Jedro

Ne glede na to, ali so nasprotni udeleženci zanesljivo ali nezanesljivo vedeli, da ima pokojni še eno hčer, rok za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva ne more biti daljši ali celo neomejen. Pravice do izvora ni mogoče uveljavljati časovno neomejeno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) zavrglo predlog predlagateljice, da se ugotovi, da je pokojni A. A. starejši, rojen 1929, biološki oče B. B., poročene C., rojene 1953 v ... in (II) sklenilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper odločitev se pravočasno pritožuje predlagateljica. Navaja, da sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in ga spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

Vztraja, da je šele po smrti svojega očeta oziroma na zapuščinski obravnavi ugotovila, da nima formalno urejenega očetovstva. Predlog je zato pravočasen. Sodišče iz zaslišanj udeležencev izpušča bistvene stvari, dokaze pa zmotno povzema ter išče razloge za zavrženje predloga, namesto da bi o predlogu meritorno odločilo. Nasprotni udeleženci ne morejo spadati v zaščiteno kategorijo sorodnikov, saj so ves čas vedeli, da ima njihov oče oziroma mož še enega zunajzakonskega otroka. Na zapuščinski postopek niso pristopili v dobri veri. V smrtovnici so navedli, da ima pokojni A. A. nezakonsko hči B. B., ki živi v okolici D. Na mestu je razmislek o intenci vsebine drugega odstavka 122. člena DZ2. Predlagateljica ima pravico do izvora. Predlagateljica je ves čas konsistentno navajala, da je od zgodnjega otroštva vedela, kdo je njen oče. Ves čas je imela stike tudi s svojim starim očetom in babico po očetu. Prepričana je bila, da ima očetovstvo tudi uradno urejeno. Ko si je pri 16 letih ustvarila družino, se ni ukvarjala še s tem, ali ima očetovstvo dejansko vpisano v ustrezne matične knjige, če je to izhajalo že iz njenega spričevala in iz vplačil preživnine oziroma iz odrezkov za pokojnino. Sodišče bi moralo po pričanju prve nasprotne udeleženke ugotoviti, da ta sploh nima interesa za postopek oziroma da pripoznava predlagateljičin predlog, ker je njeno pričanje moč le tako razumeti.

Zaključek sodišča, da je predlagateljica najpozneje ob sklenitvi zakonske zveze, ko je bila stara manj kot 16 let, vedela, da nima urejenega očetovstva, temelji na neki domnevi oziroma predpostavki, ki si jo je sodišče samo postavilo s ciljem, da tožničin predlog zavrže. Pri tem ni razpolagalo z nobenim zapisnikom, iz katerega bi izhajalo, kaj se je tožnico pred sklenitvijo zakonske zveze spraševalo ter koga se je vabilo na pogovor. Bolj verjetno je, da se je skozi pogovor preverjalo njeno pravo voljo. Poleg tega ji je verjeti, da je potrebne papirje dejansko uredila njena mati.

Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni izvedlo in se opredelilo do predlagateljičinih dokazov. Dejansko stanje je zmotno oziroma napačno ugotovilo in zato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ugoditi bi moralo tudi njenemu predlogu za opravo analize DNK, pa je ta predlog zavrnilo.

Na pritožbo so odgovorili nasprotni udeleženci s predlogom, da se jo zavrne, in priglasili stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izpušča bistvene stvari, dokaze zmotno povzema, s strani predlagateljice predlaganih dokazov ne izvede in išče le razloge za zavrženje predloga, ne drži. Glede na ugovor nasprotnih udeležencev, da je predlagateljica predlog za ugotovitev očetovstva vložila prepozno, je sodišče prve stopnje dokazni postopek utemeljeno izvedlo v obsegu, ki je bil potreben (najprej) za odgovor na to vprašanje, analiza DNK pa bi prišla v poštev šele, če bi sodišče ugotovilo, da je predlog pravočasen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku predlagateljico izčrpno zaslišalo na naroku 28. 3. 2024 in še dodatno na naroku 19. 11. 2024 in si z ustreznimi vprašanji prizadevalo ugotoviti relevantne okoliščine glede pravočasnosti predloga, kar pa pritožba neutemeljeno prikazuje kot neustrezno zaslišanje in pristransko ravnanje razpravljajoče sodnice.

