Jedro

Tožnik ima pravico do povračila zneska v nominalni, ne pa v valorizirani vrednosti. Ker sodišče prve stopnje spora ni obravnavalo kot spora majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi glede uveljavljanega pritožbenega razloga - nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka M. H. dolžna plačati tožniku 2,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1990 dalje do plačila, v 8 dneh, zavrnilo pa je v presežku tožbeni zahtevek pod tč. 3 tožbe z dne 25.4.1990 in zahtevek z dne 19.10.1992. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov postopka. Sodna odločba pod opravilno številko, zapisano v uvodu te sodbe, je sicer sodba in sklep, vendar pa je vložena pritožba le proti delu odločbe, ki predstavlja sodbo.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja: Zahtevek tožnika ni le tretjina denominiranega zneska vplačil iz leta 1988, ampak zahteva valorizirano vrednost na dan izdaje sodbe in od tega dne pripadajoče obresti. Če to ni bilo sprejemljivo, bi morala sodba o tem vsebovati razloge. Sodišče ni razumelo tožbenega zahtevka glede plačila telefonskega priključka. Spor je le o plačilu odškodnine. Ker je toženka pri PTT za svoj telefon brez soglasja tožnika uveljavila njegovo pravico do polovice plačanega priključka, je s tem tožnika oškodovala za polovico povprečnih stroškov izgradnje priključka. Ni res, da priključka ni nihče plačal. Plačal ga je sklad, obračunal pa Z. K. Tožnikov zahtevek je izenačen z višino zahtevka Z. K. Sodišče bi ne smelo zavrniti zahtevka zato, ker teče spor o delitvi premoženja. Ni res, da ni uporabljal telefonske govorilnice. Predvsem je uporabljal dosegljivejše telefone pri sosedih in sorodnikih. Zahtevek je zato določljiv.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je pravilna. Pritožbeno sodišče v sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, vendar pa - razen kar zadeva pravni pouk zoper sodbo - ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo po tem postopku. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo tudi glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kolikor ga pritožba napada, čeprav sicer ta pritožbeni razlog ni dovoljen v postopku v sporih majhne vrednosti (čl. 467/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP -). Pritožbene trditve glede tega vprašanja so zelo splošne in tožnik v pritožbi ponavlja svoj pogled na stvar, glede dejanskega stanja pa ne navaja nič konkretnega in tudi nobenih novih dokazov ne predlaga. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki zadevajo dejansko stanje.

Pravilno je uporabljeno tudi materialno pravo, storjena pa tudi ni nobena bistvena kršitev določb postopka po čl. 354/2 ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Kar zadeva znesek, ki predstavlja eno tretjino zneska, ki ga je tožnik plačal kot solidarni dolžnik, je odločitev pravilna. V tem delu je sicer mogoče pritrditi pritožbi v toliko, da je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva, kajti res ne pove, zakaj gre tožniku le znesek v nominalni vrednosti. Ker pa je odločitev materialno pravno pravilna, ta pomanjkljivost ni taka, da bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti. Le v takem primeru bi namreč šlo za bistveno kršitev. Čl. 394 Zakona o obligacijskih razmerjih pravi, da mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če je predmet obveznosti vsota denarja, razen če zakon določa kaj drugega. Tožnik v tožbi zahteva valorizirano vrednost, kaj drugega pa ne zatrjuje. Glede na povedano mu torej valorizirana vrednost ne gre. Obresti so mu prisojene v skladu z zahtevkom, torej od vložitve tožbe dalje. Drugi tožnikov zahtevek, ki je postavljen v določnem znesku, predstavlja odškodnino za nemožnost uporabe telefona. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik te škode ni dokazal. Njegova lastna izpovedba je v nasprotju s trditvami v pritožbi (list št. 18). Sam je namreč izpovedal, da je lahko uporabljal službeni telefon in da iz govorilnice ni nikoli telefoniral. Tako se z nadaljnjimi vprašanji v zvezi s tem sploh ni potrebno ukvarjati.

Sodišče prve stopnje je zato ta zahtevek pravilno zavrnilo. Kar pa zadeva del zahtevka, ki se nanaša na stroške plačila telefonskega priključka, pa je treba poudariti, da ta del zahtevka ni sklepčen, saj iz trditev v tožbi ne izhaja njegova utemeljenost; znesek ni določen; tudi če bi se štelo, da je določljiv, pa še ni zapadel kot ugotavlja sodišče prve stopnje, saj tožnik Z. K. še ni nič plačal (list.št. 17). Zahtevek je torej pravilno zavrnjen in zato na pritožbene trditve v zvezi s tem delom sodbe ni treba odgovarjati.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl.368. ZPP).