Jedro

V skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ takrat, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Ker je bila pogodba med strankama v pisni obliki, ta pa v tem postopku zatrjevane cene (tj. 12 EUR/m2 brez DDV) ni vsebovala, je neutemeljeno sklicevanje, da je obstajalo drugačno soglasje volj med pravdnima strankama.

Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve so tako obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.

V konkretni zadevi sta imeli pravdni stranki sklenjeno najemno pogodbo, zato je pravni temelj za uporabo poslovnih prostorov s strani tožene stranke obstajal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.735,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 103.736,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 2.735,85 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (najemodajalka) je v tem postopku od tožene stranke (najemnice) zahtevala seštevek zneskov, ki vrednostno ustrezajo zneskom neobračunanega DDV na najemnino za obdobje od junija 2009 do novembra 2011. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila najemno pogodbo za poslovne prostore v višini 10 EUR/m2 + 20 % DDV (to je 12 EUR/m2). V teku „koneksnih“ sodnih postopkov se je izkazalo, da je bilo obračunavanje DDV nezakonito in je tožeča stranka toženi za sporno obdobje smela izstavljati račune le za ceno 10 EUR/m2. V predmetnem postopku zato vtožuje razliko v višini 2 EUR/m2 na podlagi trditev, da ko bi bila vedela, da DDV med strankama ne bi smel biti obračunan, bi bila sklenila s toženo stranko najemno pogodbo, kjer bi bila cena najema 12 EUR/m2. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka v pritožbi sama priznava, da dogovora o ceni najemnine v višini 12 EUR/m2 v najemni pogodbi ni, ker vsebuje le končne dogovore; da pa naj bi bil tak dogovor razviden iz „listinske dokumentacije iz faze pogajanj za sklenitev pogodbe.“ Prvi odstavek 20. člena OZ določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Že iz tega razloga so neutemeljeni vsi očitki tožeče stranke iz pritožbe, ki merijo na to, da bi bila sklenjena pogodba z drugačno vsebino (višjo pogodbeno ceno), kolikor bi bilo že od vsega začetka jasno, da DDV v obravnavani zadevi ne bi smel biti dogovorjen/obračunan. V skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ takrat, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Ker je bila pogodba med strankama v pisni obliki, ta pa v tem postopku zatrjevane cene (tj. 12 EUR/m2 brez DDV) ni vsebovala, je neutemeljeno sklicevanje, da je obstajalo drugačno soglasje volj med pravdnima strankama. Ker o ceni 12 EUR/m2 med pravdnima strankama torej ni obstajalo soglasje volj (15. člen OZ), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v svoji celoviti in podrobni dokazni oceni in je pritožbeno sodišče zato ne bo ponavljalo, tožeča stranka do vtoževane razlike na pogodbeni podlagi ni upravičena.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dejanskim ugotovitvam in materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, ko je preizkusilo utemeljenost zahtevka na podlagi 91. člena OZ (odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe). Ta določa, da pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka skupno izjavo sopogodbenikov o obračunavanju DDV davčnemu organu predložila prepozno, da bi bilo sploh kakorkoli dopustno obračunavati DDV na najemnino v konkretni zadevi. Že zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke (zagotovila o pravici do vračunavanja DDV) in zatrjevano škodo tožeči stranki. Posledično pa se kot irelevantne izkažejo pritožbene trditve o izvoru ničnostnega vzroka skupne izjave pravdnih strank o obračunavanju DDV in pripisovanje krivde s tem v zvezi (zgolj) toženi stranki.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. OZ v 198. členu določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti koristi, ki jo je imel od uporabe. Citirano določilo pa učinkuje le v povezavi s 190. členom OZ.(1) Ta v prvem odstavku določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku 190. člena OZ pa je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve so tako obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno utemeljilo, da nista podani najmanj dve izmed teh predpostavk, in sicer ni izpolnjen pogoj prikrajšanja tožeče stranke, ker je DDV v vsakem primeru (na koncu) prihodek države. Prav tako pa ni podana vzročna zveza, saj je bila najemna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z leasing X po ceni 12 EUR/m2, sklenjena kasneje kot najemna pogodba med tožečo in toženo stranko in se zaradi sklenitve te kasnejše pogodbe v sferi tožene stranke ni nič spremenilo. Podajanje trditev, češ da bi tožeča stranka tako ali drugače od tožene stranke zahtevala, da ta plačuje 12 EUR/m2 - če ne 10 EUR/m2 + 20 %, pa 12 EUR/m2 (tj. brez DDV) - in s katerimi utemeljuje, da bi v drugačnih okoliščinah toženi stranki pač več zaračunala, ne utemeljuje zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. V konkretni zadevi sta imeli pravdni stranki sklenjeno najemno pogodbo, zato je pravni temelj za uporabo poslovnih prostorov s strani tožene stranke obstajal. 9. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da ni zaslišalo nekdanjega župana občine N. A. A. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki navedene priče ni zaslišalo, saj občina N. sploh ni bila stranka pogodbe, zato pa tudi ni bilo bistveno, kaj so se njeni predstavniki dogovarjali s tožečo stranko. Poleg tega je tožeča stranka to pričo predlagala v zvezi s pogajanji pred sklenitvijo pogodbe, ki pa ne zavezujejo (20. člen OZ), kot je bilo že obrazloženo.

10. Prav tako pa ni podana procesna kršitev zaradi opustitve angažiranja izvedenca finančne stroke. Ker v obravnavani zadevi ni podan niti temelj zahtevka tožeče stranke, bi bilo kakršnokoli ugotavljanje višine nesmiselno.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.422,40 EUR (tar. št. 3210 ZodvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.735,33 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. VS RS III Ips 46/2014.