Jedro

V času sklenitve sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnika dne 12.4.1991 pa tudi omenjena zakonska določila niso bila več v veljavi. V zvezi s pravno presojo tega sporazuma zato revizijsko sodišče ugotavlja, da ob dejanskih izhodiščih, na katerih temeljita odločbi obeh sodišč, nima pomislekov o pravilnosti njune pravne razlage. Če je tožnik menil, da v sporazumu določena višina odpravnine ne ustreza njegovi pravi volji, torej da je za njegovo veljavnost manjkal eden od temeljnih pogojev, bi moral svoje nestrinjanje uveljaviti v skladu s pravilnim pravnim poukom v sklepu tožene stranke z dne 15.4.1991. Pogodbena klavzula iz drugega odstavka sporazuma, s katero se tožnik odpoveduje vsakemu ugovoru - ki nasprotuje določilu tretjega odstavka 3. člena ZPP - mu te pravice ni mogla omejiti. Ker tožnik sporazuma ni izpodbijal, sporazum ostaja v veljavi in pomeni pravno upoštevan zapis pogodbene volje obeh strank.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožniku 17.797,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od posameznih zneskov iz prve točke izreka, tolarsko protivrednost 629,70 USD na dan plačila ter mu povrne stroške postopka v znesku 99.248,00 SIT, vse v petnajstih dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da obstoja obveznost tožene stranke na plačilo uveljavljene terjatve v znesku 7.103,34 SIT iz naslova razlike med prejetim nadomestilom osebnega dohodka tožnika in polnim osebnim dohodkom za čas čakanja na delo doma (od 25.2.1991 do 15.4.1991). V času izdaje sklepa z dne 18.1.1991 o začasnem čakanju na delo tožniku ni bilo več v veljavi določilo 29. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90 - ZDR), zato je bila odreditev nezakonita. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku tudi odškodnino v višini 10.693,66 SIT in tolarske protivrednosti 629,70 USD na podlagi pravne podlage vsebovane v 28. členu samoupravnega sporazuma o napotitvi in nagrajevanju delavcev v tujini. Ugotovilo je, da je bilo tožniku po povratku v domovino onemogočeno koriščenje preostalega viška v Libiji opravljenih ur iz prerazporejenega delovnega časa. Zavrnilo pa je njegove zahtevke na plačilo razlike v odpravnini, prikrajšanja na osebnem dohodku ves čas dela v tujini (od 30.9.1988 do 31.12.1990) v skupnem znesku 114.536,19 SIT in 294,70 USD.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje glede zneska 7.103,34 SIT s pripadki (v delu izreka pod 1 in 3) razveljavilo in vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje; v delu izreka pod 1, ki se nanaša na plačilo zneska 10.693,66 SIT in točki 2 za znesek 629,70 USD s pp pa je prvostopno odločbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke, vloženo zoper zavrnilni del, je kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo odločbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revident predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa naj se ob razveljavitvi odločbe zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik vztraja pri stališču, da mu je delovno razmerje prenehalo kot presežnemu delavcu, zato je upravičen do odpravnine v višini, kot mu jo zagotavlja določba 36.f člena zakona o delovnih razmerjih. Ugotovitvi obeh sodišč, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma po drugi točki prvega odstavka 100. člena ZDR niso pravilne in so posledica nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi zaključki drugostopnega sodišča, da ni upravičen do odškodnine po 28. členu samoupravnega sporazuma o napotitvi in nagrajevanju delavcev v tujini oziroma do plačila razlike v osebnem dohodku temeljijo na dejanskem stanju, ki ni pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo in dokazno prav ocenilo izpovedb v postopku zaslišanih prič. Dejanska podlaga sodne odločbe temelji, po mnenju revidenta, na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, da bi ugotovilo pravo voljo strank izraženo ob sklenitvi sporazuma o tožnikovem prenehanju delovnega razmerja. Po prej veljavnem zakonu o sodiščih združenega dela bi moralo sodišče po uradni dolžnosti popolnoma in resnično ugotoviti vsa dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka. Takšna opustitev procesnih dejanj sodišča pomeni tudi kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba drugostopnega sodišča - zlasti, ker se ni opredelila do pritožbenih navedb - pa ima tudi sicer takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj so njeni razlogi nejasni, o odločilnih dejstvih pa obstoja nasprotje med njimi in vsebino predloženih listin in zapisnikov o izpovedbah prič v postopku.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, ki naj bi jih glede na določbo 28. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela (Ur. list SFRJ, št. 38/84 - v nadaljevanju ZSZD) moralo, se nanaša na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Teh kršitev pa v revizijskem postopku ni mogoče uveljaviti, saj je mogoče bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v revizijskem postopku uveljaviti le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Če se je kršitev relativnega značaja pripetila v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožeča stranka pa se v pritožbenem postopku ni sklicevala na obstoj relativnih procesnih kršitev (izpodbijala je le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava). Ker tožeča stranka kršitev procesnih določb iz prvega odstavka 354. člena ZPP ni uveljavljala že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, se na ta revizijski razlog ne more sklicevati v reviziji.

Tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more biti upoštevan. Izpodbijana sodna odločba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Ima vse razloge o odločilnih dejstvih, pa tudi razlogi o pravni presoji so pravilni in popolni. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se v odločbi navaja o vsebini listin in zapisnikov, in med tem, kar se navaja v njenih razlogih. Očitane kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej niso podane.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotavljalo, ali ni bila morda v postopku pred nižjima sodiščema storjena bistvena kršitev določb ZPP iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči te absolutne bistvene kršitve ZPP nista storili.

