Jedro

Pravico do odkupa stanovanja lahko imetnik stanovanjske pravice ali z njegovo pisno privolitvijo njegovi ožji družinski člani v skladu z določbo prvega odstavka 123. člena SZ uveljavljajo v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona, torej do 19.10.1993. Po določbi prvega odstavka 147. člena SZ pa lastniki stanovanj najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi tega zakona sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je torej krajši in zato sklenitev najemne pogodbe sama po sebi ne more predstavljati prenehanja pravice do odkupa stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 5 v prvem nadstropju stanovanjske hiše P. v C. za kupnino 1,264.326,50 SIT, ki jo bo tožnica plačala 10 % v roku 60 dni, preostanek pa v 180 mesečnih obrokih. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnici je Stanovanjski zakon res dal pravico do odkupa stanovanja, vendar ni nobene zakonske ovire, da se tožnica tej pravici ne bi mogla odpovedati. Njena izjava z dne 7.1.1992 ima ob dejstvu, da je bila sklenjena tudi najemna pogodba za sporno stanovanje, vse elemente odpovedi pravici do nakupa spornega stanovanja. Zato je drugačen zaključek sodišča neutemeljen. Tožnica ni odgovorila na revizijo, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka se je že v pritožbi izrecno strinjala s pravilnimi razlogi prvega sodišča, da sklenjena najemna pogodba po določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) ne "konzumira" tožničine pravice do odkupa stanovanja. Njeno ponovno poudarjanje v reviziji, da je tožnica sklenila najemno pogodbo, je neutemeljeno. Po določbi prvega odstavka 117. člena SZ so lastniki stanovanj dolžni prodati na zahtevo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Pravico do odkupa stanovanja lahko imetnik stanovanjske pravice ali z njegovo pisno privolitvijo njegovi ožji družinski člani v skladu z določbo prvega odstavka 123. člena SZ uveljavljajo v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona, torej do 19.10.1993. Po določbi prvega odstavka 147. člena SZ pa lastniki stanovanj najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi tega zakona sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je torej krajši in zato sklenitev najemne pogodbe sama po sebi ne more predstavljati prenehanja pravice do odkupa stanovanja, kot je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

Na revizijski stopnji ni več sporno, ali lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki je že sklenil kupoprodajno pogodbo po določbah SZ, pa je kasneje od nje odstopil, ponovno zahteva v okviru dvoletnega zakonskega roka sklenitev kupne pogodbe za stanovanje po določbah SZ. Sodišče druge stopnje je na to pravno vprašanje pritrdilno odgovorilo in se pri utemeljevanju med drugim tudi pravilno sklicevalo na določbe 124. člena zakona, ki urejajo razvezo pogodbe in njene posledice, med katerimi ni predvidena izguba pravice do odkupa stanovanja. Tudi sicer zakon nikjer ne določa, da prejšnji imetnik stanovanjske pravice ne bi mogel večkrat zahtevati in skleniti kupne pogodbe za stanovanje, na katerem je imel ob uveljavitvi SZ stanovanjsko pravico.

S trditvijo, da ima tožničina izjava z dne 7.1.1992 vse elemente odpovedi pravici do odkupa stanovanja, revidentka uveljavlja drugačno dokazno oceno listine z dne 7.1.1992, kot jo je opredelilo in sprejelo sodišče druge stopnje in tako skuša uveljavljati v revizijskem postopku nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je vsebino dokumenta z dne 7.1.1992 v razlogih izpodbijane sodbe natančno povzelo in pri tem poudarilo, da ne gre za tožničino izjavo, temveč za zapisnik same tožene stranke z navedenega dne. V njem je zapisano tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnico seznanila s svojim mnenjem, da ji ne bo več nudila odkupa stanovanja pod pogoji SZ. Da bi bila zatrjevana tožničina izjava o odpovedi pravici do odkupa stanovanja pravno upoštevana, bi morala biti jasna, določna in naslovljena na pravo osebo. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnica odpovedala svoji zakonski pravici. Na tak dokazni zaključek je revizijsko sodišče vezano, zato poskusa drugačne dokazne ocene navedene listine ni moglo in tudi ni smelo upoštevati.

Uveljavljeni revizijski razlog ni podan in ker tudi ni razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.