Jedro

Ne drži, da je v predmetni zadevi tožnica v primeru nadomeščanja vodje izmene opravljala delo drugega delovnega mesta. V tej zadevi je bistveno, da je bilo nadomeščanje vodje izmene ena izmed nalog njenega delovnega mesta. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Tožničino zatrjevanje, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je vsak delavec dolžan delati vsa opravila po odredbi nadrejenega oziroma da lahko vsak delavec nadomešča vsakogar, je glede na to očitno neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti za opravljanje povečanega obsega dela za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 7. 2017 v višini 20 % osnovne bruto mesečne plače, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto razlik plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za obdobje 1. 2. 2014 do 30. 11. 2015 272,10 EUR bruto mesečno, za obdobje od 1. 12. 2015 do 31. 8. 2016 v višini 293,96 EUR bruto mesečno, za obdobje od 1. 9. 2016 do 31. 7 2017 pa 321,34 EUR bruto mesečno (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 2. 2014 do vključno 31. 7. 2017 iz naslova povečanega obsega dela obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 1.374,60 EUR, in sicer za leto 2014 v višini 253,81 EUR bruto, za leto 2015 v višini 232,07 EUR bruto, za leto 2016 v višini 563,01 EUR bruto ter za leto 2017 v višini 325,71 EUR bruto ter plačati tožnici neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 1.460,40 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje zanjo predstavlja t. i. sodbo presenečenja zaradi stališča sodišča prve stopnje, da je vsak delavec dolžan delati vsa opravila po odredbi nadrejenega oziroma da lahko vsak delavec nadomešča vsakogar. Tako argumentacijo graja kot zmotno, saj v takem primeru javni uslužbenci nikoli ne bi bili upravičeni do dodatka za povečan obseg dela. Zatrjuje pristranskost in arbitrarnost odločitve ter odstop od uveljavljene sodne prakse. Trdi, da je sodišče prve stopnje sledilo le dokazom tožene stranke in njeni argumentaciji. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, zato ni mogla dokazati, da gre za različni delovni mesti, in ne nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Meni, da bi se na podlagi razporedov dela in sistemizacije delovnih mest uslužbencev na A. PU B. dalo ugotoviti, kolikokrat vodja A. pri tedenskih razporedih dela ni upošteval sistemizacije in je delo razporejal neenakomerno ter za nekatere bolj obremenjujoče. Navaja, da je bila poleg svojega delovnega mesta višji policist občasno (65-krat) z dnevnim razporedom dela razporejena na mesto vodje izmene za celotno izmeno, torej na delo, ki ga sicer opravljajo zaposleni na delovnem mestu samostojni policijski inšpektor. Navaja, da je A. PU B. stoodstotno kadrovsko zaseden, zaposlenih ima šest samostojnih policijskih inšpektorjev, občasno pa so tam delali tudi policijski inšpektorji iz drugih organizacijskih enot, zaradi česar ni bilo potrebe, da bi tožnica delala kot vodja izmene cel delovni dan. Zatrjuje, da je šlo za prikrito varčevanje na račun delavcev. Navaja, da za delo na višje vrednotenem delovnem mestu ni prejela ustreznega plačila. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih trditev, da bi njen nadrejeni s pravilno organizacijo dela lahko poskrbel za približno enakomerno obremenitev vseh delavcev ter da je tožena stranka z dokumentom z dne 11. 12. 