Jedro

V primeru obvestila o prenehanju pogodbenega razmerja z elementi delovnega razmerja ni predpisan poseben notranji postopek, temveč varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR. Ko pogodbeno razmerje že preneha in je izvajalec del (delavec) seznanjen s tem, da mu bo delovno razmerje prenehalo po odpovednem roku, bo moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Pravdni stranki sta imeli podpisano pogodbo o poslovnem sodelovanju. Tožnik je zvedel za prenehanje pogodbenega razmerja potem, ko ga je tožena stranka obvestila, da odpoveduje pogodbo o poslovnem sodelovanju, zato je tega dne tožniku začel teči rok 30 dni za sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR. Ker je tožnik tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložil po izteka tega roka, je bilo potrebno njegovo tožbo zavreči. Samo dejstvo, da je tožnik še po prejemu odpovedi pogodbe delo zaradi teka odpovednega roka še opravljal, ne predstavlja okoliščine, da bi bilo potrebno rok za uveljavljanje sodnega varstva šteti od prenehanja opravljanja dela, saj takrat tožnik ni zvedel za odpoved pogodbenega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V delu odločitve v 5. alinei II. točke se glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2009 (pravilno: 20012) šteje pritožba kot predlog za popravo sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo: „I. Zavrže se tožba tožeče stranke zoper toženo stranko z dne 20. 2. 2013 glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in sodne razveze na dan 23. 9. 2013, glede izročitve pogodbe o zaposlitvi, glede odškodnine po 118. členu ZDR in glede priznanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi od 21. 1. 2009 do 23. 9. 2013. II. Zavrne se zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko: - za plačilo razlike bruto mesečne plače v višini 1.566,00 EUR ter izplačilo neto zneska za čas od 1. 11. 2012 do 21. 1. 2013, - za plačilo regresa za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2009 dalje, - za plačilo regresa za leto 2010 v znesku 743,10 EUR bruto z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2010 dalje, - za plačilo regresa za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2011 dalje, - za plačilo regresa za leto 2009 (pravilno: 2012) v znesku 763,06 EUR bruto z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2012 dalje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.“ Tožnik vlaga pravočasno pritožbo v celoti zoper sodbo v izpodbijanem delu (pravilno: zoper sodbo in sklep) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava kot posledice zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče navaja, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 21. 12. 2012 in se od tega datuma tudi zavedal, da mu bo delovno razmerje prenehalo s potekom dvomesečnega odpovednega roka. Trideset dnevni rok je tako pričel teči 22. 12. 2012, zato je bila tožba vložena 20. 2. 2013 prepozna. Navedeno stališče postavlja delavca v nemogoč položaj. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 21. 1. 2009, pri čemer je imelo to sodelovanje vse elemente delovnega razmerja. Tožniku je bila dne 21. 12. 2012 vročena odpoved pogodbe, pri čemer je pogodba prenehala veljati po preteku dvomesečnega odpovednega roka. Tožnik je toženo stranko pozval k sklenitvi pogodbe, vendar je ta 25. 1. 2013 sklenitev pogodbe odklonila. Tožnik je pravni laik in ni mogoče šteti, da predmetni dopis ne more šteti kot zahteve po 1. odstavku 204. člena ZDR. Samo dejstvo, da je v dopisu uporabil besedo „prosim“ namesto „zahtevam“ pa ne more biti razlog, da tožnikov dopis ne bi imel pravne veljave. Tožena stranka je tožniku zagotovila, da mu bo preostanek odpovednega roka plačan. Tožnik se je poslužil postopka po 1. odstavku 204. člena ZDR. Ker je tožnik od tožene stranke prejel dopis 25. 1. 2003 se je poslužil sodnega varstva skladno z določbami 204. člena ZDR. Sodišče se ni spuščalo v vsebinsko presojo zahtevka glede izplačila razlike v plači in regresa za letni dopust, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s pogodbami o poslovnem sodelovanju, obstajali elementi delovnega razmerja. V takšnem primeru se po 16. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi 1. odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava (pogodba o poslovnem sodelovanju), ki sta jo sicer stranki dejansko sklenili. Dokler (delovno razmerje) še traja, delavec lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi, ko pa bi (delovno) razmerje že prenehalo, pa lahko tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. To pa pomeni v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pri čemer je rok prekluzivne narave.

