Jedro

Podržavljenje po Temeljnem zakonu o razlastitvi ne pomeni že a priori, da se je status zemljišča, ki se je na podlagi tega zakona podržavil spremenil, pač pa mora ta sprememba izhajati tudi iz same odločbe o podržavljenju - glede na predvideno gradnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo št. ... z dne 28. 3. 2006 odločil, da pokojnemu upravičencu A.A. pripada za podržavljeno zemljišče del parc. št. ..., njiva 6. r., v izmeri 3657 m2 odškodnina v obveznicah Slovenske odškodnine družbe, v nominalni vrednosti 68.584,84 DEM oziroma 35.067,00 EUR, izplačljiva v tolarski protivrednosti, s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje (1. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bilo zemljišče podržavljeno upravičencu na podlagi odločbe o razlastitvi RAZ ... z dne 3. 11. 1955, akta o razlastitvi Okrajnega ljudskega odbora B. - okolica z dne 31. 10. 1953, št. ... ter odločbe Državnega sekretariata za občo upravo in proračun LRS št. ... z dne 23. 3. 1954. Tovarna A.A.A. je obravnavano zemljišče uporabljala že pred razlastitvijo za redno opravljanje svoje dejavnosti in sicer za sušenje in skladiščenje žaganega lesa. Prvostopni organ je ugotovil, da je bilo zemljišče v času podržavljenja delno komunalno opremljeno (brez vodovoda) in ga ocenil v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Drugostopni organ je na pritožbo tožnikov in Slovenske odškodninske družbe zoper navedeno odločbo z odločbo št. ... z dne 5. 6. 2007 dopolnilno odločbo Upravne enote C. v delu, kjer se navaja odškodnino v obveznicah SOD v višini "68.584,84 DEM oz. 35.067,00 EUR" odpravil ter v tem delu nadomestil z odškodnino v višini "34.229,42 DEM oz. 17.533,43 EUR" (1. točka izreka); v ostalem pa izpodbijano odločbo potrdil in jo pustil v veljavi (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je pritožba Slovenske odškodnine družbe utemeljena. Zemljišče je bilo podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, za potrebe Tovarne A.A.A.. Nesporno tudi je, da je zemljišče že pred formalnim podržavljenjem Tovarna A.A.A. uporabljala za sušenje in skladiščenje žaganega lesa - torej kot odprto skladišče. Zato ni pravilna odločitev prvostopnega organa, ki je zemljišče ocenil kot delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Namreč po določbi 3. odstavka 3. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah Navodila je določeno, da se vrednost ostalih zemljišč, ki niso obravnavana v 13., 14. oziroma 15. členu Navodila (ki torej ne sodijo med zazidana stavbna zemljišča, nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča oziroma nezazidana komunalno neopremljena stavbna zemljišča), ugotavlja na način, ki je prikazan v tabeli, ki je sestavni del tega dopolnila - priloga 4. V prilogi 4 pa je med spremenjenimi kmetijskimi zemljišči navedeno tudi odprto skladišče, za katerega Navodilo posebej določa način njegovega vrednotenja. Na ugovore tožnice je navedel, da zemljišča ni bilo mogoče ovrednotiti kot stavbnega zemljišča, saj je presoja statusa zemljišča v času podržavljenja odvisna od drugih okoliščin kot pa od bližine komunalne infrastrukture. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994. Ker je bilo v obrazložitvi razlastitvene odločbe navedeno, da bo zemljišče razlaščeno za potrebe skladiščenja in da se že uporablja v te namene, je po mnenju drugostopenjskega upravnega organa predpis, ki je bil podlaga podržavljenju, zemljišču spremenil namembnost iz kmetijskega v odprto skladišče, zaradi česar ga je bilo potrebno vrednotiti v skladu s sprejeto metodologijo, nikakor pa zaradi navedenega dejstva zemljišče ni pridobilo statusa komunalno opremljenega stavbnega zemljišča. Tožniki v tožbi vztrajajo pri navedbah, da je bila