Jedro

Določbe prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1 veljajo tudi za družbenike družbe z neomejeno odgovornostjo, ki opravljajo tudi funkcijo poslovodenja in zastopanja te družbe, ter niso zavarovani na drugi podlagi. Predhodno navedene določbe se nanašajo na „gospodarske družbe“. Na podlagi ZGD-1 pa je družba z neomejeno odgovornostjo opredeljena kot ena od pravno-organizacijskih oblik gospodarskih družb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti tožniku za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 odmerila in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost in sicer: za obvezno zdravstveno zavarovanje, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zavarovanje za primer brezposelnosti, za starševsko varstvo, za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, po stopnji in v višini, ki jo za leto 2016 in 2017 navaja ter zamudne obresti v višini, ki jo navaja. Odmerjeni prispevki skupaj znašajo 3.969,73 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi pa znašajo 9.404,54 EUR (točka I izreka). Prispevki za socialno varnost, skupaj s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi po obrestni meri 7% letno, za čas od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe, v skupnem znesku 9.404,54 EUR, morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve te odločbe na račune, ki jih navaja (točka II izreka). Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III izreka). Davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki IV in V izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi uradne evidence ugotovil, da je tožnik od 1. 4. 2016 (uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-2B) dalje vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik osebne družbe, ki je tudi poslovodna oseba te družbe. Pri tožniku je davčni organ opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 in ugotovil, da za to obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu z določbo 4. člena in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), prve alineje prvega odstavka 152. člena in tretje alineje prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), drugega odstavka 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvega odstavka 11. člena ter 2. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZDSP-1) in 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Na podlagi slednjega mora davčni zavezanec predložiti obračun prispevkov za socialno varnost davčnemu organu in plačati prispevke najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker tožnik navedenih obveznosti ni poravnal v zakonsko določenem roku, mora v skladu z 95. členom ZDavP-2 plačati tudi 7% letne zamudne obresti za čas od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe. Obračun odmerjenih prispevkov za socialno varnost je razviden iz preglednice na straneh 4 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Kot podlago navaja prvi odstavek 16. člena in tretji odstavek 22. člena ZPIZ-2, 6. točko 15. člena ZZVZZ in 7. točko 8. člena ZSDP-1. Tožnik je od 1. 3. 2006 dalje družbenik družbe A. d.n.o., od 6. 5. 2013 dalje pa tudi njen poslovodja. Tožnik je bil zavarovan na zavarovalni podlagi 040 – družbeniki, ki so tudi poslovodne osebe. Davčni organ je izdal izpodbijano odločbo na podlagi podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS (v nadaljevanju ZPIZ), ki je z odločbo 10301-1063087/2016 z dne 21. 11. 2016 pri tožniku ugotovil lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja osebne družbe. Tožnik je zavezan za plačilo prispevkov za socialno varnost na podlagi 4. člena ZPSV in na podlagi 1. alineje prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2. Vpis statusa družbenika in poslovodne osebe gospodarske družbe v sodni register ima za posledico obvezno zavarovanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost. Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost na podlagi 59. člena ZZVZZ, 13. člena ZSDP-1, 159. člena ZPIZ-2 in 17. člena ZPSV ter 129. člena ZDavP-2 opravlja davčni organ. Tožnik obračuna prispevkov za socialno varnost davčnemu organu ni predložil v zakonskem roku, v skladu s prvim odstavkom 353. člena ZDavP-2. Zato je davčni organ prispevke za socialno varnost za obravnavano obdobje tožniku odmeril in naložil v plačilo po uradni dolžnosti. Na strani 5 obrazložitve odločbe pritožbeni organ pojasni vsebino sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS Ips 503/2007 z dne 21. 