2019 (Kršitve pravic iz delovnega razmerja uslužbencem Policije in odgovornost za zakonito poslovanje) posredno priznala te kršitve. Opozarja na razlike med delovnim mestom tožnice in delovnim mestom vodje izmene, do katerih bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti v okviru presoje pojma začasnega nadomeščanja. Po njenem prepričanju to ne sme trajati cel delovni dan, ampak lahko prevzame pomočnik zgolj vodenje prvih nujnih ukrepov, torej krajši čas. Trdi, da bi bilo treba na A. PU B. zaposliti dodatno izmeno, da bi delovni proces lahko potekal brez kršitev pravic uslužbencev. Vztraja, da so zaslišane priče potrdile, da sta delovni mesti vodje izmene in pomočnika vodje izmene povsem različni, do česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pregledati C. (dnevnik dogodkov), preveriti telefonske posnetke in UKV zveze za ugotovitev dejanske obremenjenosti tožnice v času opravljanja dela vodje izmene. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je le dosegla pričakovane rezultate. Trdi, da jih je kot vodja izmene presegla. Zatrjuje, da je povečan obseg dela na manjših A. prisoten vsakodnevno, poleg nalog vodje izmene pa je morala opravljati tudi naloge svojega delovnega mesta, saj je na manjših A. način dela drugačen kot na večjih A. (vzporedna oblika dela). Trdi, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin v spisu ter izpovedmi prič. Meni, da razporeditev na višje vrednoteno delovno mesto vodje izmene teden dni vnaprej ni nadomeščanje začasno odsotnega vodje izmene, saj bi vodja lahko s pravilnim razporejanjem delavcev pravočasno za to delo zagotovil policijskega inšpektorja. Sklicuje se na predlog za odpravo anomalij z dne 25. 1. 2019, ki so ga pripravili vsi vodje A., do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pove, da se zaveda, da so navedene težave sistemske narave, vendar pa vplivajo nanjo, saj je bila žrtev tega sistema. Po njenem mnenju bi morala tožena stranka potrebe po delu upoštevati pri izdelavi sistemizacije. Sklicuje se na 68. člen ZJU v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega uslužbenca, ki mora biti določen z imenom in priimkom. Meni, da višji policist lahko nadomešča le vodjo izmene s konkretnim imenom in priimkom, torej le v primeru, ko je bilo delo na A. ustrezno razporejeno z dnevnim razporedom dela in ko v takem primeru pride do izostanka vodje izmene zaradi odmora, sestanka, izvajanja nadzora ali druge naloge, ko je vodja izmene v službi in je le fizično odsoten iz operativne sobe, oziroma če v zadnjem trenutku pride do nastopa bolniške, izrednega dopusta ali druge nepričakovane situacije, ki konkretnemu vodji izmene onemogoča prihod v službo. Navaja, da dodatne delovne zadolžitve, ki jih je opredelila in natančno opisala, niso naloge začasnega nadomeščanja vodje izmene. Kot zmotnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnici naložena dela ustrezala njeni strokovni usposobljenosti, saj ne izpolnjuje pogojev za vodjo izmene. Opozarja na drugačne odločitve v zadevah pritožbenega sodišča Pdp 520/2016, Pdp 33/2020 in Pdp 99/2015 ter stališča v zadevi VIII Ips 11/2020 v zvezi z dodatkom za povečan obseg dela. Zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse. Meni, da ji dodatek za povečan obseg dela pripada, saj je opravljala dela, ki so navedena v okviru sistemizacije delovnih mest za druga delovna mesta. Zatrjuje neobrazloženost odločitve o stroških, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi v celoti s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožnice, neutemeljeno pa je njeno zavzemanje za to, da bi se moralo opredeliti do ustreznosti sistemizacije na A. PU B. ter do potrebnosti razporejanja tožnice na delo vodje izmene, dejanske obremenjenosti tožnice v spornem obdobju, razlik med delovnima mestoma vodje izmene in pomočnika vodje izmene, tožničinega izpolnjevanja pogojev za delo vodje izmene in drugih trditev, ki na izid spora ne morejo vplivati.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo listinske dokaze in izpovedi prič. Tožnica s temi trditvami v resnici nasprotuje dejanskim ugotovitvam in materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, do tega pa se bo pritožbeno sodišča opredelilo v nadaljevanju.

