Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delo višje vrednotenega delovnega mesta ves čas spornega obdobja opravljala v obsegu 1/3 delovnega časa.

Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Realizator specialist", je bilo na njej breme dokazovanja, da opravlja naloge izven delokroga tega delovnega mesta ter v kakšnem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko v plači in sicer v mesečnih zneskih, ki ustrezajo 1/3 razlike v plači: med 40. in 44. plačnim razredom za obdobje od 1. 12. 2015 do 30. 11. 2016, med 41. in 45. plačnim razredom za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2018, med 42. in 46. plačnim razredom za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 in med 43. in 47. plačnim razredom za obdobje od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2020 plača razliko v dodatku za dvojezičnost v mesečni vrednosti, ki ustreza seštevku: 2/3 (dveh tretjin) 3 % osnovne plače za delovno mesto "Realizator specialist" in 1/3 (ene tretjine) 3 % osnovne plače za delovno mesto "Režiser", skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (iz naslova razlike v plači, razlike v dodatku za dvojezičnost in en dan zakonskih zamudnih obresti) je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 853,58 EUR ter da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje tožena stranka v deležu 33 % (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da je bila pri toženi stranki zgolj formalno zaposlena na delovnem mestu "Realizator specialist", dejansko pa je v celotnem obsegu delovnega časa in ne zgolj v 1/3 opravljala dela in naloge delovnega mesta "Režiser". Posledično je v celoti upravičena do plače za navedeno delovno mesto ter tudi v celoti do dodatka za dvojezičnost glede na to delovno mesto. Sodišče je pravilno ugotovilo osnovne razlike med delovnima mestoma, nadalje, da je tožnica režirala vse televizijske in filmske žanre, da je redno usklajevala in vodila postprodukcijo ter da se snemalna knjiga v praksi ni izdelovala. Na podlagi takšnih ugotovitev pa ni mogoče zaključiti drugače, kot da je tožnica opravljala vsa dela in naloge, ki spadajo pod delovno mesto "Režiser". Ker je sodišče napravilo drugačen zaključek, je sodba v razlogih sama s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče nepravilno ni upoštevalo svoje poglavitne ugotovitve, da je razlika v delovnih mestih prav v vplivu na končni izdelek, ki ga tožnica očitno ima, temveč je zmotno upoštevalo "časovno" razporeditev opravljanja dela, za katero pa v sodbi ni oprejemljivih ugotovitev. Zaključek, da tožnica zgolj 1/3 delovnega časa opravlja dela in naloge režiserja, nima podlage niti v spisovnem gradivu niti v izvedenih dokazih, zato ga ni mogoče preizkusiti. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da po upokojitvi treh režiserjev tožena stranka ni zaposlila novih, ampak je potrebno delo dodeljevala trem realizatorjem specialistom. Takšna ugotovitev pa bi kvečjemu lahko vodila do zaključka, da so dejansko trije "realizatorji" prevzeli dela in naloge treh "režiserjev" in ne, da so si trije razdelili naloge enega režiserja. Z vidika dokaznega bremena in uporabe materialnega prava je sporen očitek tožnici, da je ona tista, ki bi morala dokazati, da bi program regionalnega centra še vedno imel potrebo po štirih režiserjih. Tožena stranka ni oporekala, niti dokazovala, da bi se delo režiserjev kakorkoli zmanjšalo tekom let. Dejstvo, da tožnica hkrati opravlja tudi določena opravila manj vrednotenega delovnega mesta, ji ni mogoče šteti v škodo. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ko ni sledilo tožničinim navedbam in dokaznim predlogom iz vloge z dne 17. 6. 2022. Dopustitev pozneje navajanih dejstev in dokazov namreč ne bi zavlekla postopka, saj je sodišče po tem datumu opravilo še dva naroka, na katerih je izvajalo dokaze. Ker je sodba nepravilna glede ugotovitve, da je tožnica zgolj v 1/3 delovnega časa opravljala dela režiserja, je posledično nepravilna odločitev tudi glede dodatka za dvojezičnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Izpostavlja, da je bistvena naloga delovnega mesta "Realizator specialist" realizacija oddaj in režiranje manj zahtevnih oddaj. Če se realizator dogovori s scenografom ali lučkarjem, kje bodo luči in kakšne bodo obleke, to samo po sebi iz realizacije ne napravi režije. Oddaja A. ima jasen in v naprej izdelan koncept, ki se uporablja tako pri oddaji, ki nastaja v Kopru, kot tudi pri oddaji, ki nastaja v Ljubljani ali Mariboru. Kdorkoli realizira oddajo, se mora držati istega, v naprej izdelanega režijskega koncepta. Če bi šlo za režijo, bi bila vsaka oddaja drugačna, čemur pa ni tako. Morebitne manjše prilagoditve zaradi števila sogovornikov in podobno, so le prilagoditve, ki sodijo v opis delovnega mesta "Realizator specialist". Enako velja glede ostalih oddaj, ki jih navaja tožnica, ki tudi sicer niso zahtevne oddaje, saj gre le za informativne oddaje. Na tožnici je bilo breme, da dokaže, kdaj je delala kot režiser in v kakšnem obsegu. Dela ni konkretizirala, le pavšalno je navajala, da praktično vse kar dela, predstavlja delo režiserja. Tako ni predložila izpisa del in nalog, ki jih je opravljala na posamezen dan in tako ni dokazala, ali je vsak dan delala kot režiser. Njeno delo namreč ni bilo vsak dan enako. V regionalnem centru je zaposlen režiser, ki je zadolžen za režijo in so mu bila tudi dodeljena dela režije in sicer takrat, ko so se pripravljale nove oddaje ali se je spreminjal koncept obstoječih oddaj, kar pa ni pogosto, zato tudi regionalni center nima več režiserjev. Odločitev sodišča, da je tožnica 1/3 delovnega časa opravljala delo "režiserja" ni niti trditveno niti dokazno podprta. Napačna je tudi odločitev glede dodatka za dvojezičnost. Za odločitev o navedenem ni bistveno, kako dobro zna delavec jezik, pač pa kakšna raven znanja jezika je potrebna na delovnem mestu. Za delovno mesto "Realizator specialist" ni potrebna višja raven jezika, saj oddajo vodijo novinarji in so oni tisti, ki se pogovarjajo z gosti. Priglaša stroške postopka.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi s pritožbo toženke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo niti uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

