Jedro

V primeru razporeditve na drugo dolžnost gre v skladu s pogodbo o zaposlitvi delavcu plača na podlagi količnika in dodatkov, ki so določeni v formaciji ali z drugimi predpisi za dolžnost, na katero je razporejen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s toženo stranko 24.4.1995 sklenil pogodbo o zaposlitvi za formacijsko dolžnost podčastnika. Ob sklenitvi pogodbe je bil razporejen na dolžnost referenta za operativne zadeve, za katero mu je bil, ob upoštevanju napredovanj, določen količnik za določitev plače v višini 3,40. Z ukazom načelnika generalštaba Slovenske vojske z dne 15. 9. 2001 je bil tožnik razrešen z dolžnosti, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in imenovan na dolžnost višjega referenta II za učne zadeve v drugi organizacijski enoti po formaciji št. 5204. Na podlagi tega ukaza je bila tožniku izdana odločba z dne 15.9.2001, s katero je bil razporejen v plačilni razred s količnikom 3,10 (s količnikom za določitev osnovne plače 2,65). Z odločbo z dne 4.2.2002, ki ni predmet tega postopka, je bil tožniku s 1.2.2002 določen količnik 3,25. Ugovor tožnika zoper odločbo o določitvi plače z dne 25.9.2001 je tožena stranka zavrnila šele z odločbo z dne 24.10.2002. Dne 9.7.2002 je bil tožnik razrešen dolžnosti po zgoraj navedenem ukazu in imenovan na dolžnost z istim nazivom v drugi organizacijski enoti po formaciji št. 5206. Z odločbo o določitvi plače z dne 19.7.2002 je bil tožniku določen količnik za določitev osnovne plače v višini 3,25. Ugovor zoper to odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 24.1.2003. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev prvostopnih odločb o plači v delu, s katerim se določa plačni količnik ter za razveljavitev drugostopne odločbe z dne 24.10.2002. Presodilo je, da je plačni količnik določen v skladu z izdanimi ukazi in veljavnimi predpisi. Zato je zavrnilo tudi nadaljnje zahtevke tožnika: za določitev plačnega količnika v višini 3,80 in plačilo razlike v plači od 1.9.2001 dalje. Po Zakonu o razmerjih plač je v okviru tarifne skupine VI za dolžnost podčastnika s VI. stopnjo izobrazbe predviden osnovni količnik 2,65. Pri tožniku ni šlo za začasne razporeditve na drugo dolžnost, zato ni mogoče upoštevati določb takrat veljavnega 98. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl.) o ohranitvi dotedanje (višje) plače v primeru začasne razporeditve. Kasnejše spremembe in dopolnitve Zakona v tem delu na izpodbijane odločbe niso mogle vplivati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik ni bil le začasno razporejen na drugo formacijsko dolžnost, zoper akta o razrešitvi in imenovanju po službeni poti ni ugovarjal, odločbe o plači, izdane na njihovi podlagi pa so v skladu z zakonom.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče svoje odločitev oprlo na napačno pravno in dejansko podlago. Z ukazom z dne 15. 9. 2001 je bil zaradi službenih potreb razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto za dobo enega leta, čeprav to v ukazu res ni navedeno. Zoper ukaz res ni ugovarjal, ker tudi po odločitvi Ustavnega sodišča zoper akte poveljevanja ni predvidenih pravnih sredstev, določba petega odstavka 45. člena Zakon o obrambi pa v času izdaje ukaza še ni veljala. Vendar se tožnik ni strinjal z zmanjšanjem plače, za samo razporeditev pa niso obstajali z zakonom predpisani pogoji in tožena stranka tudi z ničemer ni dokazala obstoja dejanskih razlogov. Tožnik je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na osnovni količnik 3,00 in bi bil v skladu z Zakonom o razmerjih plač lahko razporejen na katerikoli količnik v razponu od 2,65 do 3,00. Sporne odločbe temeljijo na določitvi višine osnovnega količnika, zato ne gre za sklepe v smislu prve alineje drugega odstavka 106. člena ZDR90 in odločitev o tem postala dokončna šele z vročitvijo dokončne odločbe tožniku (5.11.2002 oziroma 29.1.2003).

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar niti smiselno ne navaja za katero kršitev naj bi šlo. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

S pogodbo o zaposlitvi (člen 5) je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožnika razporedi na katerokoli dolžnost podčastnika po formaciji Slovenske vojske, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim. Da bi šlo za razporejanje na neustrezne dolžnosti tožnik ne zatrjuje. V primeru razporeditve na drugo dolžnost gre v skladu s pogodbo o zaposlitvi tožniku plača na podlagi količnika in dodatkov, ki so določeni v formaciji ali z drugimi predpisi za dolžnost, na katero je razporejen. Tožena stranka res ni predložila formacij, na katere se sklicujejo izpodbijane odločbe. Toda tožnik tudi v reviziji ne zatrjuje, da bi bil v teh formacijah količnik za določitev osnovne plače višji, kot pa je za podčastniške dolžnosti z višjo stopnjo strokovne izobrazbe določen z zakonom, torej 2,65. Le za primere začasnih razporeditev na nižje vrednoteno dolžnost je v pogodbo o zaposlitvi povzeta določba takrat veljavnega 98. člena Zakona o obrambi (ki se tudi kasneje v osnovi ni spremenila), da tožnik obdrži enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnik ni bil razporejen na drugo dolžnost za določen čas. Protispisne so tako tudi revizijske navedbe, da je bil tožnik s prvim ukazom razporejen za dobo enega leta in z drugim za štiri mesece. Kaj takega iz ukazov ne izhaja. Šlo je za razporeditev na drugo dolžnost brez navedbe časa, torej za nedoločen čas. Ni pa mogoče spreminjati pravne podlage take razporeditve na podlagi dejanske okoliščine, da je bil drugi ukaz izdan že po enajstih mesecih. Tožnik sam tudi v reviziji navaja, da je bil z drugim ukazom razporejen v drugo organizacijsko enoto na (po nazivu) enako dolžnost in tudi višina plače se s to razporeditvijo ni spremenila (znižala).

Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da naj bi šlo tudi za začasno razporeditev na delo v drug kraj. Navedba o spremembi kraja dela z Vrhnike v Ljubljano glede na kraj stalnega prebivališča tožnika, ne pomeni bistvene spremembe kraja dela. Pomembna za odločitev, da ne gre za razporeditev v drug kraj na podlagi 98. člena Zakona o obrambi je ugotovitev obeh nižjih sodišč, da razporeditve tožnika niso bile začasne, ne glede na to, koliko časa so dejansko trajale.

Neutemeljeno je tudi razlogovanje tožnika, da bi mu bil lahko določen katerikoli količnik za določitev osnovne plače v razponu od 2,65 do 3,00. Predvsem je za delovno mesto (formacijsko dolžnost) podčastnika z zakonom določen osnovni količnik 2,65. Višji (do največ 3,00) bi bil lahko določen le s formacijo. Ker pa ni bil (tudi tožnik ne zatrjuje drugače), je pravilna in zakonita odločitev v izpodbijanih odločbah tožene stranke. To pomeni, da je bila ob upoštevanju napredovanj (v tem delu odločitve tožene stranke niso sporne) tožniku pravilno določena osnovna plača. Končno je neutemeljeno tudi navajanje tožnika, da odločitev o določitvi količnika osnovne plače ne pomeni določitve plače. Pomeni določitev bistvenega elementa plače, na katerega so vezani vsi ostali. Zato gre za odločitev po prvi alineji drugega odstavka 106. člena ZDR90, pri kateri ugovor ne zadrži izvršitve.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).