Jedro

Glede na trditveno podlago tožene stranke je odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zakonitemu zastopniku tožene stranke povedala za podaljšanje roka za vračilo posojila in da pisno soglasje ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki plačati 31.400,00 EUR s ponderiranimi medbančnimi letnimi obresti za čas od 11. 9. 2008 do 31. 12. 2009, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.656,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka dalje.

2. Proti navedeni sodbi se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožena stranka, ki sodišču očita, da je načrtno spregledalo, da je tožnica samovoljno zapustila družino in tudi delo v družbi P. d. o. o., pri tem pa J. B. in ostalim družinskih članom ni sporočila novega začasnega prebivališča, na telefonske klice pa ni odgovarjala. Tožnica sama navaja, da je bila nova družbena pogodba za P. d. o. o. sklenjena 13. 7. 2010 in takrat naj bi bilo določeno glede naknadnih vplačil in vračanju vplačil, kar pa ne velja za preteklo obdobje. Kljub priznavanju nove pogodbe tožnica in sodišče spregledata, da je bil lastnoročni pripis o podaljšanju roka vračila na posojilni pogodbi pripisan dne 1. 6. 2013, torej že po sprejetju nove pogodbe, brez soglasja družbenika J. B., brez njegove vednosti in brez pečata družbe P. d. o. o. Na ta način sta bila kršena ZGD-1 in 16. člen družbene pogodbe, naknadni pripis o podaljšanju roka vračila na posojilni pogodbi pa ničen. Sodišče toženi stranki očita, da ni zmogla dokaznega bremena glede ročnega zapisa o podaljšanju zapadlosti na pogodbi, ki je bil izveden po poteku roka vračila, pri tem pa spregleda, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo ta dejstva navajala le iz previdnosti. Sodišče prve stopnje opre svojo sodbo le na ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je tožnica prepisala aneks na posojilno pogodbo, ostalih zatrjevanih dejstev tožene stranke ne upošteva in s tem nepravilno ugotovi dejansko stanje, na kar opre svojo sodbo.

3. Tožnica v odgovoru na tožbo pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke sta bivša zakonca, ki sta vsak do ene polovice solastnika družbe P. d. o. o. Temelj tožničine terjatve je posojilna pogodba št. 04/2008-OBV z dne 11. 9. 2008, iz katere izhaja, da je tožnica toženi stranki posodila 31.400,00 EUR, slednja pa se je zavezala, da bo posojilo odplačano do 31. 12. 2009. Med strankama je sporen pripis na pogodbi, iz katerega izhaja, da sta stranki dne 1. 6. 2013 sporazumno podaljšali rok vračila posojila do 31. 12. 2014. Toženec meni, da je pripis o podaljšanju roka vračila ničen, ker o njem on ni bil obveščen. Sklicuje se na dne 13. 7. 2010 sklenjeno novo družbeno pogodbo, v kateri je v 16. členu dogovorjeno, da družbenika soodločata med drugim tudi o vseh naknadnih vplačilih in vračanju naknadnih vplačil. 6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo (predvsem) na podlagi naslednjih ugotovitev: (1) tožnica je bila 1. 6. 2013 (datum pripisa) direktorica tožene stranke in je imela pravno formalno možnost podaljšati rok zapadlosti posojila; (2) toženec ni dokazal, da je bil zapis o podaljšanju zapadlosti na pogodbi izveden kasneje kot 1. 6. 2013 in (3) ker ne gre za kasnejši najem posojila (po datumu spremembe družbene pogodbe) niti za izterjavo, toženka ni bila dolžna obveščati J. B. o podaljšanju zapadlosti posojila. Nanizanih zaključkov pritožba ni uspela izpodbiti.

7. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo zgolj na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, kdaj je tožnica pripisala aneks na posojilno pogodbo in da drugih zatrjevanih dejstev ni ugotavljalo. Glede na trditveno podlago tožene stranke pa je odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zakonitemu zastopniku tožene stranke povedala za podaljšanje roka za vračilo posojila1 in da pisno soglasje ni bilo potrebno, tega dejanskega zaključka pa pritožba ne izpodbija.

8. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Tretji odstavek obrazložitve na 5. strani.