Jedro

Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da najemnik groba ni dal soglasja za prekop pokojne, zato tudi ni pomemben razlog, zakaj tožnica ni mogla urediti najema groba za pokop matere. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj iz 9. člena ZPPDUP za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnice za prekop posmrtnih ostankov pok. A.A. zavrnil. V obrazložitvi navaja, da iz vloge oz. zahteve tožnice izhaja, da najemniki groba, v katerem je pokojna pokopana, niso dali soglasja za prekop pokojne. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 9. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju ZPPDUP) za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Le če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojne in odločiti po prostem preudarku, ob upoštevanju določb drugega in tretjega odstavka 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pravilno 6. člena ZUP.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno in dodaja, da je soglasje najemnika groba pogoj za diskrecijsko odločanje organa prve stopnje, zato je organ prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno ocenil dokaze, ki jih je tožnica priložila k vlogi za prekop posmrtnih ostankov pokojne A.A. Tožnica v tožbi navaja, da je organ prve stopnje kršil določbe materialnega prava in da je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno. Navaja, da je z izdajo odločbe močno prizadeta, saj gre za njeno mamo, za katero bi želela, da je pokopana v grobu skupaj z možem oz. očetom tožnice. Ob nenadni smrti matere, tožnica zaradi krajevne oddaljenosti in časovne stiske, ni mogla pri upravljalcu pokopališča urediti najema groba za pokop matere, ob smrti očeta pa je vse uredila in najela grob, v katerem je sedaj tudi pokopan. Tožnici je sedaj, ko ima v najemu grob, onemogočena možnost, da bi njena starša bila pokopana skupaj v istem grobu. Nad zavrnitvijo njene pritožbe je močno presenečena, saj je pripravljena prekop pokojne urediti na svoje stroške, v prvotno stanje pa vzpostaviti grob, iz katerega bi bila izkopana njena mati. Izpodbijana odločba posega tudi v njene človekove pravice, saj bi ji moralo biti omogočeno, da prosto odloča o tem, kje je pokopana njena mati. Najemnik groba s št. S-399, kjer je pokopana mati tožnice, zgolj zato, ker je najemnik groba, nima pravice odločati o tem, kje bo pokojnica pokopana. O soglasju bi bilo smiselno govoriti, če bi tožnica zahtevala, da pokojnica prekoplje v njegov grob, zagotovo pa ni mogoče govoriti o močnejši pravici najemnika groba zgolj zaradi določb ZPPDUP. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Navaja, da v skladu s sodno prakso je namen ZPPDUP, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega in pietetna čustva svojcev in najemnika groba. Vsi svojci imajo enako pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Svoj pietetni odnos do pokojnega in njegovega groba, pa lahko posameznik izvršuje le na tak način, da ne posega v pietetna čustva drugega svojca in najemnika groba, saj bi bilo drugačno izvrševanje osebnosti pravice v nasprotju z njenim namenom. Kot izhaja iz dopisa B.B. z dne 21. 11. 2011 je pokojna A.A. njegova sestra in ne da soglasja za prekop posmrtnih ostankov pokojne. Iz zakona pa tudi ne izhajajo nobene razlike glede ravnanja do umrlih staršev in sester ali bratov, saj imajo vsi svojci enako pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 9. člena ZPPDUP se lahko na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to interes, umrli izkoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču, in sicer po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem za zadeve zdravstvenega varstva pristojnega občinskega upravnega organa. Soglasje najemnika groba je torej pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa. Po presoji sodišča iz zakona izhaja namen, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba. Gre torej za osebnostne pravice. Vsi svojci imajo pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Svoj pietetni odnos do pokojnega in njegovega groba pa lahko posameznik izvršuje le na tak način, da ne posega v pietetna čustva drugega svojca in najemnika groba, saj bi bilo drugačno izvrševanje osebnostne pravice v nasprotju z njenim namenom. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 327/1994 z dne 12. 12. 1996. Organ prve stopnje je po presoji sodišča odločil pravilno, saj iz podatkov v upravnih spisov izhaja, da najemnik groba, B.B., ni dal soglasja za prekop pokojne, zato tudi ni pomemben razlog, zakaj tožnica ni mogla urediti najema groba za pokop matere. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj iz 9. člena ZPPDUP za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Zaključek tožene stranke glede na sodno prakso je pravilen, ker le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen ZUP).

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.