Jedro

Tožniku škoda ni nastala ob opravljanju kmetijske dejavnosti zavarovanke toženke, temveč zaradi imetništva domače živali, ko mu je M. V. na dvorišču hotela predstaviti žival. V skladu s splošnimi pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin pa je krit tudi takšen škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Napačen je zaključek sodišča, da konji predstavljajo domačo žival v smislu 6. točke prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin ter da posest petih konjev ne predstavlja konjereje in kmetijske dejavnosti. 1. točka prvega odstavka 14. člena citiranih splošnih pogojev določa, da zavarovanje krije odgovornost zavarovanca za škode, ki jih povzroči tretjim osebam kot zasebnik v vsakdanjem življenju, vendar ne pri opravljanju obrtne ali kake druge dejavnosti, razen dejavnosti domačega turizma in raznih dejavnosti (konjičkov), ki ne služijo v pridobitne namene. Bistveno je, da je toženka posestnica petih konj, kar predstavlja kmetijsko dejavnost. To dokazujejo tudi njene trditve, da imajo doma konje že celo njeno življenje in da sta se z njimi ukvarjala že oče in dedek. Doma imajo poleg konjev še kup drugih živali, seno s travnikov, za katere pridobiva subvencije, pa uporabljajo za krmo konjev. Zavarovanka toženke torej pridobiva subvencije na travnate površine prav iz razloga, da lahko s travo in senom nahrani konje. Omenjena dejstva dokazujejo, da se zavarovanka dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, znotraj katere poseduje tudi pet konj. Ni bistveno, ali ima konje za pridobitne namene ali zgolj ljubiteljsko. Sodišče je napačno interpretiralo pojem konjereje. Definicija tega pojma namreč nikjer ne vsebuje pogoja, da morajo biti konji namenjeni za opravljanje kmetijske ali kakršnekoli druge pridobitne dejavnosti. Za kmetijsko dejavnost ni bistveno, da je pridobitna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo, ko mu je M. V. (hči toženkine zavarovanke) hotela pokazati konja. Pripeljala ga je iz hleva, spustila po dvorišču, kjer je konj prosto tekel, nato pa iznenada prišel do tožnika, se dvignil in ga z glavo udaril v nos. Tožnik zahteva plačilo nastale škode od toženke, pri kateri je imela M. V. sklenjeno polico za zavarovanje stanovanjskih premičnin.

5. Iz 14. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin (Pg – sta 04-10, v nadaljevanju splošni pogoji) izhaja, da omenjeno zavarovanje krije odgovornost zavarovanca in članov skupnega gospodinjstva za škode, ki jih povzročijo tretjim osebam v funkcijah in na način, izrecno naštet v sedmih alinejah prvega odstavka tega člena. Med temi je tudi zavarovanje za škodo, ki jo povzročijo kot zasebniki v vsakdanjem življenju, vendar ne pri opravljanju obrtne ali kake druge dejavnosti, razen dejavnosti kmečkega turizma in konjičkov, ki ne služijo v pridobitne namene (prva alineja) in kot imetniki domačih živali, razen če jih uporabljajo v pridobitne namene (šesta alineja). Splošni pogoji torej opisujejo različne možnosti nastanka škode, ki jih pokriva sklenjeno zavarovanje. V obravnavani zadevi škoda nedvomno ni nastala tožniku ob opravljanju kmetijske dejavnosti zavarovanke toženke, temveč zaradi imetništva domače živali. Do poškodbe namreč ni prišlo pri kmečkih opravilih, kjer bi konj opravljal delovno funkcijo, temveč na dvorišču, ko je tožniku M. V. to žival hotela predstaviti. Toženka bi se torej lahko razbremenila svoje obveznosti plačila odškodnine zgolj, če bi izkazala, da je njena zavarovanka oziroma so njeni družinski člani konje uporabljali v pridobitne namene. Tega pa dokazni postopek ni pokazal. Ni torej bistveno, ali toženkina zavarovanka sicer opravlja kmetijsko dejavnost in zanjo prejema subvencije, kot zmotno meni pritožba, temveč zgolj, ali konje redi zaradi zaslužka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da temu ni tako (peta in šesta stran izpodbijane sodbe), temveč konje V. uporabljajo ljubiteljsko zgolj za jahanje, je pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper toženko po podlagi utemeljen.

6. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP), je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.