Jedro

Pritožba ne zatrjuje, da predloženi seznam izvršilnih naslovov ne izpolnjuje zahtev povzete zakonske dikcije, prav tako to ne izhaja iz spisovnih podatkov (vpogled v l. št. 5-38 spisa), pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da predloženi seznam izvršilnih naslovov dolžniku ni bil nikoli vročen pa ob dejstvu, da iz določb ZDavP-2 ne izhaja, da bi seznam izvršilnih naslovov moral biti dolžniku vročen, na zaključek o obstoju izvršilnega naslova ne more vplivati. Na tem mestu je pojasniti, da seznam izvršilnih naslovov ni odločba v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, saj z njo ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe, pač pa gre le za dolgovni seznam kot zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki niso bili izvršeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka), ugodilo predlogu dolžnika, da obdrži pravico do najema stanovanjske hiše z ID znakom ..., še tri leta od dneva prodaje (II. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev v I. in III. točki izreka se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavlja pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in iz nje izhajajočo zahtevo po obrazloženosti sodne odločbe ter v zvezi s tem očita, da iz sklepa o izvršbi ne izhaja, na podlagi katerega izvršilnega naslova je bila izvršba dovoljena. Zatrjuje, da seznam izvršilnih naslovov ne spada med možne izvršilne naslove po 145. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi s 17. členom ZIZ ter da glede na dejstvo, da dolžniku ni bil nikoli vročen, ne more biti izvršljiv. Zatrjuje pravno zmotnost razlogov v zvezi z ugovorom zastaranja ter izpostavlja, da je najkasnejši datum izvršljivosti posameznega izvršilnega naslova pod zap. št. 14 seznama 12. 1. 2010. V zvezi s tem opozarja, da je do vložitve predloga za izvršbo tako že potekel 5 letni zastaralni rok, prav tako pa se je v času odločanja sodišča prve stopnje (22. 5. 2020) glede posameznih izvršilnih naslovov (od točke 14 do 53 iz seznama) iztekel tudi absolutni zastaralni rok za izterjavo davčnih obveznosti iz 126. člena ZDavP-2. Poleg tega še opozarja, da nezakonitost izpodbijanega dela sklepa utemeljuje tudi dejstvo, da se z njim posega na skupno premoženje dolžnika in njegove zakonske partnerice, ki še ni razdeljeno, njegova žena pa na njem uveljavlja 100% delež. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru dolžnika v celoti ugodi, upniku pa naloži v plačilo dolžnikove stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve postopkovnih določb, zato je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Sklep o izvršbi z dne 4. 10. 2019 je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova – seznama izvršilnih naslovov opr. št. DT 4935-808/2019-1 z dne 3. 10. 2019. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

7. Pritožbeni očitki o kršitvi dolžnikove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS so neutemeljeni že zato, ker spisovni podatki ne potrjujejo pritožbenih zatrjevanj, da iz sklepa o izvršbi ne izhaja, na podlagi katerega izvršilnega naslova je bil izdan. Iz listin spisa je namreč razvidno (vpogled v l. št. 43 spisa), da je podlaga za dovolitev izvršbe navedena v 1. točki obrazložitve sklepa o izvršbi z dne 4. 10. 2019. 8. Ne drži pritožbena trditev, da seznam izvršilnih naslovov ne spada med možne izvršilne naslove po 145. členu ZDavP-2, saj to določa 9. točka 145. člena ZDavP-2 (oziroma drugi odstavek 146. člena ZDavP-2, oboje v zvezi s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Skladno z navedenimi določbami ZDavP-2 mora v seznamu izvršilnih naslovov biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka (obveznosti) in zamudnih obresti za vsak davek (obveznost) posebej. Pritožba ne zatrjuje, da predloženi seznam izvršilnih naslovov ne izpolnjuje zahtev povzete zakonske dikcije, prav tako to ne izhaja iz spisovnih podatkov (vpogled v l. št. 5-38 spisa), pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da predloženi seznam izvršilnih naslovov dolžniku ni bil nikoli vročen pa ob dejstvu, da iz določb ZDavP-2 ne izhaja, da bi seznam izvršilnih naslovov moral biti dolžniku vročen, na zaključek o obstoju izvršilnega naslova ne more vplivati. Na tem mestu je pojasniti, da seznam izvršilnih naslovov ni odločba v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, saj z njo ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe, pač pa gre le za dolgovni seznam kot zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki niso bili izvršeni.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je najprej zapadla v plačilo terjatev pod zap. št. 14 seznama izvršilnih naslovov, in sicer dne 12. 1. 2010 ter da je upnik za svojo terjatev zoper dolžnika vseskozi vodil postopke davčne izvršbe, pri čemer je najstarejši sklep bil izdan v letu 2011, najmlajši pa v letu 2019. Povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje dolžnik pritožbeno ne izpodbija. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo z vodenjem davčnih postopkov zastaranje pretrgano. Ker je bil izvršilni predlog v predmetni zadevi vložen dne 3. 10. 2019, je potrditi nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa, da do vložitve predloga za izvršbo ni potekel relativni 5 letni zastaralni rok, saj začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ZDavP-2. Glede na datum izvršljivosti najstarejše terjatve (12. 1. 2010) ter datum vložitve izvršilnega predloga (3. 10. 2019) pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za nobeno od v izvršilnem naslovu navedenih terjatev ni iztekel niti absolutni 10 letni zastaralni rok. Pritožba sicer pravilno zatrjuje, da je v času odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru za določene terjatve že preteklo deset let od izvršljivosti, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa na vpliva. Z izpodbijanim sklepom je namreč sodišče prve stopnje odločalo o dolžnikovem ugovoru, ki je bil vložen dne 15. 10. 2019. Ker je desetletni zastaralni rok v zvezi z najstarejšo terjatvijo potekel po 15. 10. 2019 (konkretno 12. 1. 2020), zaključek o delni utemeljenosti ugovora v času odločanja sodišča ni bil možen, saj ugovoru ni mogoče ugoditi na podlagi dejstva, nastalega po njegovi vložitvi, četudi se v predmetni zadevi na absolutno zastaranje pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je pojasniti, da bo morebitno dejstvo absolutnega zastaranja določenih terjatev upoštevano po uradni dolžnosti v nadaljnjem postopku pri poplačilu izterjevane terjatve.

10. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta predmeta izvršbe vknjižena kot solastnina dolžnika in njegove žene v deležu vsakega do 1/2, izvršba pa je dovoljena le na 1/2 nepremičnine, ki je last dolžnika, pritožba neutemeljeno očita nezakonitost izpodbijanega sklepa že zato, ker glede na zgoraj povzeto pritožbenim navedbam, da se z dovolitvijo izvršbe posega na skupno premoženje dolžnika in njegove zakonske partnerice, ni mogoče slediti.

11. Ob zgoraj navedenem je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora pravilen, posledično pa so pravilno in zakonito bili dolžniku v plačilo naloženi tudi stroški ugovornega postopka. Pritrditi je namreč razlogom sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal, da bi mu upnik te stroške povzročil neutemeljeno.

12. Glede na vse navedeno in upoštevajoč, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni možen zaključek o neutemeljeno povzročenih pritožbenih stroških in jih ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih dolžnik krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

14. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši razjasnitvi pritožbeno spornih vprašanj, stroški upnika, nastali z njegovo vložitvijo, niso bili potrebni za izvršbo, zato jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).