oglasil dne 4. 5. 2012 in nato dne 12. 6. 2012, vendar mu bolniškega staleža takrat ni odprl. Pridobljena mnenja oziroma izpovedi so skladna in oprta na medicinsko dokumentacijo, iz katere ne izhaja, da je bil tožnik v spornih obdobjih nezmožen za delo.

Za zaključek, da tožnik v obdobju od 11. 3. 2012 do 5. 4. 2012 in od 9. 6. 2012 do 11. 6. 2012 ni bil začasno nezmožen za delo, je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage, to je v medicinski dokumentaciji oziroma izvidih posameznih specialistov ter dopolnilnem mnenju zdravstvene komisije, izpovedi njene predsednice ter tožnikovega lečečega zdravnika. Dejansko stanje glede tožnikove zmožnosti za delo v spornih obdobjih je bilo tako tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno ugotovljeno in dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca ni bilo potrebno izvesti. Z ato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se postavi sodni izvedenec, pri čemer tožnik neutemeljeno vztraja v pritožbi.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev določenih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbe.

Op. št. (1): Sodba Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. IX Ps 547/2012 z dne 16. 1. 2013, s katero je bil tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 27. 9. 2011 in odločbe z dne 16. 2. 2011 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 123/2013 z dne 22. 8. 2013.