14. 6. 2012

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Bogdana Rebule iz Izole, ki ga zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 14. junija 2012

odločilo:

Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 767/2008 z dne 22. 4. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnika kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da je odvetnik reviziji priložil le fotokopijo tožnikovega pooblastila. Takšno pooblastilo po stališču Vrhovnega sodišča ni popolno, zato je po petem odstavku 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) treba šteti, da pooblastilo sploh ni bilo predloženo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave, pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Navaja, da naj bi Vrhovno sodišče napačno presodilo, da reviziji ni bilo priloženo popolno pooblastilo. Sporno pooblastilo naj bi imelo vse elemente, ki izkazujejo pooblastilno razmerje. Navaja, da so na pooblastilu kraj in datum njegove izdaje ter podpis pooblastitelja. Pooblastilo naj bi pooblastitelj odvetniku poslal v elektronski obliki in takšno listino naj bi odvetnik vložil na sodišče. Odtis fizičnega podpisa pooblastitelja naj bi bil na listino posredovan elektronsko. Sporna bi bila lahko le pristnost pooblastila, nikakor pa naj ne bi šlo za nepopolno pooblastilo. Peti odstavek 98. člena ZPP, kolikor velja tudi za primere nepopolnih pooblastil, naj bi bil neskladen s 23. členom Ustave. Pritožnik meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna in nerazumna. Meni, da določbe petega odstavka 98. člena ZPP, ki zajema položaje, ko sodišču “ni predloženo nič”, ni mogoče širiti na položaj, ko je predloženo “nekaj napačnega ali nepopolnega”. Da je pooblastilo mogoče predložiti tudi v fotokopiji ali po faksu, naj bi izhajalo tudi iz stališč teorije. Pritožnik tudi meni, da če je sodišče ocenilo pooblastilo za nepopolno, bi moralo glede tega izvesti kontradiktoren postopek in pritožniku omogočiti, da se glede tega izjavi. Navaja še, da je sankcija takojšnjega zavrženja pravnega sredstva zaradi nepredložitve (pravilnega) pooblastila pretirana in nesorazmerna. Obenem pa tudi ne koristi želenemu cilju razbremenitve sodišč. Enostavneje naj bi bilo vprašanje (domnevno) nepravilnega pooblastila rešiti tako, da se od pritožnika zahteva predložitev novega pooblastila, kot pa povzročati vlaganje novih pravnih sredstev proti sklepom o zavrženju vloge ali pravnega sredstva. Kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave pa pritožnik vidi v tem, da mu zaradi zavrženja revizije ni bilo zagotovljeno sodno varstvo glede posega države v njegovo nepremičnino.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Ministrstvo za okolje in prostor.

B.

4.Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11) ugotovilo, da peti odstavek 98. člena ZPP, ki določa, da se pravno sredstvo, ki ga je vložil odvetnik in mu ni priložil pooblastila, takoj zavrže, ni v nasprotju z Ustavo, kolikor se nanaša na postopek z revizijo. Pri tem je upoštevalo posebnosti postopka z izrednim pravnim sredstvom revizije pred Vrhovnim sodiščem. Po eni strani je poudarilo, da je postopek pred tem sodiščem lahko bolj formaliziran. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da vpliv zavrženja revizije na pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave ne more biti občuten. Pri postopku z revizijo pred Vrhovnim sodiščem namreč ne gre za izvrševanje bistva te pravice. Slednje se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Postopek z revizijo pred Vrhovnim sodiščem pa je, kot je Ustavno sodišče obrazložilo v odločbi št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/2011), prvenstveno namenjen zagotavljanju objektivnega interesa enotnosti sodne prakse in razvoja prava v sodni praksi. Pritožnik glede domnevne ustavne neskladnosti ureditve v petem odstavku 98. člena ZPP, kolikor se nanaša na postopek z revizijo, v ustavni pritožbi ne navaja bistveno drugačnih argumentov, zato zadošča sklicevanje na razloge v odločbi št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11).