8. Ni podana niti zatrjevana kršitev določb postopka zaradi neizvedbe vseh s strani tožnice predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovalo, za odločitev pravno nepomembno. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v pritožbi navedene predlagane dokaze kot nepotrebne, saj niso bili predlagani za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev v tem sporu.

9. Tožnica v pritožbi zatrjuje kršitev določb postopka zaradi tega, ker je izdana sodba zanjo sodba presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore (prim. z judikatom Vrhovnega sodišča št. II Ips 75/2016). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo na pravni podlagi, ki je bila tožnici znana in do katere se je lahko opredelila, zato izdani sodbi ni mogoče očitati, da je sodba presenečenja.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožničinem zahtevku za priznanje dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela iz 22.e člena Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZSPJS), ki določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Upoštevaje določbe Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence ter določila tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2013 (listina A 1) in aneksa k njej (A 2) je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bilo njeno nadomeščanje vodje izmene v povprečju 1,5 krat na mesec v vtoževanem obdobju opravljanje nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Odločitev je pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2013 in aneksa k njej (z dne 11. 11. 2013) zaposlena na delovnem mestu višji policist, - da je bila ena od nalog delovnega mesta višji policist, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tudi nadomeščanje vodje izmene v času njegove odsotnosti, - da je v vtoževanem obdobju od 1. 2. 2014 do 31. 7. 2017 v 65 izmenah opravljala delo vodje izmene, - da v izmenah, v katerih je delala kot vodja izmene, ni hkrati opravljala tudi dela pomočnika vodje izmene (torej dela dveh delovnih mest).

Zavzelo je pravilno stališče, da opravljanje dela nadomeščanja vodje izmene, ki je bilo eno od delovnih nalog po njeni pogodbi o zaposlitvi, samo po sebi ne pomeni opravljanja povečanega obsega dela oziroma preseganja pričakovanih rezultatov dela.

12. Tožnica v pritožbi navaja, da je v izmenah, v katerih je opravljala delo vodje izmene, vzporedno opravljala tudi delo pomočnice vodje izmene, kar naj bi bil v manjših A. ustaljen način dela (vzporedna oblika dela). Dejstvo, da je način dela v različno velikih A. različen, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da so bili v izmenah, v katerih je tožnica nadomeščala vodjo izmene, vedno prisotni tudi pomočniki vodje izmene, kar pomeni, da je v času nadomeščanja opravljala dela in naloge, ki bi jih opravljal delavec, ki sicer opravlja dela vodje izmene. Da se dela vodje izmene lahko v manjših A. delno prepletajo z deli pomočnika vodje izmene, če sta pomočnik vodje in operater v tistem trenutku zasedena, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica v izmenah, v katerih je nadomeščala vodjo izmene, opravljala le to delo, in ne dela dveh delovnih mest oziroma njeno delo ni bilo po obsegu delo vodje izmene in še dodatno celotno delo pomočnika vodje izmene v isti ekipi.

13. Ne drži, da je v predmetni zadevi tožnica v primeru nadomeščanja vodje izmene opravljala delo drugega delovnega mesta. V tej zadevi je bistveno, da je bilo nadomeščanje vodje izmene ena izmed nalog njenega delovnega mesta. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) uporablja tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Tožničino zatrjevanje, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je vsak delavec dolžan delati vsa opravila po odredbi nadrejenega oziroma da lahko vsak delavec nadomešča vsakogar, je glede na to očitno neutemeljeno.

14. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi se kot nadomeščanje vodje izmene lahko štelo zgolj kratko nadomeščanje med malico, sestankom ali drugo obveznostjo siceršnjega vodje izmene. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je nadomeščanje tudi opravljanje dela vodje izmene v času cele izmene, če tožničin nadrejeni, ki je razporejal delavce na delo vodje izmene, za določen dan zaradi bolniških odsotnosti, koriščenja letnega dopusta, udeležbe na seminarju ali zakonsko določenega počitka ni imel na voljo nobenega delavca, ki je sicer opravljal delo vodje izmene po svoji pogodbi o zaposlitvi. Med strankama dejansko niti ni sporno, da bi v A., v katerem je delo opravljala tožnica, potrebovali več delavcev na delovnem mestu vodje izmene, da bi se lahko izognili njihovemu nadomeščanju. Vendar pa eventualna kadrovska podhranjenost oziroma neustreznost sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki nista predmet tega individualnega delovnega spora, niti sodišče nima pristojnosti, da bi delodajalcem nalagalo sprejem drugačne sistemizacije ali zaposlitev novih delavcev. Delodajalec določa organizacijo dela in je avtonomen pri oblikovanju vsebine (del in nalog) delovnih mest. Prav tako na odločitev ne vpliva eventualna neenakomerna obremenitev delavcev tožene stranke z vodenjem izmene. Tožnica je pogodbeno dogovorjeno nalogo nadomeščanja vodje izmene opravljala v takem obsegu (65-krat v 4 letih oziroma v povprečju 1,5-krat mesečno ali približno 11 % delovnega časa), da ni mogoče slediti njeni argumentaciji, da gre za zlorabo instituta nadomeščanja ter kršitev njenih pravic (do ustreznega plačila za delo).

