Jedro

Pravico likvidirati družbo in prenehati z opravljanjem dejavnosti daje ustanoviteljem 371. člen ZGD. Kako urediti delovno razmerje z delavcem, ureja delovnopravna zakonodaja, to sta ZDR in ZTPDR. Pravno praznino je potrebno napolniti, pri čemer se lahko uporabi inštitut "Prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", ob širšem tolmačenju lahko prenehanje delovnega razmerja zaradi redne likvidacije enačimo z operativnimi razlogi oz. operativnimi potrebami v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Posameznim kategorijam delavcev, katerim preneha delovno razmerje zaradi redne likvidacije družbe, ni mogoče nuditi zaščite, kot to izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR. Relevantne so predvsem določbe 1. odst. 36. e člena ZDR (prednostna pravica pri ponovni zaposlitvi).

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "1. Sklep tožene stranke IS-09/00 z dne 12.6.2000 se v prvi točki delno spremeni tako, da se datum prenehanja delovnega razmerja tožnice M. D. določi na dan delitve premoženja tožene stranke. Smiselno temu se spremeni tudi odločba likvidacijskega upravitelja št. 64/IB-2000. V preostalem delu v točki 2 in 3 izpodbijanega sklepa se tožba zavrne; 2. Tožnici delovno razmerje 4.1.2001 ni prenehalo na zakonit način in je trajalo vse do 31.5.2001. Za ta čas je tožena tožeči dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati in izplačati plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala ter poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja. Tožnica Ima pravico vrniti se na delo k toženi stranki, ki jo je dolžna pozvati nazaj na delo. Za čas od 31.5.2001 do ponovnega nastopa dela ima tožnica pravico do razlike v plači, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki, in plačo, ki jo je dejansko prejemala pri novem delodajalcu; 3. Zavrne se tožba v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med prejetim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, v času od 20.6.2000 do 1.4.2001 ter v delu, ki se nanaša na izplačilo plače v višini, kot če bi delala v času od 4.1.2001 do ponovnega poziva nazaj na delo, in to v delu, ki presega dosojeno pravico, kot jo določa 3. odst. 2. tč. izreka te sodbe; 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 27.775,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe I. stopnje do plačila v roku 8 dni". Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje zoper 3. in 4. tč. sodbe iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v tem obsegu v novo sojenje oz. podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku na izplačilo razlike med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala v času od 20.6.2000 do 4.1.2001 ter v delu, ki se nanaša na izplačilo plače v višini, kot če bi delala v času od 4.1.2001 do ponovnega poziva na delo in to v delu, ki presega dosojeno pravico, kot jo določa 3. odst. 2. tč. izreka te sodbe (3. tč. sodbe). Toženi stranki pa naloži, upoštevajoč uspeh v postopku poleg plačila stroškov prvostopenjskega postopka, še plačilo stroškov pritožbenega postopka, v obeh primerih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodnih odločb do plačila, pod izvršbo. Uvodoma opozarja, da je sodišče očitno po pomoti v izreku sodbe v 3. tč. zapisalo 1.4.2001 namesto, kot izhaja tudi iz razlogov sodbe, 4.1.2000. Meni, da je sodba v tem delu tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu nepravilna, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prezrlo določbo 3. odst. 5. člena Zakona o delovnih razmerjih, po katerem sindikalni poverjenik v času trajanja njegove funkcije, kot tudi po njenem preteku brez soglasja, ne sme biti uvrščen med presežne delavce. Podobna določba je v kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost. Ker v konkretnem primeru soglasje sindikata ni bilo podano, je odločitev sodišča nepravilna. Zaradi nepravilne odločitve v tem delu, je nepravilno odločilo o stroških postopka. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. tč. izreka sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da sklep tožene stranke z dne 12.6.2000 vzdrži v veljavi tako, da tožnici delovno razmerje preneha 4.1.2001 oz., da napadeno sodbo v tč. 1, 2 in 4 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Tožena stranka je na podlagi 371. člena Zakona o gospodarskih družbah prenehala z opravljanjem dejavnosti zaradi likvidacijskega postopka. Po določbi 77. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja delavcem preneha delovno razmerje v takem primeru pod pogoji in na način, ki ga določa zakon. V obravnavanju prenehanja dela pri postopku likvidacije je res pravna praznina, vendar je treba smiselno uporabiti določbo 125. člena ZDR, kot je to storila tožena stranka in določila o trajnih presežkih glede odpovednega roka, nadomestila plače in odpravnine. To je nedvomno pomenilo tudi odločanje v korist delavcev. Ker gre za prenehanje organizacije, ni mogoče uporabiti določb o priviligiranih delavcih. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici preneha delovno razmerje z dnem delitve premoženja tožene stranke, nima nobene pravne opore. Ker je tožnica sindikalna zaupnica, naj bi ji delovno razmerje trajajo do delitve premoženja, pa čeprav tožena stranka nima več zaposlenih delavcev in zato tudi ni pogojev za delovanje sindikata. Sodišče prve stopnje tudi razlikuje med stečajem, prisilno likvidacijo na redno likvidacijo in zmotno zatrjuje, da je zaščitilo delavko iz razloga, ker ima likvidacijski upravitelj možnost po 382. členu Zakona o gospodarskih družbah nadaljevati z dejavnostjo. Enaka možnost obstaja tudi v primeru stečaja in prisilne likvidacije, vendar tam delavcem delovno razmerje preneha ob uvedbi stečajnega oz. likvidacijskega postopka. Tako v stečaju kakor v redni likvidaciji imajo delavci pravico do ponovne zaposlitve na podlagi zakonitih določil, če ne pride do prenehanja organizacije oz. organizacija posluje dalje. Tožena stranka meni, da je ravnala zakonito in v korist delavcev, pri čemer opozarja, da osnutek novega Zakona o delovnih razmerjih predvideva neugodnejši položaj za delavce pri likvidaciji, pri čemer upošteva podobne zakonodaje v Evropi. Tožena stranka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopka, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Priglaša pritožbene stroške. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, poleg tega pa je izrek sodbe nerazumljiv, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Tožena stranka - delniška družba je na skupščini dne 26.4.2000 sprejela sklep o prenehanju družbe, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 26.5.2000 izdalo sklep Srg .../... o začetku redne likvidacije. Likvidacijski upravitelj je dne 12.6.2000 tožnici izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določb 371. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 - 36/2000) ter 34. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 -71/93). Tožnica je zoper sklep ugovarjala, ker je menila, da ji delovno razmerje ne bi smelo prenehati, ker je sindikalna poverjenica. Zato spada v zaščiteno kategorijo delavcev po določbi 4. alinee 36. c člena ZDR. Likvidacijski upravitelj je ugovor zavrnil in se skliceval na določbe ZGD in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki določata, da delovno razmerje delavcem preneha, če je uvedem postopek prenehanja organizacije. V obrazložitvi je navedel, da ne gre za prenehanje potreb po določenem številu delavcev zaradi operativnih razlogov, ampak za prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi prenehanja družbe v smislu 125. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri presoji zgoraj navedenih sklepov sledilo tožeči stranki in ji zagotovilo varstvo po določbi 4. alinee 36. c člena ZDR, pri čemer pa ji ni zagotovilo delovnega razmerja še dve leti po prenehanju funkcije, temveč ji je zagotovilo delovno razmerje do dneva delitve premoženja tožene stranke, to je do takrat, ko je izbris pravne osebe zakonsko obvezen. Pri tem je upoštevalo tudi določbe 391. člena ZGD, ki določa do kdaj je dopustno še sprejeti sklep o prekinitvi postopka redne likvidacije, to je začetek delitve premoženja. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno nepravilna. Pravico likvidirati družbo in prenehati z opravljanjem dejavnosti daje ustanoviteljem 371. člen ZGD. Kako urediti delovno razmerje z delavcem ureja delovnopravna zakonodaja, to sta ZDR in ZTPDR. Navedena zakona nimata določb za tak primer, zato je to pravno praznino potrebno napolniti. Po oceni pritožbenega sodišča je najbližji inštitut, ki ga lahko smiselno uporabimo, inštitut "Prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", določen v 3. poglavju ZDR, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Gre namreč za poslovno odločitev delodajalca, ki jo ob širšem tolmačenju lahko enačimo z operativnimi razlogi oz. operativnimi potrebami v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Tako enačenje je po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno tudi iz razloga, ker subjekt v likvidaciji ne preneha takoj, temveč po končanju začetih poslov. Seveda pa zaradi dejstva, ki ga ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da pravni subjekt preneha, ni možno uporabiti teh določb neposredno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, temveč le smiselno. V nasprotnem primeru bi omejitve delovne zakonodaje praktično lahko onemogočile že ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), ki vključuje tudi pravico do odločitve o prenehanju opravljanja gospodarske dejavnosti. To pomeni, da ni mogoče nuditi zaščite določenim kategorijam delavcec, kot to izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR in za kar se neutemeljeno zavzema tožnica. Ravno tako v teh primerih ni potreben program (35. člen ZDR) in določitev posameznih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje (36. d člen ZDR), saj to nadomešča sklep skupščine o likvidaciji družbe, ki smiselno obsega tudi odločitev o prenehanju potreb po delu vseh delavcev. Relevantne so tako predvsem določbe 1. odst. 36. e člena ZDR, ki določa, da delavcem, katerim ni mogoče zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in določbe 36. f člena ZDR. Pritožba tožene stranke tudi utemeljeno opozarja na prednostno pravico delavcev pri ponovni zaposlitvi, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi redne likvidacije v smislu 4. odst. 36. f člena ZDR. V primeru, da skupščina sklene, da družba nadaljuje z delom, kot to določa 391. člen ZGD, imajo namreč vsi delavci prednostno pravico do ponovne zaposlitve in ne le zaščitene kategorije delavcev. Zato možnost ponovne oživitve dejavnosti ne more vplivati na datum prenehanja delovnega razmerja zaščitenim kategorijam delavcev. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni razčistilo vseh pravnorelevantnih dejstev, to je kdaj je tožeča stranka prejela drugostopenjski sklep, s katerim je bil njen ugovor zavrnjen. Takrat je namreč začel teči šestmesečni odpovedni rok, kot je sicer pravilno izhajalo iz prvostopenjskega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti to relevantno okoliščino in o zahtevku tožnice ponovno odločiti. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bo le-to lahko po dopolnjenem dokaznem postopku v nakazani smeri o zahtevku tožnice v celoti ponovno odločilo.