5.Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče odločilo očitno napačno zato, ker je določbo petega odstavka 98. člena ZPP, ki se nanaša le na položaj nepredložitve pooblastila, uporabilo v primeru, ko je bilo pooblastilo priloženo, le popolno ni bilo (po mnenju sodišča). Vendar očitne napačnosti odločitve sodišču glede spornega stališča ni mogoče očitati. ZPP namreč glede ravnanja sodišča pri nepravilnostih glede pooblastila ne razlikuje – in tudi pred uveljavitvijo novele ZPP iz leta 2008 ni razlikoval – položaja, ko pooblastilo ni priloženo, od položaja, ko je priloženo nepravilno ali nepopolno pooblastilo. ZPP v drugem odstavku 98. člena določa ravnanje v primeru nepredložitve pooblastila, v petem odstavku pa (od uveljavitve ZPP-D dalje) določa izjemo glede pooblastila odvetniku. Razumljivo je, da se ureditev v drugem odstavku 98. člena ZPP nanaša tudi na položaj predložitve nepopolnega ali nepravilnega pooblastila. Če bi sledili razumevanju pritožnika, bi namreč prišli do zaključka, da v ZPP sploh ni urejeno, kako naj sodišče ravna z nepravilnim oziroma nepopolnim pooblastilom. Tudi določba drugega odstavka 98. člena ZPP, po kateri sodišče določi rok za predložitev pooblastila, namreč izrecno omenja le položaj, ko pooblastilo ni bilo predloženo. Razlagi, da se zakonske določbe o nepredložitvi pooblastila nanašajo tudi na predložitev nepopolnega ali nepravilnega pooblastila, zato ni mogoče očitati očitne napačnosti. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave zato ne gre. Pritožnik tudi ne izkaže, zakaj naj bi stališče, da mora sodišče v primeru predložitve nepopolnega ali nepravilnega pooblastila ravnati enako kot v primeru nepredložitve pooblastila, nasprotovalo pravici do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave.

6.V obravnavani zadevi ne gre le za vprašanje sankcij zaradi nepredložitve pooblastila, ampak tudi za vprašanje, ali predložena listina izpolnjuje vse predpostavke za presojo, da gre za “popolno” pooblastilo, in zato lahko ustvarja učinke proti sodišču in drugim udeležencem postopka. Tudi glede tega pritožnik meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča, ki je pooblastilo, predloženo v fotokopiji, štelo za nepopolno, očitno napačna.

7.Niti 97. niti 98. člen ZPP izrecno ne zahtevata, da se sodišču predloži izvirna pooblastilna listina, to je listina, na kateri je originalni podpis stranke. ZPP v prvem odstavku 97. člena določa le, da stranka pooblastilo da pisno. Vendar je določbo o pisnosti pooblastila treba razlagati kot opredelitev zahteve o obličnosti za veljaven nastanek enostranskega pravnega posla – pooblastila. To pa je treba razlikovati od vprašanja, kako se takšno pravilno (pisno) nastalo pooblastilo stranke nato z namenom zagotovitve učinka proti sodišču in proti drugim udeležencem postopka lahko “predloži” sodišču.

8.Pooblastilo ni vloga. V vsebinskem smislu ima pooblastilo sicer samostojen in poseben pravnoposlovni pomen, v procesno-tehničnem smislu pa ne more biti nič drugega kot priloga vloge. Glede prilog pa ZPP v 107. členu izrecno določa, da so lahko predložene v fotokopiji (prvi odstavek), določa pa tudi, kdo in kako lahko zahteva predložitev izvirnika (tretji odstavek). Ob upoštevanju, da je pooblastilo priloga vloge, gramatikalna razlaga dvoma o sklepu, da je lahko predloženo v fotokopiji, ne dopušča. Za stališče, da je treba dopustiti pooblastilo, predloženo drugače kot v izvirniku, pa govorijo tudi pomembni vsebinski razlogi. Če se pooblastilo sodišču ne bi smelo predložiti v fotokopiji, ga ne bi smeli niti poslati po faksu. Pri tem pa je treba upoštevati, da ZPP nedvoumno omogoča, da se s pomočjo sredstev komunikacijske tehnologije lahko vlagajo tako vloge (prvi odstavek 105.b člena) kot tudi priloge (slednje so lahko vložene tudi v fotokopiji – prvi odstavek 107. člena ZPP). Ustavno sodišče se ne izreka o tem, ali iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave izhaja, da stranki mora biti zagotovljeno, da procesna dejanja opravlja tudi s pomočjo sredstev komunikacijske tehnologije (v širšem smislu). Nerazumno pa je zakon razlagati tako, da v bistvu vzpostavlja ureditev, ko zakon po eni strani to omogoči (z izrecno določbo, da se na ta način lahko vlagajo tako vloge kot priloge), po drugi strani pa se isti zakon razlaga tako, da le pooblastilo sodišču ne sme biti priloženo na ta način (ter da tudi ne zadošča, če na ta način pooblastilo odvetniku posreduje stranka). S takšno razlago zakona bi v bistvu izničili pravico, ki jo zakon že daje – to je posredovanje vlog in prilog z uporabo komunikacijskih sredstev. Odvetnik mora namreč vlogi ali pravnemu sredstvu priložiti pooblastilo. Če ga ne, se vloga po petem odstavku 98. člena zavrže. Če se ne dopusti možnost, da se na enak način kot vloga sodišču predloži tudi pooblastilo, od pravice do vlaganja vlog in pravnih sredstev z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije ne ostane nobena praktična vrednost. Vsaj ne tedaj, ko gre za prvo procesno dejanje, ki ga pooblaščeni odvetnik opravi.

