Jedro

Ker je le toženec imel dostop do ventila, je sodišče utemeljeno ocenilo, da je on motilec posesti dovoda vode v stanovanje tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je toženec motil tožnico le v posesti gostinskega lokala, ... , s tem, da je 15.7.1997 zaprl vodo in onemogočil uporabo vode, 13.7.1997 pa izklopil osvetlitev reklamnih napisov ob cesti. Naložilo mu je vzpostavitev prejšnjega stanja in sicer osvetlitev reklamnih tabel ter prepovedalo taka in podobna ravnanja. Naložilo je tudi plačilo pravdnih stroškov.

Proti obsodilnemu delu vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sklep je sam s seboj v nasprotju, nelogičen in neizvršljiv. Inšpekcijska odločba nalaga odstranitev reklamnih tabel in napisov in toženec nima dovoljenja, da to ponovno vzpostavi. Table stojijo na zemljišču, ki ni toženčevo. Sedanji lastnik priklopa ne dovoli. Tožnica bi morala imeti dovoljenje za osvetlitev reklamnih napisov, vendar tega nima.

Za vzpostavitev prejšnjega stanja bi toženec moral imeti posebno dovoljenje. Reklamne table niso izklopljene, temveč ne svetijo zato, ker je poškodovan in uničen električni kabel. Sodišče neutemeljeno ugotavlja, da gre za nagajanje toženca. Ni jasno, zakaj bi toženec sebi povzročil takšno škodo. Tožeča stranka svojih trditev ni dokazala. Sodišče se enostransko sklicuje le na izpovedbo priče P. K.. Ta priča je vložila prijavo proti tožencu pri inšpekcijski službi zaradi reklamnih napisov in ne dovoli vzpostavitve prejšnjega stanja. Sodišče bi moralo natančno opisati, kaj naj toženec naredi.

Priča K. P. ima velik interes, da napisi ne bi delovali. Če bi priča povedala, da je sama poškodovala kabel, bi sebe spravila v kazenski pregon. Sodišče je odločilo narobe, ko je ugotovilo, da se je to zgodilo 15.7.1997. Na zahtevku je bil datum 15.7.1997, sodišče pa je nato napisalo datum 13.7.1997. Sodišče zmotno verjame tožeči stranki, da je tožena stranka zaprla vodo. Navedbe, da je bila tožnica brez vode, je potrdila le soseda M. D., ki je pristranska. Starši tožene stranke so proti tej priči vložili izselitveno tožbo. Glavni namen te pravde je bil, da se tožeča stranka izogne plačilu. Tožnica še danes ni namestila števca za elektriko. Nagajanja s strani tožeče stranke izhajajo že iz tega, da so bili številni odklopi telefona zaradi neplačila računov. Toženec ima s tem dodatne stroške. Priče M. D., K. P. in B. K. so se s tožnico dogovorili in pričali proti tožencu. Vsak od njih ima interes proti tožencu. Sodišče je zmotno štelo toženčevo obvestitev policije o prerezanem kablu kot poskus zabrisati njegovo ravnanje. Ni jasno, zakaj sodišče verjame tožnici, da je poklicala komunalno podjetje zaradi izklopa vode.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so očitki pritožbe, da je sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb ZPP. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ti niso med seboj v nasprotju. Pritožba trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je v izrek pod točko 1 ugotovilo, da je toženec dne 13.7.1997 izklopil osvetlitev reklamnih napisov in ne 15.7.1997, kot je zahtevala tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za datum, ki za tožečo stranko pomeni slabši položaj v pravdi kot zahtevani datum 15.7.1997. V tožbi zaradi motenja posesti je pomemben rok vložitve tožbe glede na zatrjevano motitveno dejanje. S tem ko je sodišče prve stopnje v izrek zapisalo zgodnejši datum (dva dni razlike v korist tožene stranke), v zavrnilnem delu zahtevka pa zapisalo, da zavrne kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, ni storilo takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tožena stranka še trdi, da je podana bistvena kršitev določb ZPP, ker ni pojasnjeno, kako naj toženec vzpostavi prejšnje stanje. V 1. točki izreka je ugotovljeno motenje s tem, da je toženec izklopil osvetlitev reklamnih napisov, ki se nahajajo ob cesti. V 2. točki pa se tožencu nalaga vzpostavitev te osvetlitve. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je pred motitvenim dejanjem reklamni napis bil osvetljen. Sodišče je verjelo tožeči stranki, da je po prihodu policistov izvedela, da so prerezani kabli, ki so povezovali reklamni napis in dovod elektrike. To pomeni, da je strankama znano, kako je treba poskrbeti za ponovni priklop osvetlitve reklamnih napisov. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejanje storil toženec, bo v restitucijskem postopku priklopil reklamne napise tako, kot jih je izklopil. Tožena stranka nadalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je storila obe motitveni dejanji. Pri obeh motitvenih dejanjih je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožena stranka ni bila neposredno zalotena pri samih dejanjih. Iz zaslišanja strank in prič ter glede na spore med pravdnima strankama, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lahko ta dejanja storil le toženec. Stranki sta v sporu zaradi odpovedi najemne pogodbe in plačevanja stroškov, in glede na opravljeno zaslišanje, je takšno sklepanje sodišča prve stopnje pravilno. Le tožena stranka je imela dostop do ventila v kurilnici, od katerega je mogoče regulirati vodo po celi hiši, tudi v lokalu, ki ga je imela tožnica v najemu. Tožeča stranka je povedala, da je policija ugotovila, da so bili kabli, ki so povezovali reklamne napise in dovod elektrike, prerezani. Priča K. P. je povedala, da je bila v kritičnem času na dopustu. Ker je le tožena stranka imela interes, da se osvetlitev reklamnega napisa prekine, in ker P-jevih ni bilo doma in je s tem bil dostop do kabla neoviran, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prerezala dovod električne energije. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da toženčeva obvestitev policije o prerezanem kablu po prejetju tožbe, ne pomeni, da tožena stranka ni storila motitvenega ravnanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo celotno dogajanje v kontekstu zapiranja vode, izklapljanje telefona in drugih dogodkov, ki so pomenili ravnanje tožene stranke v smeri prekinitve najemnega razmerja s tožečo stranko. Zato je sodišče prve stopnje zadosti ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožena stranka zagrešila obe motitveni dejanji. Zato je pravilno naložilo toženi stranki, da priključi svetlobni napis kot pred motitvenim dejanjem (79. člen ZTLR).

Tožena stranka se v pravdi še brani, da zaradi odločbe upravnega organa ne more priključiti svetlobni napis. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče nudi posestno varstvo po stanju posesti pred motitvenim dejanjem. V času motenja posesti je tožeča stranka bila najemnica lokala, kamor je sodilo tudi reklamiranje s svetlobnim reklamnim napisom. Odločba na katero se sklicuje tožena stranka, pa datira iz leta 1996 (priloga B4). Če je tožeča stranka imela v posesti lokal s svetlobnim napisom v času, ko je odločba že obstajala, ni mogoče govoriti o nezakoniti posesti tožeče stranke.

Tožena stranka je zato dolžna vzpostaviti prejšnje stanje. Če pa bo v postopku izvršbe odločbe upravnega organa treba odločbo izvršiti (gotovo ne s prerezanjem električnega kabla), pa ne bo šlo za motenje posesti, ampak za izvršbo v upravnem postopku.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. člen ZPP).