Jedro

Nujna brezplačna pravna pomoč se dodeli le v primeru, v kolikor organ za brezplačno pravno pomoč ne bi mogel pravočasno odločiti o prosilčevi prošnji in bi ta zaradi tega zamudil rok oziroma pravico opraviti dejanje. Tožnik z razlogi in navedbami, navedenimi v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni uspel izkazati materialno pravne podlage za začetek stečajnega postopka, določene v 14. členu ZFPPIPP, razlogi, ki jih navaja, pa niso pravno priznani razlogi za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Zoper izpodbijano odločbo je možno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, zato niso podani pogoji za hkratno sprožitev subsidiarnega upravnega spora, to je spora zaradi varstva ustavnih pravic. Ker ne gre za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločb tožene stranke št. Bpp 592/2010 z dne 8. 7. 2010, zavrne.

Tožba se v delu, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. St 819/2010. Ocenila je, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 26/2004 in 23/2008; ZBPP). Navaja, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da je podal predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom A., d.o.o., (v nadaljevanju dolžnik), ker mu dolguje znesek 65.189,00 EUR s pripadki. K prošnji je predložil tudi predlog za uvedbo stečajnega postopka v katerem je navedel, da kot upnik dolžniku ničesar ne dolguje ter da sta v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. II P 3704/2009) sklenila sodno poravnavo, da si ničesar več ne dolgujeta. Po mnenju tožnika je ta sodna poravna nična zaradi neobstoječega pravnega razmerja, na to pa mora po uradni dolžnosti paziti stečajno sodišče. V predlogu za uvedbo stečajnega postopka je tudi navedel, da je dolžnik dalj časa zamolčano insolventen, da ima dnevno na tekočem računu razpoložljivih sredstev preko 25.000,00 EUR, poleg tega pa ima še zaloge reprodukcijskega materiala in pravice do svojih dolžnikov iz naslova neplačanih terjatev ter da prednostno poplačuje druge upnike.

Tožena stranka se v odločbi sklicuje na določbe 50., 14. ter 11. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in njihovo vsebino v svoji odločbi tudi povzema. Ugotavlja, da tožnik tako v prošnji kot predlogu za uvedbo stečajnega postopka niti na stopnji verjetnosti ni izkazal obstoja insolventnosti dolžnika kot predpostavke za uvedbo stečajnega postopka. Navedel je sicer, da je dolžnik že dalj časa nelikviden, vendar ni tega v ničemer konkretiziral ali izkazal. Navedel je le, da njegova terjatev do dolžnika znaša 65.189,00 EUR s pripadki, ni pa pojasnil, zakaj meni, da tožnik takšne terjatve, četudi obstaja, ne bi mogel poravnati. Nasprotno je celo trdil, da dnevno razpolaga z 25.000,00 EUR razpoložljivih sredstev ter tudi z reprodukcijskim materialom in pravicami do svojih dolžnikov. Tožena stranka je sama pridobila podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2009 in iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009. Iz bilance stanja dolžnika je razvidno, da skupni znesek obveznosti dolžnika znaša 699.045,00 EUR in tudi v kolikor bi bila podana terjatev dolžnika v višini 65.189,00 EUR ter ob predpostavki, da dolžnik za več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo te obveznosti, le ta ne presega 20 % zneska dolžnikovih obveznosti izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto, kar je pogoj za domnevo nelikvidnosti iz 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Iz letnih poročil tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben. Tožnik celo sam zatrjuje, da dolžnik svoje obveznosti do drugih upnikov poravnava, iz bilance stanja pa je razvidno, da ima dolžnik 699.045,00 EUR sredstev, poleg tega pa je imela družba v letu 2009 6.386,00 EUR čistega dobička, zaradi prenesenega dobička pa ima bilančni dobiček v višini 96.488,00 EUR. Poleg tega tudi nima blokiranega transakcijskega računa ter po podatkih, pridobljenih na Ajpes, nima neporavnanih obveznosti.

Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni na zadostni stopnji izkazal verjetnega izgleda za uspeh v stečajnem postopku nad dolžnikom, ki bi se lahko začel le, če bi izkazal, da je dolžnik insolventen. Zato je njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP zavrnila.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Poudarja, da je vložil prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč na podlagi 36. člena ZBPP, zaradi česar bi morala tožena stranka njegovi prošnji nemudoma ugoditi, ne pa da je preverjala pogoje iz 24. člena ZBPP. Zaradi neugoditve njegovi prošnji bo zamudil rok za dopolnitev vloge s predložitvijo predujma oz. predložitvijo odločbe o brezplačni pravni pomoči. Izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP bi tožena stranka lahko ugotavljala naknadno, v skladu s 34. in 36. členom ZBPP. Meni, da je utemeljeno vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in sicer zaradi dalj časa zamolčane insolventnosti, ker ta njegove zapadle denarne terjatve ni vodil v skladu z računovodskimi standardi v knjigovodskem izkazu. Meni tudi, da bi ga moralo okrožno sodišče v skladu s 108. členom ZPP pozvati k dopolnitvi oz. popravi predloga. Pojasnjuje, da mu dolžnik dolguje kot prevzemnemu cesijskemu upniku po zapadli denarni terjatvi v višini 65.189,00 EUR z pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pridobil je izvršilni naslov, posledično pa gre za neobstoječo pravno razmerje. Izpodbijana odločba tožene stranke je tudi kontradiktorna sklepu okrožnega sodišča, saj mu le to nalaga plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, kar pomeni, da je njegov predlog utemeljen in da je dolžnik že dalj časa zamolčano insolventen. V danem primeru ni pomembno, da dolžnik nima blokiranega tekoče računa, prav tako niso pomembni podatki, pridobljeno od Ajpes, da dolžnik nima neporavnanih obveznosti. V danem primeru gre namreč za zamolčano, dalj časa trajajočo insolventnost. Očitno pa so z odločitvijo tožene stranke kršene tudi določbe Ustave Republike Slovenije in sicer 2. odstavka 14., 22., 23., 35. in 153. člena ter Konvencija o varstvu človekovih pravic. Predlaga, naj sodišče odloči:

1. Tožnika se v celoti oprosti plačila sodnih taks.

2. Ugotavlja se, da je tožena stranka izdala nezakonito odločbo v nasprotju z določbo 36. člena ZBPP in 2. odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije.

Podrejeni zahtevek vlaga iz previdnosti in sicer: po uradni dolžnosti se razreši predhodno vprašanje po 131 členu ZPP: - ugotavlja se, da ima tožnik kot cesijski upnik zoper dolžnika pridobljen pravnomočni izvršilni naslov, obstajajo tožnikove osebnostne in ločitvene pravice in da je nična dvakratna poravnava; - ugotavlja se, da dolžnik nezakonito ne vodi v izkazu knjigovodskega stanja upnikove zapadle denarna terjatve za 65.189,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 1999 do plačila (skupaj čez 200.000,00 EUR).

- ugotavlja se, da je dolžnik dalj časa zamolčano insolventen.

3. Izpodbijana odločba se zaradi nezakonitosti v celoti odpravi ali razveljavi in se tožnikovi prošnji za nujno brezplačno pravno pomoč na podlagi 36. člena ZBPP v celoti ugodi.