9.Res je, da se pri fotokopiji pooblastila lahko pojavi dvom o pristnosti, in to pogosteje kot pri originalnem podpisu. Vendar ima zato sodišče možnost, da tudi po uradni dolžnosti zahteva predložitev overjenega pooblastila (tretji odstavek 97. člena ZPP). To je kot lex specialis še strožja zahteva z namenom preprečiti zlorabe, kot že sicer velja za (druge) priloge po 107. členu ZPP, po katerem je mogoče zahtevati predložitev izvirnika. Ker se dejanske okoliščine glede dvoma o resničnem obstoju pooblastilnega razmerja ob predložitvi fotokopije pooblastila lahko med seboj zelo razlikujejo, je razumno, da je sodnikovi oceni prepuščeno, ali se bo odločil za preizkus pristnosti pooblastila in ali se bo torej odločil, ali bo upošteval pooblastilo v fotokopiji ali predloženo po faksu ali bo zahteval predložitev originalnega in morda tudi overjenega pooblastila. Razumno je, da se sodniku v civilnem sodnem postopku zaupa, da bo glede na okoliščine vsakega posameznega primera znal ustrezno odločiti, ali bo omenjeno zakonsko možnost uporabil ali ne.

10.Stališče, da pooblastilo ne sme biti predloženo v fotokopiji (ali po faksu), je v sodni praksi sicer res že dlje uveljavljeno. Vendar to še ne pomeni, da to pravno stališče ne bi moglo biti – ali postati – očitno napačno. Kako je treba razlagati zakon oziroma – za potrebe presoje Ustavnega sodišča – vprašanje, ali se določena razlaga zakona izkaže za očitno napačno, je odvisno tudi od okoliščin, ki se v času lahko spreminjajo. V zvezi s formalnimi zahtevami glede pooblastil je tako treba upoštevati, da obstoječa pravna ureditev v Sloveniji danes v določenih primerih zahtevo po predložitvi pooblastila v celoti opušča (na primer 40. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09 – v nadaljevanju ZIZ) glede elektronskega vlaganja predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Prav tako je treba upoštevati, da so pravila glede ravnanja sodišča pri predložitvi nepravilnega pooblastila odvetnika strožja, kot so bila v času, ko se je v sodni praksi uveljavilo stališče o nezadostnosti predložitve pooblastila v fotokopiji. V času pred uveljavitvijo ZPP-D takšna “napaka” odvetnika ni imela hujših posledic, saj mu je sodišče v skladu z drugim odstavkom 98. člena določilo dodaten rok za predložitev (pravilnega) pooblastila. Od uveljavitve omenjene novele v letu 2008 pa se na napako glede predložitve (pravilnega) pooblastila odvetnika veže posledica takojšnjega zavrženja tožbe ali pravnega sredstva. Ko gre za postopek pred Vrhovnim sodiščem, je Ustavno sodišče že potrdilo, da ta ureditev ni v nasprotju z Ustavo (sklep št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011, Uradni list RS, št. 58/11). Tudi zaradi strožjih posledic ravnanja sodišča glede nepravilnega pooblastila odvetnika ni mogoče trditi, da so stališča, ki so nastala v času, ko je bila ureditev glede tega drugačna, danes še vedno in na enak način sprejemljiva.

11.Iz navedenih razlogov je razlaga, da pooblastilo, predloženo v fotokopiji, ni popolno, očitno napačna. Zato jo je mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno ter s tem v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

12.Ker je ustavna pritožba utemeljena, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku bo sodišče moralo upoštevati razloge iz te odločbe.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Pogačar in Korpič – Horvat ter sodnik Zobec. Sodnik Zobec je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Ernest Petrič

Predsednik

zanjmag. Miroslav Mozetič

40. člen ZIZ: “Če upnik vloži predlog za izvršbo po pooblaščencu, pooblastila ni treba predložiti, ampak se v predlogu za izvršbo navede, da je bilo pooblastilo dano in v kakšnem obsegu.”