parcela št. ... ob podržavljenju komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, zaradi česar prvostopni organ ni pravilno uporabil Navodila, znižanje odškodnine za 30 %. Namreč kompleks zemljišč, podržavljenih A.A., se je nahajal znotraj poselitvenega območja D. in je bil ob razlastitvi delno pozidan. V naselju je bilo zgrajeno vodovodno omrežje, na katerega so bile priključene stanovanjske hiše in gospodarski objekti, med ostalim prav tako podržavljeno gospodarsko poslopje, ki je bilo v lasti A.A. in večstanovanjska hiša B.B., zgrajena v neposredni bližini potoka, ki je ločil A.A. in B.B. posest, pri čemer je znašala razdalja med obema 20 m. Nadalje, da so bile po sprejetju Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč parcele, predhodno podržavljene A.A., uvrščene znotraj meja gradbenega okoliša, opredeljenega z aktom Občinskega ljudskega odbora C. z dne 4. 5. 1959. Parcela št. ... je bila odvzeta A.A. zaradi načrtovane gradnje Tovarne A.A.A. in je bila po podržavljenju tudi pozidana. V postopku pred Okrajnim sodiščem v C. se je upravičencu za ostale parcele iz kompleksa priznalo nezmanjšano odškodnino za komunalno opremljeni nezazidani stavbni zemljišči. Nadalje zemljišče ob podržavljenu ni bilo več kmetijsko, ampak je Tovarna A.A.A. že izvajala na njem svojo dejavnost. Upravni organ se je pri znižanju odškodnine za 30 % neprepričljivo skliceval na poročilo Komunalnega podjetja C., ki ob podržavljenju še ni obstajalo in zato ne more razpolagati z dokumenti o starem vodovodnem omrežju, zgrajenem še pred drugo svetovno vojno. Upravni organ bi moral upoštevati znana dejstva o pozidanosti naselja in izpoved A.A., ki mu je posredoval lastno vedenje o obstoju vodovoda. Pri dodatnem znižanju odškodnine za 1/2 je Ministrstvo za okolje in prostor ugodilo pritožbi Slovenske odškodnine družbe, pri tem pa napačno ugotovilo dejansko stanje. Parcela je bila podržavljena zaradi načrtovane gradnje in je bila dejansko pozidana, saj je bila na njej zgrajena upravna stavba Tovarne A.A.A., delno pa tudi proizvodni obrat. Ob podržavljenju parcela ni bila skladišče. Za potrebe skladiščenja lesa so služila zemljišča iz podržavljenega kompleksa, ki so bile v postopku denacionalizacije vrnjene v last upravičencu. Parcela št. ... k.o. E. izključno zaradi pozidanosti ni bila vrnjena v naravi. Če bi imela teza ministrstva o odprtem skladišču kakršnokoli težo, potem se vlagatelji zahteve za denacionalizacijo ne bi ukvarjali z odškodnino, ki odstopa od sedanje tržne vrednosti zemljišča, ampak bi zahtevali zemljišče v last in posest. Parcela ... je bila stavbno zemljišče, saj se je ob podržavljenju nahajala znotraj komunalno urejenega naselja, sodila je v delno že pozidani kompleks zemljišč, razlaščena je bila za potrebe gradnje in je bila po podržavljenju pozidana. Po odločbi Občinskega ljudskega odbora C. je sodila v območje ožjega gradbenega okoliša mesta C., v katerem se zemljišča podržavijo na podlagi ZNNZ. Takšno je bilo tudi izvedenčevo mnenje, ki pa je ostalo s strani ministrstva popolnoma prezrto. Zato gre pri stališču ministrstva, da je nepremičnino potrebno ceniti kot odprto skladišče, za konstrukt, saj je takšno stališče v izrazitem nasprotju z dejstvi, z izvedeničevim mnenjem in vsebino Navodila, izdanega na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Tožniki vztrajajo pri zahtevku, da je potrebno zemljišče vrednotiti kot popolnoma komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Predlagajo odpravo odločbe prvostopnega organa in ministrstva ter povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina odškodnine, določena za del parcele ... v izmeri 3667 m2 k.o. E., ki se zaradi ovir ne more vrniti denacionalizacijskemu upravičencu v naravi.