9. 2009. Na podlagi 4. člena ZDavP-2 in ustaljene uprave in sodne prakse je davčni organ uporabil predpis, ki je veljaven v času odločanja. Analogija pa v davčnih zadevah ni dopuščena. V nadaljevanju na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe pritožbeni organ pojasni izračun in pravno podlago za določitev osnove za obračun prispevkov za socialno varnost. V skladu s 352. členom in 353. členom ZDavP-2 ter v skladu s 17. členom ZPSV je davčni organ pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost in se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, marveč je vezan na podatke, ki mu jih posreduje pristojni zavod.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka ter zaradi razlogov, zaradi katerih se upravni akt lahko izreče za ničnega. Uvodoma v tožbi povzema potek postopka in navaja vsebino izpodbijane odločitve. Navaja, da je sprožil postopek ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem RS Up-773/2019-3. V konkretni zadevi je sporno obvezno zavarovanje družbenikov gospodarskih družb, kadar gre za osebne družbe. Tožnik meni, da ni družbenik v osebni družbi A. d.n.o., saj deleži v njej niso določeni, kar pa je pogoj za opredelitev pojma „družbeništva“ v smislu 16. člena ZPIZ-2. Navedena družba v obravnavanem obdobju tudi ni imela prihodkov in tudi ne dobička, ki bi omogočal izplačevanje minimalne plače tožniku. Do izplačil osebnega dohodka v obravnavanem obdobju po predhodno navedenem ni prišlo in zato obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost ni nastala. Prav tako ni podlage, da bi davčni organ obračunal prispevke za socialno varnost po uradni dolžnosti. Davčni organ je napačno uporabil materialno pravo in posledično napačno opredelil tožnika kot zavarovanca po določbah ZPIZ-2. Napačno je tudi uporabil prvi odstavek 16. člena v povezavi z drugim odstavkom 145. člena ZPIZ-2. Da bi se lahko tožnik štel kot zavarovanec, bi moral prejemati dohodke, ki predstavljajo dobiček zavarovanca, ugotovljen z zakonom, ki ureja dohodnino. Na podlagi drugega odstavka 145. člena ZPIZ-2 je zavarovalna osnova zavarovanca, ugotovljena v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno socialno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, preračunano na mesec. V skladu s tretjim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 se za dobiček za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 štejejo prejemki, prejeti za opravljanje poslovodne funkcije in dela. Kolikor zavezanec ne prejema nobenih dohodkov, ni zavarovalne osnove in oseba nima statusa zavarovanca. Dejstvo, da se družbeniku, ki je tudi zakoniti zastopnik v osebni družbi, naloži status zavarovane oseb, kljub dejstvu, da z dejavnostjo ne dosega nobenega prejemka, je nesprejemljivo z vidika 2. člena Ustave RS. Izhajajoč iz teleološke razlage 16. člena v povezavi z določbo 145. člena ZPIZ-2 je jasno, da je zavarovana oseba lahko le tista, ki dejansko prejema dohodke. Osebam, ki pa ne prejemajo nobenih dohodkov, ne moremo naložiti dodatnega finančnega bremena, sicer bi šlo za nasprotje z določbo 74. člena Ustave RS. Ker izpodbijana odločba s tem v zvezi ničesar ne pojasni, je ni mogoče preizkusiti.

5. Tožnik v tožbi navaja prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2, iz katerega izhajajo trije zakonsko določeni pogoji: 1. da je oseba družbenik oz. delničar gospodarske družbe; 2. da je ista oseba tudi poslovodna oseba in 3. da ta oseba ni zavarovana na drugi podlagi. Temu je potrebno dodati še pogoj iz drugega odstavka 6. člena ZPIZ-1, da je za nastanek obveznega zavarovanja potrebna tudi zavarovalna podlaga. S tem v zvezi navaja sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VII Ips 503T2007, kar pojasni. Le če so vsi predhodno navedeni pogoji izpolnjeni, lahko obvezno zavarovanje traja na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZPIZ-2 od vpisa poslovodne osebe v sodni register oz. od 1. 4. 2016 dalje. ZPIZ-2 pojma: „poslovodne osebe“ ne opredeljuje. Naveden pojem opredeljuje 515. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Posebnost velja za družbenike osebnih družb (k.d. in d.n.o.). V skladu z določbo 85. člena in 98. člena ZGD-1 so pri osebnih družbah za zastopanje družbe in vodenje poslov pooblaščeni primarno vsi družbeniki, smejo pa za zastopanje pooblastiti poslovodjo (direktorja). Po mnenju tožnika družbenik osebne družbe ni poslovodja v smislu 16. člena ZPIZ-2, glede na dejstvo, da je že po samem zakonu upravičen zastopati družbo in ni potrebno, da ga družbeniki za zastopanje pooblastijo in imenujejo na skupščini družbe, kot to velja za kapitalske družbe. Navedeno ima posledice tudi za obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2. V nasprotnem primeru pa bi šlo za neenako obravnavo družbenikov kapitalskih družb v primerjavi z družbeniki osebnih družb. Razlika med kapitalskimi in osebnimi družbami je tudi v tem, da v primeru tožnikove osebne družbe poslovni deleži niso določeni in tako po mnenju tožnika družbeniki niso lastniki osnovnega kapitala, saj tega v družbi z neomejeno odgovornostjo ni, ker kapital predstavljajo družbeniki te družbe, od tod pa tudi ime te vrste družbe. Po povedanem je po mnenju tožnika davčni organ materialno pravo napačno uporabil. 6. Tožnik ugovarja, da bi prišlo z realizacijo nezakonite odločbe do nezakonitega posega v tožnikove ustavne pravice, do kršitve načela zaupanja v pravo in kršitve pričakovanih pravic, kršitve prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov, kršitve enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije ter enakega varstva ustavnih pravic, kršitve pravice do zasebne lastnine in do posega v svobodno gospodarsko pobudo, kar pojasni na straneh 5 in 6 tožbe. Tožnik ni poslovodna oseba v smislu drugega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti ter je nepravilna in nezakonita.

7. Sodišču tožnik predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča), podrejeno pa, da izpodbijano odločbo „zavrže kot neutemeljeno“ in zadevo vrne v ponovni postopek, z upoštevanjem vseh dokazov in dokaznih predlogov tožnika, oziroma še podrejeno, da izpodbijano odločbo spremeni in samo dokončno odloči o izpodbijani upravni odločbi. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je pritožbene ugovore zavrnil pritožbeni organ. Sodišče nadalje ugotavlja, da so tožnikove navedbe v tožbi povsem enake navedbam v pritožbi, do katerih se je po mnenju sodišča pravilno opredelil že pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 pravilno in zakonito obračunal in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost in zamudne obresti, ki na dan izdaje izpodbijane odločbe 18. 3. 2019 skupaj znašajo 9.404,54 EUR. Davčni organ je ugotovil, da je imel tožnik v obravnavanem obdobju lastnost zavarovanca, saj je bil od 1. 3. 2006 dalje družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo A., pravno in poslovno svetovanje, ukvarjanje z nepremičninami in gostinjstvom d.n.o., od 6. 5. 2013 dalje pa tudi oseba, pooblaščena za zastopanje te družbe, kar izhaja iz sodnega registra in uradnih evidenc ZPIZ. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi podatkov ZPIZ, ki je z odločbo 10301-1063087/2016 z dne 21. 11. 2016 pri tožniku ugotovil lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot družbenika in poslovodje osebne družbe. Vpis osebe kot družbenika in poslovodje osebne družbe v sodni register pa ima za posledico tudi obvezno zavarovanje in obveznost plačila prispevkov za socialno varnost za osebe, ki niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik temu ugovarja in meni, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo, saj gre v obravnavani zadevi za družbo z neomejeno odgovornostjo in njenega poslovodjo in ne za kapitalsko družbo.

12. Status zavarovanca opredeljuje prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb v skladu s predpisi Republike Slovenije in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Na podlagi prehodne določbe tretjega in četrtega odstavka 37. člena novele ZPIZ-2B, ki se uporablja od 1. 4. 2015 dalje, velja, da osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. členu in 16. členu zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena zakona, se morajo do 31. 3. 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. V nasprotnem primeru pa ZPIZ, ne glede na četrti odstavek 81. člena ZMEPIZ-1, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje. Na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ pa so zavarovanci po temu zakonu med drugim tudi družbeniki osebnih družb, ki opravljalo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Na podlagi 7. točke 8. člena ZSDP-1 so zavarovanci po temu zakonu prav tako obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb v skladu s predpisi Republike Slovenije, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi.