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca

Naj kar takoj na začetku povem, da moj glas v nobenem primeru ne pomeni pritrjevanje pravni razlagi, po kateri mora pooblaščenec predložiti pooblastilo, na katerem je podpis (stranke, pooblastitelja, v konkretnem primeru revidenta) v izvirniku, da torej ta podpis ne sme biti npr. v fotokopiji, skeniran kot priponka elektronske pošte ali poslan po faksu – ker je sicer pooblastilo nepravilno, kar ima za posledico zavrženje vloge. Tudi sam menim, da je tako (prevladujoče) stališče sodne prakse zastarelo in (najbrž) že v izhodišču napačno. Zastarelo, ker omejuje z zakonom izrecno dano pravico do pošiljanja vlog sodišču s sredstvi telekomunikacijske tehnologije, ker obstoječa pravna ureditev v določenih primerih zahtevo po predložitvi pooblastila v celoti opušča in ker so pravila glede ravnanja sodišča pri predložitvi nepravilnega pooblastila odvetnika strožja, kot so bila pred novelo ZPP-D (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08), ko se je uveljavilo stališče o nezadostnosti pooblastila v fotokopiji; napačno pa zato, ker otežuje komunikacijo med stranko in odvetnikom ter s tem učinkovitost zastopanja po odvetnikih, ker Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) izrecno določa, da so priloge lahko poslane v fotokopiji (107. člen ZPP) in ker ima sodišče vselej možnost zahtevati predložitev overjenega pooblastila (tretji odstavek 97. člena ZPP) – zaradi česar je možnost morebitnih zlorab (ponaredkov) samo teoretična. Do tu so moja stališča podobna večinskim. Bistveno drugačna pa je moja ustavnopravna kvalifikacija sporne (in nesporno napačne) razlage zakonskega prava. Medtem ko je večina mnenja, da je taka razlaga kvalificirano (očitno) napačna in zato samovoljna, sam menim drugače.

2.Res je, da izreče Ustavno sodišče oceno arbitrarnega ravnanja ne samo, kadar sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločilo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ampak tudi takrat, ko so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna.

3.Vendar prepoved očitne napačnosti ni ustavna vrednota po sebi. Tisto, kar to je (ustavna vrednota po sebi), je prepoved oblastne samovolje, ko gre za sodstvo, sodniške samovolje. Nerazumnost (ali očitna napačnost) je zato ustavno pomembna samo kot zunanji izraz oblastne samovolje – torej posredno. Ustavno sodišče namreč ni poklicano presojati, ali je Vrhovno sodišče pravilno razlagalo navadno (zakonsko) pravo – že ničkolikokrat je v svojih odločbah navedlo, da ni redna instanca sodiščem in da ne presoja pravilne izbire, razlage in uporabe zakonskih norm. Je pa pristojno varovati pred sodniško samovoljo, katere (nič več kot samo) zunanji izraz je kvalificirana napačnost. Pravi razlog ustavnosodne intervencije zato ni očitna napačnost odločitve kot taka, ampak samovolja, ki je praviloma zaznavna šele skozi nerazumnost oziroma očitno napačnost.

4.Že zaradi tega je težko zagovarjati očitek o sodniški samovolji, kadar je sodišče svojo odločitev oprlo na v sodni praksi uveljavljeno stališče. Celo če bi bilo táko stališče očitno napačno, bi bilo po mojem mnenju težko govoriti o samovolji – preprosto zato, ker sodišče ni odločalo kar počez, na pamet in brez kakršnekoli podlage. V takem primeru je namreč podlaga za odločitev obstajala – in ta podlaga je bila v sodni praksi uveljavljena razlaga zakona. Ker je pravno stališče, da pooblastilo ne sme biti v fotokopiji, v sodni praksi že dlje časa sprejeto, je že to prvi razlog, zaradi česar se mi odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ne zdi samovoljna. Sodišču namreč ni mogoče očitati, da je odločalo na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.

5.Težko sprejemam tudi stališče (pojasnjeno v 9. točki obrazložitve odločbe), po katerem lahko pravna razlaga, ki je v praksi sicer že dlje časa uveljavljena, z razvojem dogodkov in spreminjanjem okoliščin sčasoma postane očitno napačna in odločitve, ki na njej temeljijo, samovoljne. Napačna že, morda v izjemnih primerih celo očitno napačna – ampak da bi na tej podlagi sodno prakso razglasili za samovoljno? Mislim, da je šlo večinsko stališče tu predaleč.