Po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Pri upoštevanju stanja nepremičnine v času podržavljenja sta upravna organa upoštevala, da je zemljišče Tovarna A.A.A. uporabljala že pred razlastitvijo, za redno opravljanje svoje dejavnosti in sicer za sušenje in skladiščenje žaganega lesa ter da iz odločbe, ki je bila temelj podržavljenja, izhaja, da je Tovarna upognjenega pohištva A.A.A. na D. pri C. izkazala, da so ji za razširitev skladišča in decimiranega lesa ter za sodobne transportne in druge naprave zemljišča, ki se s to odločbo podržavljajo, tudi obravnavano, nujno potrebne. Prvostopni organ je za ugotovitev pravnega statusa podržavljene parcele, izhajajoč iz stališča, ki ga je navedlo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-42/93 z dne 5. 12. 1994, pridobil informacije in listine ustreznih inštitucij ter ugotovil, da so bili prvi načrti za stanovanjsko in komunalno gradnjo sprejeti šele v letu 1964, torej v času podržavljenja niso obstajali. Menil pa je, da je status obravnavanega zemljišča iz kmetijskega zemljišča v stavbno spremenil predpis - Temeljni zakon o razlastitvi, ki je določal, da se smejo nepremičnine razlastiti, če to zahteva splošni interes, da se izvedejo koristna dela za družbeno - ekonomsko in kulturno povzdigo ter razvoj ljudstva, zlasti za gradnjo in razširitev rudarskih industrijskih in drugih gospodarskih podjetij. Naveden sklep je drugostopni organ ocenil kot napačen. Meni, da je predpis, ki je bil podlaga podržavljenju, zemljišču spremenil le namembnost iz kmetijskega v odprto skladišče. S stališčem drugostopnega organa, da namen uporabe razlaščenega zemljišča - razširitev skladišča, kot je razvidno iz razlastitvene odločbe, ne pomeni, da je predpis spremenil pravni status zemljišča iz kmetijskega v stavbno zemljišče, se sodišče strinja. Namreč podržavljenje po Temeljnem zakonu o razlastitvi ne pomeni, že a priori, da se je status zemljišča, ki se je na podlagi tega zakona podržavil spremenil, pač pa mora ta sprememba izhajati tudi iz same odločbe o podržavljenju - glede na predvideno gradnjo. Ker torej razlogovanje prvostopnega organa o spremembi statusa ne drži, je pravno relevantno, za ugotovitev stanja nepremičnine ob podržavljenju, še ugotovljeno dejstvo, da se je nepremičnina že ob podržavljenju uporabljala kot skladišče (sicer bi jo bilo potrebno vrednotiti kot njivo 6 b.r.). Torej tudi po presoji sodišča glede na podatke upravnih spisov ni podlage za vrednotenje omenjenega zemljišča kot nezazidanega stavbnega zemljišča, ampak ga je mogoče ovrednotiti kot spremenjeno kmetijsko zemljišče in sicer kot odprto skladišče, kot je določeno pod točko 10 v prilogi 4 Navodila. Omenjena nepremičnina je bila namreč podržavljena kot kmetijsko zemljišče, predpis, ki je bil temelj njenega podržavljenja njenega statusa ni spremenil, zemljišče pa ni bilo predvideno za zidavo niti v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje. Za opredelitev njegove namembnosti zato ni relevantna njegova morebitna komunalna opremljenost, kot zatrjujejo tožniki v tožbi, niti ne z ZNNZ v letu 1959 določen gradbeni okoliš, kar je več let po podržavljenju. Tožniki tudi neutemeljeno menijo, da bi bilo potrebno sporno parcelo obravnavati v kompleksu podržavljenih zemljišč, ki je vseboval tudi pozidane parcele. Pravni status zemljišča je namreč vezan na parcelo in stanje na drugih parcelah nima vpliva na pravni status oziroma stanje parcele ob podržavljenju. Stališče, kot ga je v obravnavani zadevi zavzelo sodišče, ob enakih dejanskih okoliščinah, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1037/2006 z dne 13. 6. 2007. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.