13. Davčni organ je po uradni dolžnosti pri tožniku opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 in ugotovil, da za obravnavano obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu z določbo 4. člena in 6. člena ZPSV, prve alineje prvega odstavka 152. člena in tretje alineje prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2, drugega odstavka 51. člena ZZVZZ, prvega odstavka 11. člena ter 2. točke prvega odstavka 12. člena ZDSP-1 in 352. člena ZDavP-2. 14. Iz listin upravnega spisa in iz uradnih evidenc (register davčnih zavezancev) izhaja, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju zavarovan le na eni podlagi in sicer kot družbenik osebne družbe A. d.n.o., ki je hkrati tudi poslovodna oseba družbe (zavarovalna podlaga 040). Med strankama pa ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik navedene družbe in tudi poslovodna oseba v družbi A. d.n.o., saj to dejstvo navaja tudi sam tožnik v tožbi. Iz podatkov iz evidence ZPIZ in iz odločbe ZPIZ z dne 21. 11. 2016 izhaja, da je tožnik zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot družbenik osebne družbe, ki je hkrati tudi poslovodna oseba te družbe od 1. 4. 2016 dalje za polni delovni čas. Po drugi strani pa tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ne ugovarja, da bi bil v obravnavanem obdobju zavarovan na kakšni drugi podlagi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pa je tudi po presoji sodišča v obravnavanem obdobju bila podana pravna podlaga za opredelitev tožnika kot zavarovanca in zavezanca za plačilo prispevkov za socialno varnost (po predhodno navedenih določbah ZZVZZ, ZPIZ-2, ZPSV, ZSDP-1 in ZDavP-2). Pri tem pa sodišče pripominja, da davčni organ ne presoja pravilnosti opredelitve zavarovalnega razmerja in zavarovalne podlage, saj to določajo pristojni zavodi, marveč opravlja zgolj nadzor nad obračunom in plačili prispevkov za socialno varnost. 15. Neutemeljena je navedba tožnika v tožbi, da kolikor zavarovanec ne prejme nobenih dohodkov, ni zavarovalne osnove in tako takšna oseba nima statusa zavarovanca in da so zavarovane osebe lahko le tiste, ki dejansko prejemajo dohodke. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, se prispevki za socialno varnost plačujejo od zavarovalne osnove, določene v 145. člena in 410. členu ZPIZ-2, ki ju je po presoji sodišča davčni organ v obravnavani zadevi pravilno uporabil. Neutemeljen je tožnikov očitek o napačni uporabi materialnega prava. V primeru, če zavezanec ne dosega dohodkov 60% povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, način izračuna osnove za odmero prispevkov določa četrti odstavek 145. člena ZPIZ-2. V letu 2016 je bila najnižja predpisana zavarovalna osnova 70% povprečne plače, v letu 2017 pa 75% povprečne plače. Izračun osnove za odmero prispevkov za socialno varnost je razviden na strani 6 obrazložitve odločbe pritožbenega organa in tudi omogoča preizkus. Pritožbeni organ je tožniku pravilno pojasnil, da se višino prispevkov za socialno varnost izračuna na podlagi seštevka mesečnih zavarovalnih osnov za posamezno leto glede na stopnje, določene za posamezno vrsto prispevkov. Med strankama pa ni sporno, da tožnik v obravnavanem obdobju ni obračunaval prispevkov za socialno varnost in jih tudi ni plačeval. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je davčni organ pravilno in zakonito po uradni dolžnosti izdal izpodbijano odločbo z dne 18. 3. 2019 in z njo obračunal in tožniku naložil v plačilo prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017. 