6.Pravo se vsekakor mora prilagajati spremenjenim okoliščinam – tako tisto, ki je zapisano v zakonih, kot njegova razlaga, ki se oblikuje s sodno prakso. Zahteva po prilagajanju prava družbenim razmeram ni nič drugega kot tisto od načel pravne države, ki zakonodajalca ne samo upravičuje, ampak od njega tudi zahteva, da zakonodajo spreminja, kadar to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Vendar je to predvsem naloga zakonodajalca, v okviru katere mora ne samo upoštevati dinamiko pravnega okolja, ki ga sam ustvarja in spreminja ter spremljati razvoj družbenih razmerij, temveč mora spremljati tudi sodno prakso, se pravi razvoj živega prava. Ni namreč pomembno samo "pravo v knjigah" (v zakonih), še pomembnejše je, kako to pravo deluje in učinkuje, kako živi v praksi, se pravi, kakšno je "pravo v akciji" (živo pravo). Če se sodna praksa na spremembe v družbi in pravnem razvoju ne odziva tako, kot bi se morala (in zato vztrajanje na stališčih, ki so nastala v času, ko so bile življenjske in pravne okoliščine drugačne, ni več na enak način sprejemljivo), je naloga zakonodajalca, da sprejme ustrezne ukrepe – spremembe zakonodaje. Ni pa Ustavno sodišče poklicano, da inertnost, neprilagodljivost, počasnost in zastarelost sodne prakse ter njeno neodzivnost na spremembe v družbi in razvoju prava opredeli kot sodniško samovoljo. S tem posega tja, kamor po Ustavi ne sme – v pristojnost sodne veje oblasti. Skrb za razvoj (navadnega) prava preko sodne prakse je namreč ustavna prerogativa Vrhovnega (in ne Ustavnega) sodišča.

7.Povedano odslikujejo argumenti večine v 9. točki obrazložitve. Res je, da "obstoječa pravna ureditev v Sloveniji danes v določenih primerih zahtevo po predložitvi pooblastila v celoti opušča". Strinjam se tudi, da je to zanesljiv znak, da sporna razlaga nima (več) podlage v namenu zakonodajalca. Vendar je to znak tistemu, ki je po Ustavi pristojen dajati končne sodbe o razlagi zakonskega prava, naj dosedanje stališče o nujnosti predložitve pooblastila, na katerem je podpis v izvirniku, uskladi z jasno izraženim namenom zakonodajalca o rahljanju formalnih zahtev glede predložitve pooblastila. Ne pomeni pa, da je vztrajanje na starem, preživelem stališču, že znak sodniške samovolje. Če zakonodajalec, ki mora seveda tekoče spremljati tako razvoj kot stagnacijo sodne prakse, meni, da sodna praksa ni več skladna z njegovimi nameni, bo pač svoje namene (v resnici voljo) jasno in eksplicitno zakonodajno izrazil – lahko tudi tako korenito, kot je to storil v 40. členu Zakona o izvržbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11). Ni pa Ustavno sodišče poklicano nadzirati, ali je določena, v sodni praksi uveljavljena razlaga (še) v skladu z namenom zakonodajalca ter v primeru negativnega spoznanja tako razlago razglasiti za izraz sodniške samovolje.

8.Pritrjujem tudi ugotovitvam večine, "da so pravila glede ravnanja sodišča pri predložitvi nepravilnega pooblastila odvetnika strožja, kot so bila v času, ko se je v sodni praksi uveljavilo stališče o nezadostnosti predložitve pooblastila v fotokopiji" ter da "tudi zaradi strožjih posledic ravnanja sodišča glede nepravilnega pooblastila odvetnika ni mogoče trditi, da so stališča, ki so nastala v času, ko je bila ureditev glede tega drugačna, danes še vedno in na enak način sprejemljiva." Drugače kot večina pa menim, da to še ne pomeni, da bi bila uporaba starega stališča že samovoljna. Če se namreč izkaže, da pripelje sporno (zastarelo) stališče v součinkovanju z novimi pravnimi rešitvami (kot je v tem primeru takojšnje zavrženje tožbe ali pravnega sredstva, če na predloženem pooblastilu ni podpisa v izvirniku) do protiustavnih posledic (npr. do posega v pravico do sodnega varstva), bo seveda Ustavno sodišče interveniralo. Vendar ne zaradi samovolje, temveč zato, ker je test na podlagi neposredne subsumbcije pod ustavno normo (t. i. Schumannova formula) pokazal, da se s tako razlago posega v katero od človekovih pravic (npr. v pravico do dostopa do sodišča). V takem primeru gre "samo" za protiustavno razlago, ki pa zgolj zaradi tega, ker je ustavnopravno napačna, še ni nujno tudi očitno napačna – zaradi katere bi sodišču očitali oblastno samovoljo.