Nadaljnji očitek revizije, da je sodišče sprejelo zmotno dokazno oceno, pa pomeni uveljavljanje ugovora, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP), zato ga revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Ugotovitev sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati, da je po povratku z dela v tujini zahteval koriščenje viška opravljenih ur in da mu torej njihove izrabe ni onemogočila tožena stranka, je rezultat dokaznega postopka in zato ni predmet revizijskega preizkusa.

Tudi z ostalimi revizijskimi trditvami (da niso bili izvedeni dokazi za ugotovitev prave vsebine sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in da tožniku v tujini ni bil izplačevan osebni dohodek v višini, določeni s sklepom tožene stranke) tožeča stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Zaradi omejenosti okvira, v katerem odloča vrhovno sodišče v revizijskem postopku, tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve obeh sodišč so, da tožnik ni bil spoznan za trajno presežnega delavca v postopku predpisanem po 34. in 35. členu ZDR (Ur. list RS, št. 14/90 in 5/91) za ugotovitev trajnega prenehanja potreb po njegovem delu. Zato nima pravice do odpravnine v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki kot določa tretji odstavek 36.f člena ZDR (Ur. list RS, št. 5/91), ki je pričel veljati 16.2.1991. S tem določilom je bil spremenjen 33. člen ZDR (Ur. list RS, št. 14/90), ki je delavcem, katerih delo ni več potrebno, na podlagi kriterijev za ugotovitev prenehanja potreb po delu, zagotavljal eno izmed v prvem odstavku naštetih pravic. Po peti alinei omenjenega zakonskega določila je imel tak delavec pravico do odpravnine, če se je s pristojnim organom pisno sporazumel, da mu preneha delovno razmerje. Višine odpravnine ta zakon ni določal. Pravico do enkratnega nadomestila v obliki odpravnine v višini najmanj 24-kratnega zneska povprečnega osebnega dohodka delavca v organizaciji je določal zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), v 4. točki prvega odstavka 21. člena. Pogoji in način za uresničevanje te pravice pa so bili prepuščeni republiški ureditvi. Toda zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 ni predpisal postopka niti določil višine odpravnine.

V času sklenitve sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnika dne 12.4.1991 pa tudi omenjena zakonska določila niso bila več v veljavi. V zvezi s pravno presojo tega sporazuma zato revizijsko sodišče ugotavlja, da ob dejanskih izhodiščih, na katerih temeljita odločbi obeh sodišč, nima pomislekov o pravilnosti njune pravne razlage. Če je tožnik menil, da v sporazumu določena višina odpravnine ne ustreza njegovi pravi volji, torej da je za njegovo veljavnost manjkal eden od temeljnih pogojev, bi moral svoje nestrinjanje uveljaviti v skladu s pravilnim pravnim poukom v sklepu tožene stranke z dne 15.4.1991. Pogodbena klavzula iz drugega odstavka sporazuma, s katero se tožnik odpoveduje vsakemu ugovoru - ki nasprotuje določilu tretjega odstavka 3. člena ZPP - mu te pravice ni mogla omejiti. Ker tožnik sporazuma ni izpodbijal, sporazum ostaja v veljavi in pomeni pravno upoštevan zapis pogodbene volje obeh strank.

Nadaljnja pravno pomembna ugotovitev sodišča druge stopnje na podlagi katere je bil zavrnjen tožnikov zahtevek na obračun in izplačilo razlike osebnega dohodka za čas dela v tujini (od 30.9.1988 do 31.12.1991) je, da tožnik ni izpodbijal sklepov o napotitvi na začasno izvajanje del v tujini z dne 26.9.1988 in 9.1.1990, v katerih je bila med drugim določena tudi višina njegovega osebnega dohodka. Zato je postal ta sklep dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Pravne posledice pravnomočnosti se izražajo v vezanosti strank in sodišča na vsebino odločbe in prepoved presoje o njeni zakonitosti in pravni veljavnosti. Nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke - da se tožniku zaradi manjkajoče stopnje strokovne izobrazbe zniža osebni dohodek za 10 točk, faktor uspešnosti pa določi z 1,2 - bi tožnik mogel uveljavljati le s pravnimi sredstvi in po postopku predpisanem v 80. do 83. členu ZTPDR. Določba prvega odstavka 83. člena omenjenega zakonskega določila vsebuje načelo obveznega primarnega varstva pri delodajalcu. Z njegovim drugim odstavkom pa je predhodni postopek določen kot procesna predpostavka za sodno varstvo, razen tedaj, ko delavec uveljavlja pravico do denarne terjatve.

Tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja denarni dajatveni zahtevek (ki se nanaša na plačilo razlike do nezmanjšanega osebnega dohodka - priloga A18), katerega višina in podlaga pa zaradi pravnomočnosti sklepov tožene stranke z dne 26.9.1988 in 9.1.1990 nista sporni. Ker tožnik v predhodnem postopku ni izpodbijal pravne podlage in temelja za svoj denarni zahtevek, ni o njegovi utemeljenosti po višini mogoča pravna presoja. Razlogi za opustitev primarnega varstva (da tožnik ni bil seznanjen z določili samoupravnega sporazuma o napotitvi in nagrajevanju delavcev v tujini) ne morejo biti upoštevni, saj nepoznavanje prava škodi.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZSZD in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).