15. Prav tako ni utemeljeno tožničino sklicevanje na analogijo z določbo 68. člena ZJU v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega uslužbenca, ki mora biti določen z imenom in priimkom. Brez podlage v veljavni zakonodaji je njeno stališče, da višji policist lahko nadomešča le vodjo izmene s konkretnim imenom in priimkom, torej le v primeru, ko je bilo delo na A. ustrezno razporejeno z dnevnim razporedom dela, pa je kasneje vodja izmene izostal z dela. Glede na pojasnila tožničinega nadrejenega, zakaj je bilo že s tedenskim razporedom predvideno nadomeščanje vodje izmene s strani tožnice, ne drži, da tega dela ni mogoče šteti kot nalogo nadomeščanja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, zlasti glede na njegov majhen delež (11 %). Tožnica sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi priče D.D., ki je sestavljal tedenske razporede dela, vendar v zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved tožničinega nadrejenega. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

16. Sodišče prve stopnje prav tako ni odstopilo od ustaljene sodne prakse v zvezi z dodatkom za povečan obseg dela. Judikati, na katere se sklicuje tožnica, se namreč v bistvenem nanašajo na drugačno dejansko stanje od ugotovljenega v predmetni zadevi. Zaposleni, ki so zahtevali navedeni dodatek, so namreč opravljali delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, v predmetni zadevi pa je ključno, da je nadomeščanje vodje izmene ena od delovnih nalog, ki so vključene v tožničino pogodbo o zaposlitvi, torej že pojmovno ne more iti za opravljanje dela drugega delovnega mesta. V zadevi Pdp 520/2016 je tako tožnik poleg svojega dela opravljal še dodatne naložene naloge iz delokroga drugega delovnega mesta najmanj 50 % svojega delovnega časa. Tudi v zadevi Pdp 33/2020 je sodišče presojalo, ali je bila s tožnikove strani opravljena količina dela toliko višja, da bi bil tožnik upravičen do višjega dodatka, kot mu ga je priznala in izplačala tožena stranka ter ali je to delo opravil poleg svojega rednega dela (se pravi mimo določb pogodbe o zaposlitvi). Tudi v zadevi Pdp 99/2015 je tožena stranka tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta. Tudi zadeva VIII Ips 11/2020 se v bistvenem razlikuje od predmetne, saj je tožnik več kot 50 odstotkov časa opravljal dela, za katera se ni dogovoril s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tako z zavzetim materialnopravnim stališčem ni odstopilo od ustaljene sodne prakse.

17. Ne drži pritožbena navedba, da odločitve sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe jasno naštelo, katere utemeljene priglašene stroške po Odvetniški tarifi (OT) je toženi stranki priznalo. Glede na to ne drži pritožbena navedba, da se do višine in utemeljenosti priglašenih stroškov ni opredelilo. Tudi sicer pa za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tožnica sicer v zvezi z višino prisojenih stroškov toženi stranki ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

18. Glede na vse navedeno se kot neutemeljen izkaže tudi očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje in arbitrarnosti odločitve oziroma, da je sodišče prve stopnje sledilo le dokazom tožene stranke in njeni argumentaciji. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki v bistvenem med strankama sploh ni sporno, pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je tudi pravilno razlagalo. Ker je očitek o pristranskosti in arbitrarnosti presplošen, se do njega pritožbeno sodišče dalje ne opredeljuje.

19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

22. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).