9.Stališče, na katero je sodišče oprlo odločitev, po mojem mnenju tudi ni že na prvi pogled in očitno tako nerazumno, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne bi moglo priti v poštev. Čeprav je teorija do tega stališča kritična, Kritika je predvsem v tem, da je po novi ureditvi, ko sodišče ne sme več dovoliti zastopanja odvetniku brez predložitve pooblastila, tako rekoč nujno, da se dopusti predložitev pooblastila tudi v fotokopiji, saj dejansko pogosto ne bo mogoče, da bo stranka odvetniku pravočasno po pošti dostavila izvirnik. Gl. Galič v: L. Ude, A. Galič, ZPP – Zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, str. 68. to še ne pomeni, da je do te mere napačno, da bi bilo mogoče govoriti o sodniški samovolji. Najprej že zato, ker 97. člen ZPP zahteva, da je pooblastilo pisno, kar pomeni, da mora stranka pooblastilo podpisati (forma ad valorem). Drugače kot v nemškem in avstrijskem pravu, kjer zadošča, da se pooblaščenec na pooblastilo sklicuje (preizkus se opravi v primeru suma ali predloga nasprotne stranke – forma ad probationem), je v slovenskem postopku pooblastilo procesno (navzven), se pravi v razmerju do sodišča, učinkovito šele, ko je predloženo sodišču. Tudi zaradi tega se mi ne zdi že kar na prvi pogled ter očitno napačna in nerazumna razlaga, da mora pooblaščenec predložiti pooblastilo, na katerem je strankin podpis v izvirniku. Razen tega mora biti po prvem odstavku 105.b člena ZPP na vsaki pisni vlogi lastnoročni podpis (nesporno je, da takšna ali drugačna kopija ne zadošča). In kadar stranka vloži vlogo (npr. tožbo, pritožbo, revizijo) po odvetniku, zaradi česar na njej ni njenega podpisa, ni povsem nerazumna zahteva, da mora biti njen (lastnoročni) podpis "vsaj" na pooblastilu.

10.Če torej strnem: razlaga, da pooblastilo, predloženo v fotokopiji, ni pravilno, ni samovoljna, ker 1. temelji na dlje časa uveljavljeni sodni praksi in 2. ker ta sodna praksa tudi ni do te mere napačna, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne bi mogla priti v poštev. Večinska odločitev me zato spominja na t.i. result-oriented jurisprudence (čemur bi se moralo Ustavno sodišče izogibati). Ni vse, kar je nespametno, tudi samovoljno – kot tudi ni vse, kar je samovoljno, nujno nespametno (je "samo" nujno protiustavno).

Jan Zobec

[1]Razlika je samo v tem, da sam ne vidim tako dramatičnega posega v pravico opravljati procesna dejanja s pomočjo sredstev telekomunikacijske tehnologije. Po mojem mnenju sporna razlaga te pravice ne izniči, ampak jo samo omeji. V rednem postopku je namreč pooblastilo treba predložiti le enkrat in sicer pri prvem procesnem dejanju. Stališče, da "če se ne dopusti možnosti, da se na enak način kot vloga sodišču predloži tudi pooblastilo, od pravice do vlaganja vlog in pravnih sredstev z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije ne ostane nobene praktične vrednosti", bi bilo sprejemljivo samo, če bi bila v rednem postopku predvidena samo ena vloga stranke, ali pa če bi moral pooblaščenec priložiti pooblastilo vsaki vlogi.

[2]Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003, ter v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007, Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112.

[3]Npr. sklep VSL II Cp 574/2011 z dne 15. 6. 2011, sklep VDS Psp 293/2005 z dne 13. 10. 2005, sklep VSL III Cp 1586/2003 z dne 26. 11. 2003. O tem gl. tudi Galič v: L. Ude, A. Galič, ZPP –Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, str. 404.

[4]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-69/03 z dne 20. 10. 2005, Uradni list RS, št. 100/05 in OdlUS XIV, 75.