Jedro

Čeprav priča na glavni obravnavi ni bila zaslišana s pomočjo tolmača, pa ta kršitev ni mogla in niti ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je izjavo, da ne bo pričala, dano v preiskavi ob prevajalki za portugalščino, na glavni obravnavi le potrdila in sicer v angleščini, ki jo po izjavi obsojenca (priča je bila njegova žena) razume, da se bo odpovedala pričanju, pa je povedala tudi obsojencu in zagovorniku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroškov, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni P.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišče mu je izreklo kazen deset let zapora, Višje sodišče v Ljubljani pa je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in kršitve določbe Ustave Republike Slovenije (Ustave). Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V zahtevi je tako uveljavil 11. točko prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi bilo očitno neskladje med izrekom prvostopenjske sodbe in njegovo obrazložitvijo, ker se obsojencu očita kumulativno dvoje prepovedanih posledic, stisnjenje prsnega koša in stisnjenje oškodovankinega vratu, v obrazložitvi pa se prvostopenjsko sodišče ne izjasni glede izvršitvenega ravnanja stisnjenja oškodovankinega prsnega koša. To je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi, vendar se o tem ni izjasnilo niti Višje sodišče v Ljubljani. Po mnenju zagovornika tudi ni izkazan dokazni standard gotovosti onkraj razumnega dvoma. Sodišče druge stopnje namreč po mnenju zagovornika nezakonito zanika domnevo nedolžnosti na strani obsojenca, ko ugotavlja, da dejstvo, da na oškodovankinem telesu ni bil najden noben prstni odtis ali organski ostanek obsojenčevih celičnih struktur, to obsojenca ne razbremenjuje krivde. Isto velja za navedbo, ko ugotavlja, da ni realne spisovne podlage, da bi bil storilec kaznivega dejanja kdo drug in ne obsojenec. Zagovornik zatrjuje, da državnemu tožilstvu ni uspelo najti nobenega neposrednega dokaza, mikro sledovi pa bi bili edini zanesljiv dokaz o obsojenčevi krivdi. Obsojenec tudi objektivno ni mogel biti storilec, ker je kritičnem času spal, zjutraj pa je odpeljal sina v vrtec. Po mnenju zagovornika je bil postopek v nasprotju z ustavno varovano domnevo nedolžnosti po 27. členu Ustave, obsojencu pa bi morale biti zagotovljene kavtele iz 29. člena Ustave. Obsojenec je bil namreč prisiljen pokazati kraj, kamor je skril truplo, zato bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti izločiti tista dejstva in dokaze v postopku, ki so bili pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tudi s tem, da dejstvo, da je obsojenec odpeljal truplo, z ničemer ne izkazuje, da je storil očitano dejanje. Poleg tega sodišče ni zagotovilo tolmača za portugalski jezik, zato obsojenčeva žena sploh ni mogla pričati. Zahtevi je priložena tudi lastnoročno napisana "priloga pritožbi", v kateri obsojenec tako kot v zahtevi uveljavlja izostanek tolmača za portugalski jezik, dejstvo, da ni bil na truplo najden noben obsojenčev odtis, okoliščino, da v kritičnem času ni mogel storiti kaznivega dejanja, ki ga tudi ni storil. Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo menila, da zagovornik ne navaja nobenega predpisa materialnega prava, ki naj bi bil kršen, da zagovornik prek kršitve določb ZKP uveljavlja drugačno oceno dejanskega stanja. Poleg tega ocenjuje, da ni resnega argumenta o nekakšni prisili obsojenca, ker je ta prostovoljno pokazal, kam je skril truplo pokojne. Po mnenju državne tožilke je bilo sporazumevanje v angleškem jeziku za pričo, obsojenčevo ženo, dovolj razumljivo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Med izrekom prvostopenjske sodbe in obrazložitvijo v tej sodbi ni nikakršnega nasprotja ali nejasnosti. Sodišče na 8. strani sodbe v obrazložitvi, ko se opira na izvedeniško mnenje dr. E., ugotavlja, da je obsojenec deloval na telo pokojne s stiskom okoli vratu in s stisnjenjem prsnega koša. Pri ugotovitvah izvedenca je razvidno, da za nastanek smrti ni treba, da delujeta oba vzroka, namreč zapora dihalnih poti in stisnjenje prsnega koša, vsak lahko samostojno povzroči smrt. Sodišče druge stopnje ni kršilo načelo nedolžnosti, saj je z zavrnitvijo pritožbe potrdilo obsojenčevo krivdo. Navedbe v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ki jih v zahtevi navaja zagovornik, domneve nedolžnosti ne kršijo, ko izostanek sledov na truplu pokojne ocenjujejo tako, da to obsojenca ne razbremenjuje krivde. To pomeni, da sodišče pač upošteva druge dokaze, iz katerih je ugotovljena obsojenčeva krivda. Zagovornik pa s ponovnimi trditvami, da bi bili mikro sledovi edini zanesljiv dokaz, izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnih sodbah. Glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljavljati. Isto velja za trditve obsojenčeva zagovornika glede časa smrti oškodovanke, češ da tedaj obsojenec ne bi mogel storiti kaznivega dejanja.

V obravnavani zadevi iz spisnih podatkov ni mogoče sklepati, da bi v primeru, ko je obsojenec pokazal kraj, kamor je skril truplo, policisti ravnali nezakonito in nedopustno.

Obsojenčeva žena je, zaslišana pred preiskovalnim sodnikom kot priča, ob prevajalki za portugalščino, izjavila, da ne bo pričala. Na glavni obravnavi je sicer brez prevajalca v angleščini to potrdila predsedniku senata. Ob tem je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo kršitev določb 243. člena ZKP, ta kršitev pa ni mogla in niti ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Drugostopenjsko sodišče tudi ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da priča ne bi razumela angleškega jezika, da je tudi obsojenec izjavil, da njegova žena angleški jezik razume in da mu je povedala, da se bo pričanju odpovedala, enako pa je izjavil tudi obsojenčev zagovornik. Iz tega sledi, da ne gre za kršitev, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona oziroma niso takšne, da bi jih lahko upoštevalo, poleg tega pa je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.