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju 21. 1. 2009 na področju nadzora nad poslovanjem in izboljšav na področju procesov, kasneje so bile podpisane še nove pogodbe o poslovnem sodelovanju, zadnja pogodba o poslovnem sodelovanju je bila sklenjena 10. 10. 2012. Tožena stranka je tožniku pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 10. 10. 2012 odpovedala, pri čemer je bila tožniku odpoved nesporno vročena 21. 12. 2012. Tožnik je tako navedenega dne 21. 12. 2012, ko je prejel odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, zvedel, da mu je razmerje (z zatrjevanimi elementi delovnega razmerja) pri toženi stranki prenehalo s potekom dvomesečnega odpovednega roka, zaradi česar mu je pričel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v odločitvah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 404/2008, VIII Ips 51/2009 iz katerih izhaja, da je za začetek teka 30 dnevnega roka za tožbo iz 3. odstavka 204. člena ZDR pomembno zgolj določno obvestilo oz. vedenje delavca, da mu delodajalec odpoveduje vzpostavljeno (delovno) razmerje oz., da bo takšno razmerje prenehalo. Na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko namreč delavec pred pristojnim delovnim sodišče zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Samo dejstvo, da je tožnik še po prejemu odpovedi pogodbe delo zaradi teka odpovednega roka še opravljal ne predstavlja okoliščine, da bi bilo potrebno rok za uveljavljanje sodnega varstva šteti od prenehanja opravljanja dela, saj takrat tožnik ni zvedel za odpoved pogodbenega razmerja. Ker je tožnik vložil tožbo 20. 2. 2013 je ta prepozna, posledično navedenemu pa je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Ni se mogoče strinjati s stališčem tožnika, da je tožnik zvedel za prenehanje pogodbenega razmerja potem, ko je tožena stranka zavrnila prošnjo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, torej z dnem 25. 1. 2013, s čemer naj bi se tožnik poslužil postopka iz 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR. Glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 51/2009 v primeru obvestila o prenehanju pogodbenega razmerja z elementi delovnega razmerja ni predpisan poseben notranji postopek, temveč varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR. Ko pogodbeno razmerje že preneha in je izvajalec del (delavec) seznanjen s tem, da mu bo delovno razmerje prenehalo po odpovednem roku, bo moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Sodišče je v nadaljevanju zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo razlike bruto plače v višini 1.566,00 EUR z izplačilom neto za čas od 1. 11. 2012 do 21. 1. 2013, za plačilo regresov za leto 2009, 2010, 2011 in leto 2012 iz razloga, ker tožnik ni bil v delovnem razmerju. Plače mu torej ne pripadajo, enako pa mu ne pripada regres za letni dopust za čas domnevnega delovnega razmerja. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni vsebinsko odločalo o izplačilu plač in regresov. Kot že navedeno, tožnik ni bil v delovnem razmerju, torej mu denarni zahtevki iz delovnega razmerja ne pripadajo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 5. alinei II. točke glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2012 nepravilno navedlo, da gre za regres za leto 2009, čeprav je tožnik jasno postavil tožbeni zahtevek za plačilo regresa za leto 2012. Tako je pritožbeno sodišče pavšalno pritožbo v tem delu štelo kot predlog za popravo sodbe, na podlagi določil 328. člena ZPP, ki sicer določa, da predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa z izvirnikom, o čemer se skladno z določili 2. odstavka 328. člena ZPP izda poseben sklep.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep in sodbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP in 2. alinee 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in sicer iz razloga, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.