4. V upravnem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Stališče tožnika, da tožena stranka ni imela podlage za ugotavljanje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, določenih v 24. členu ZBPP, ni pravilno. Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi določbe 36. člena ZBPP, ki določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za Bpp ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopkih za odobritev brezplačne pravne pomoči nemudoma odobri brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujo potrebno, da se prosilec izogne posledicam (1. odstavek). Takšna ureditev pomeni, da se nujna brezplačna pravna pomoč dodeli le v primeru, v kolikor organ za brezplačno pravno pomoč ne bi mogel pravočasno odločiti o prosilčevi prošnji in bi ta zaradi tega zamudil rok oziroma pravico opraviti dejanje. V obravnavani zadevi pa je tožnik dne 5. 7. 2010 prejel sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 819/2010, s katerim mu je bilo (kot predlagatelju stečajnega postopka) naloženo, da v roku 15 dni od prejema tega sklepa založi predujem za kritje stroškov stečajnega postopka v višini 3.434,50 EUR ali predloži odločbo, s katero mu je bila za plačilo tega predujma odobrena brezplačna pravna pomoč. Odločitev o zavrnitvi prošnje tožene stranke je prejel dne 13. 7. 2010, kar pomeni, da še pred potekom roka za plačilo predujma, naloženega s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani. Glede na to je tožena stranka v danem primeru lahko presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči, določenega v 24. členu ZBPP.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, zato sodišče prve stopnje ne ponavlja razlogov temveč sledi dokazni oceni in razlogom tožene stranke (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06). Tudi po presoji sodišča tožnik z razlogi in navedbami, navedenimi v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni uspel izkazati materialno pravne podlage za začetek stečajnega postopka, določene v 14. členu ZFPPIPP. Strinja se s presojo tožene stranke, da insolventnosti dolžnika ni uspel izkazati. Celo sam je zatrjeval, da dolžnik dnevno razpolaga s sredstvi na tekočem računu, v višini preko 25.000,00 EUR, poleg tega tudi, da prednostno poplačuje svoje dolžnike. To pomeni, da je tožnik že sam ugotovil, da tožnik denarna sredstva ima, vendar poravnava druge dolžnike ne pa njega. To pa ni pravno priznani razlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Sklicuje se na zamolčano insolventnost, vendar ZFPPIPP takšne oblike insolventnosti ne pozna. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da vsebinski pogoj za določitev brezplačne pravne pomoči, določene v 1. alineji 1. odstavka 24. člena ZBPP, ni izpolnjen.

Tožnik tudi zmotno meni, da bi ga Okrožno sodišče v Ljubljani moralo pozvati na dopolnitev predloga, saj za takšno postopanje ni imelo podlage v določbi 232. člena ZFPPIPP. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. Cpg 57/2009. Prav tako ni pravilno stališče tožnika, da že izdani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani kaže na utemeljenost njegovega predloga. Po določbi 333. člena ZFPPIPP založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka pomeni predpostavko za začetek stečajnega postopka. Šele po plačilu predujma pa sodišče presoja, ali je upnik izkazal tako svojo aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga in dokazal materialno pravno predpostavko za začetek stečajnega postopka; da je dolžnik postal insolventen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijane odločbe, zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so mu bile zaradi izdaje izpodbijane odločbe kršene določbe Ustave Republike Slovenije, ki jih v tožbi tudi našteva. Po tožnikovem mnenju se je zgodil poseg v človekove pravice zaradi izdaje izpodbijane odločbe, vendar je zoper to odločbo možen redni upravni spor in je torej zagotovljeno drugo sodno varstvo. To možnost je tožnik tudi izkoristil s tem, da je vložil tožbo zaradi odprave odločbe. Ker je torej zoper izpodbijano odločbo možno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, niso podani pogoji za hkratno sprožitev subsidiarnega upravnega spora, to je spora zaradi varstva ustavnih pravic. Zato niso izpolnjene procesne predpostavke iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da o upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pri presoji izpodbijane odločbe je sodišče ugotovilo, da je bil izpodbijani akt zakonit in da posledično temu ni šlo za nikakršno nezakonito dejanje, s katerim bi bile kršene tožnikove svoboščine ali pravice. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic zavrglo, ker se odločba, ki naj bi pomenila kršitev ustavnih pravic, lahko izpodbija v rednem upravnem sporu in jo je sodišče v rednem upravnem sporu tudi presojalo. Ker ne gre za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik po 10. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Uradni list RS, št. 37/08) v tem postopku oproščen plačila sodnih taks.