Jedro

Odločitev o tem, ali je bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena, ni odvisna le od trajanja postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek in tožniku naložilo plačilo 502,04 EUR stroškov postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati navodilo Ustavnega sodišča in glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti ustrezne določbe ZVPSBNO , ne pa pravil o splošni odškodninski odgovornosti, ki jih vsebuje Obligacijski zakonik. Odgovornost tožene stranke je treba presojati po pravilih o objektivni, in ne krivdni odgovornosti, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Delovno in socialno sodišče je vzorčni postopek izvedlo brez ustrezne pravne podlage, saj je bil ta postopek uzakonjen šele po zaključku tožnikovega postopka, to pa predstavlja očitno kršitev določb 155. in 156. člena URS, ki urejata vacatio legis in prepovedujeta retroaktivnost. V predmetni zadevi je šlo za pobudo za oceno ustavnosti na predlog nekaj individualnih predlagateljev, zato tudi ni bila podana možnost za prekinitev postopka po določbah Zakona o Ustavnem sodišču, ki urejajo vzorčni postopek. Napačen je zaključek, da je do zastoja v postopku prišlo tudi po volji tožeče stranke, saj ne tožnik ne njegova pooblaščenka v predmetni zadevi nista podala soglasja za odlog obravnavanja tožnikove zadeve. Dejstvo je, da je predmetni postopek trajal predolgo, zaradi česar je tožniku nastala nepremoženjska škoda, za katero odgovarja tožena stranka. Slednja se pri tem ne more ekskulpirati s sklicevanjem na okoliščino, da je bila dolgotrajnost postopka (po mnenju sodišča) za tožnika koristna, saj satisfakcija po ZVPSBNO ni v nikakršni korelaciji z uspehom oškodovanca v primarnem postopku. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je sodna praksa glede tožbenih zahtevkov, ki temeljijo na istem historičnem dogodku kot tožnikov zahtevek, nanašajo pa se na povračilo nepremoženjske škode zaradi domnevnih kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravice do enakosti pred zakonom in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, že zavzela enotno stališče, da niso utemeljeni. (1) Neutemeljena je pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče pri presoji (ne)razumnosti dolžine trajanja sodnega postopka ni upoštevalo meril iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06 in nadaljnji; ZVPSBNO), in tudi ne dejstva, da gre odgovornost tožene stranke presojati po merilih o objektivni, in ne krivdni odgovornosti. Jasno je, da je »razumnost roka« relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa tudi od presoje okoliščin vsakega konkretnega primera (2). To je sodišče prve stopnje tudi storilo: podrobno je preučilo vse okoliščine, ki so v predmetnem sporu povzročile zastoj, se do njih glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ustrezno opredelilo, končno pa tudi pravilno zaključilo, da protipravnost ravnanja v konkretni zadevi ni bila podana. Pri tem ne gre le za to, da bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo odsotnost protipravnosti samo glede ravnanja sodišča v delovnem sporu, kot obrazložitev izpodbijane sodbe napačno (preozko) razume pritožnik, temveč gre neobstoj protipravnega ravnanja pojmovati širše: razteza se na vse okoliščine, ki so vplivale na zastoj v postopku.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na okoliščino, da zakon, ki je v spornem obdobju urejal postopek v delovnih sporih, vzorčnega postopka ni izrecno predvideval. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je reševanje vzorčnih zadev v primeru množičnih sporov - tudi, če ni z zakonom predvideno - dobra praksa. Odločitev, da sodišče v delovnem sporu z odločanjem v tožnikovi zadevi počaka do rešitve zadev v vzorčnih primerih, je bila smotrna, ekonomsko upravičena in torej v celoti utemeljena. Sodišče prve stopnje ob tem ni spregledalo, da je bil tožnik ves ta čas pasiven; način dela sodišča je bil zanj - tudi, če z njim ni izrecno

soglašal - očitno sprejemljiv, saj ni interveniral in predlagal, naj sodišče postopa drugače oz. hitreje. Očitek o nerazumnosti zastoja v postopku zaradi izvedbe vzorčnega postopka tako ni utemeljen.

Pritožba še opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka med drugim utemeljilo tudi z argumentom, da je bil zastoj v postopku za tožnika koristen, čeprav to za odločitev v zadevi ni relevantno. Tudi ta očitek ni utemeljen: s odišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (primarni in podredni) pravilno zavrnilo , ker ravnanju tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti . V prašanje »koristnosti« zastoja v postopku za odločitev v zadevi res ni pomembno, dejstvo, da se je sodišče prve stopnje do vprašanja kljub temu opredelilo, pa na pravilnost sodbe ni vplivalo.

Bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) (3), pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Gl. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2382/2010 z dne 05. 10. 2010 in II Cp 1604/2009 z dne 15. 07. 2009, sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 198/2010 z dne 15. 07. 2010 in II Ips 305/2009 z dne 24. 06. 2009 ter sklep II DoR 411/2010 z dne 15. 12. 2010, odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2965/08-12 z dne 13. 05. 2010 idr.

(2) A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana, str. 342. (3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in nasl.).