7.Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da predlagateljica predloga za ugotovitev očetovstva ni vložila pravočasno in je zato njeno vztrajanje pri tem, da temu ni tako, neutemeljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede ključnih dejanskih vprašanj o pravočasnosti predloga je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva. Predlagateljica ne zanika, da so ji bile vse pomembne okoliščine, torej odnos njene matere in domnevnega očeta v času njenega spočetja, kdo je njen domnevni oče, kje živi in podobno poznane že od njenega zgodnjega otroštva. To izhaja tudi iz njenih trditev in izpovedi. Nobenega dvoma zato ni, da za predlagateljico ves čas v nobenem trenutku ni bilo nobenih ovir, da preveri, ali ima očetovstvo tudi formalno urejeno. Trditve starih staršev, da je to urejeno, vpis očetovega imena v spričevalu in potrdila o plačevanju preživnine niso nobena ovira. Pojasnilo predlagateljice, da svojemu rojstnemu listu ob sklepanju zakonske zveze, ki jo je sklenila ... 5. 1970 3, očitno pa tudi v nadaljevanju vse do zapuščinske obravnave 26. 1. 2023, ni posvečala pozornosti, ni sprejemljivo oziroma nima teže. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je od sklenitve zakonske zveze zanesljivo imela dovolj podatkov, da bi zadevo lahko pravočasno uredila. Z vložitvijo predloga dne 7. 6. 2023 je rok za ugotovitev očetovstva brez dvoma zamudila. Tudi zatrjevane okoliščine v letu 2022, o katerih naj bi izpovedali priči, ki ju sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo, na zamudo nimajo vpliva. Na pravočasnost predloga pa nima vpliva niti vedenje nasprotnih udeležencev, da je predlagateljica hči pokojnega A. A., kot zmotno prikazuje v pritožbi. Ne glede na to, ali so nasprotni udeleženci zanesljivo ali nezanesljivo vedeli, da ima pokojni A. A. še eno hčer, rok za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva ne more biti daljši ali celo neomejen, kot si predlagateljica neutemeljeno prizadeva.

8.Predlagateljica ne zanika, da je v času sklenitve zakonske zveze v letu 1970 veljavni predpis določal, da je bila prosilka za izdajo dovoljenja za sklenitev zakonske zveze le ona in neutemeljeno očita, da je sodišče na potek tega postopka zgolj sklepalo glede na zakonsko določbo in brez zapisnika. Sodišče prve stopnje je o postopku predlagateljico zaslišalo, njeno izpoved pa glede na to, da se je časovno enako oddaljenih stvari nerazumljivo selektivno spominjala, utemeljeno ocenilo za neverodostojno. Dodatno pa je verodostojnost predlagateljičine izpovedi pravilno ocenilo tudi v povezavi z dejstvom, da se je njena izpoved, da je izpisek iz rojstne matične knjige v letu 2022 zanjo pridobila nečakinja, izkazala za neresnično.

9.Ni sporno, da je bil predlagateljičin rojstni list v rubriki "podatki o starših" brez podatkov o njenem očetu. To je vidno in predlagateljici ni bilo prikrito. Pritožbeno sodišče se strinja, da je zato že ob sklepanju zakonske zveze vedela oziroma bi morala vedeti, da očetovstva nima urejenega in to neodvisno od tega, ali je papirje urejala mama, in da kasneje zaradi skrbi za družino temu ni posvečala nobene pozornosti.

10.Ker je predlagateljica predlog za ugotovitev očetovstva vložila prepozno, pa je tudi pritožbena trditev, da prva nasprotna udeleženka nima interesa za ta postopek, ker naj bi iz njene izpovedi izhajalo, da priznava, da je bil pokojni predlagateljičin oče, nerelevantna.

11.Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da tako kot za vse človekove pravice in temeljne svoboščine tudi za osebnostne pravice, ki so varovane v 35. členu Ustave RS velja, da niso absolutne in neomejene. V konkretnem primeru nasproti pravici do izvora stoji pravica do varovanja trajnosti obstoječih družinskih razmerij. Poleg tega, kar pritožnica povsem zanemari, med starši in otroki obstajajo ne le pravice, temveč tudi obveznosti in tudi zato pravice do izvora ni mogoče uveljavljati časovno neomejeno.

12.Glede na navedeno so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13.Odločitev o stroških postopka temelji na 40. členu ZNP-1 v zvezi 42. členom ZNP-1 in na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Družinski zakonik.

3Predlagateljica zakonske zveze ni sklenila stara manj kot 16 let, kot zmotno prikazuje v pritožbi, saj je rojena ... 7. 1953 in je 17 let dopolnila dva meseca po poroki.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 122, 122/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.