16. V konkretni zadevi je sporno tudi obvezno zavarovanje družbenikov gospodarskih družb, ki so hkrati tudi poslovodne osebe, kadar gre za osebne družbe. Sporna je razlaga materialnega prava. Med strankama ni sporno, da je družba A. organizirana kot družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.), ki je ena od pravno-organizacijskih oblik gospodarskih družb, opredeljenih v ZGD-1. Nadalje tudi ni sporno, da gre za osebno družbo in da je tožnik družbenik te družbe ter tudi njen poslovodja, kar izhaja iz podatkov registra. Neutemeljeni so po presoji sodišča tožnikovi tožbeni ugovori glede opredelitve osebnih družb, v danem primeru d.n.o., ter poslovodenja v osebnih družbah. Na podlagi prvega odstavka 76. člena ZGD-1 je družba z neomejeno odgovornostjo družba dveh ali več oseb, ki za obveznosti družbe odgovarjajo z vsem svojim premoženjem. Na podlagi 80. člena ZGD-1 pa, če ni drugače dogovorjeno, morajo družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo vplačati enake vložke. Družbenik lahko vloži v družbo denar, stvari, pravice ali storitve. Po povedanem so napačne navedbe tožnika v tožbi, da družbeniki niso lastniki osnovnega kapitala, ker tega v družbi z neomejeno odgovornostjo ni, saj kapital po mnenju tožnika predstavljajo družbeniki, od tod pa tudi ime te vrste družbe. Na podlagi prvega odstavka 89. člena ZGD-1 je za zastopanje družbe z neomejeno odgovornostjo upravičen vsak družbenik, razen, če ni v družbeni pogodbi določeno drugače. Na podlagi prvega odstavka 85. člena ZGD-1 posle vodijo vsi družbeniki, kot to pravilno navaja tudi tožnik. Med strankama je sporna uporaba materialnega prava in sicer ali določbe prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1 veljajo tudi za družbenike osebnih družb, kot je to družba z neomejeno odgovornostjo, kjer funkcijo poslovodenja opravljajo vsi družbeniki. Sodišče se ne strinja z razlago prava, ki jo podaja tožnik v tožbi. Tudi po presoji sodišča določbe prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1 veljajo tudi za družbenike družbe z neomejeno odgovornostjo, ki opravljajo tudi funkcijo poslovodenja in zastopanja te družbe, ter niso zavarovani na drugi podlagi. Predhodno navedene določbe se nanašajo na „gospodarske družbe“. Na podlagi ZGD-1 pa je družba z neomejeno odgovornostjo opredeljena kot ena od pravno-organizacijskih oblik gospodarskih družb. Določba 6. točke 15. člena ZZVZZ pa eksplicitno kot zavezance navaja „družbenike osebnih družb“, če so poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Družba z neomejeno odgovornostjo pa je nedvomno osebna družba. Na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ne more vplivati dejstvo, da pri družbi z neomejeno odgovornostjo funkcijo poslovodenja in zastopanja družbe opravljajo vsi družbeniki. Neargumentirano in neutemeljeno je po presoji sodišča stališče tožnika, da družbenik osebne družbe ni poslovodja v smislu 16. člena ZPIZ-2, glede na dejstvo, da je že po samem zakonu upravičen zastopati družbo in ni potrebno, da ga družbeniki za zastopanje pooblastijo in imenujejo na skupščini družbe, kot to velja za kapitalske družbe. Navedenega pogoja 16. člen ZPIZ-2 ne določa. Po mnenju sodišča so tudi v takem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji, kot jih določa prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2, 6. točka 15. člena ZZVZZ in 7. točka 8. člena ZSDP-1 in je tožnik, kot družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo in ni zavarovan na drugi podlagi, zavezanec za plačilo predmetnih prispevkov za socialno varnost. Po presoji sodišča je davčni organ materialno pravo pravilno uporabil. 17. Sodišče očitanih kršitev ustavnih pravic, ki jo tožnik pavšalno navaja v tožbi, ni našlo. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ne omogoča preizkusa. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse zakonsko predpisane elemente upravne odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

18. Tožnik svojih navedb, da v zadevi obstajajo razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, ni obrazložil, zato v tem delu sodišče zadeve ni presojalo.

19. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravila postopka pa niso bila kršena. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev ustavnih pravic zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik družbe A. d.n.o. in da je v njej opravljal poslovodno funkcijo, ter da ni bil obvezno zavarovan na drugi podlagi. Sporna je razlaga materialnega prava ( prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1), pri čemer pa je tožnik svoje stališče glede razlage materialnega prava podal v pritožbi in tudi v tožbi.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.