**Plačilo po dejansko opravljenem delu**

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu ugotavljalo, ali je tožnica v spornem obdobju dejansko opravljala naloge zahtevnejšega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi in v kakšnem obsegu delovnega časa. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "Realizator specialist", trdila pa je, da je v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge delovnega mesta "Režiser". Na podlagi presoje vsebine del in nalog, ki jih je opravljala tožnica, je sodišče prve stopnje njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta "Režiser" utemeljeno delno ugodilo po tako imenovanem dejanskem delu. Zahtevku je delno ugodilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je tožnica dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta opravljala le v obsegu 30 % delovnega časa, ne pa v celoti, kot je to trdila. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), po kateri je delavec upravičen do ustreznega plačila za opravljeno delo. Delodajalec mu mora za delo, ki ga dejansko opravlja, zagotoviti vse pravice, ki jih za to delovno mesto določajo zakon, podzakonski akti oziroma kolektivna pogodba.1

8. Sodišče prve stopnje je natančno ugotavljalo vsebino del in nalog, ki jih je opravljala tožnica, upoštevaje pri tem opise delovnih mest "Realizator specialist" in "Režiser". V točki 9 obrazložitve je povzelo bistvene razlike med deli in nalogami obeh delovnih mest, nato pa se je do vseh nalog, ki jih opravlja javni uslužbenec na delovnem mestu "Režiser", v točkah 10 - 14 obrazložitve tudi dosledno opredelilo. Na podlagi izpovedi tožnice, zaslišanih prič ter listin v spisu je nato utemeljeno presodilo, da je tožnica te naloge v spornem obdobju dejansko opravljala. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da pri oddajah, kjer je izdelan osnovni koncept, ki se iz oddaje v oddajo ne spreminja, režiserskega dela ni. Če bi pritožbeno sodišče sledilo takšnemu pritožbenemu zatrjevanju tožene stranke, bi s tem izvzelo pomemben del opravil, ki jih režiser na tem delovnem mestu opravlja poleg oblikovanja režijskega koncepta. Vsa ta opravila, ki prav tako spadajo v opis del in nalog delovnega mesta "Režiser" je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve ter za njih tudi ugotovilo, da jih tožnica prav tako opravlja. Sodišče prve stopnje je na podlagi plana dela B. B., ki pri toženi stranki opravlja le dela in naloge delovnega mesta "Realizator specialist" ugotovilo, in tej ugotovitvi tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka, da so delavci na delovnem mestu "Realizator specialist" sodelovali le pri dnevno-informativnih oddajah. Tožničino delo je vsekakor bistveno presegalo vsebino tega dela, saj je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice in prič, ki tudi najbolje poznajo njeno delo, ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki poleg sodelovanja pri zahtevnih informativnih oddajah sodelovala in dejansko režirala dokumentarne filme, pogovorne oddaje, glasbene oddaje, studijske oddaje o modi ter koncerte klasične in popularne glasbe. Pri tem njeno delo, kot povsem jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, nikakor ni bilo zreducirano zgolj na dogovor s scenografom ali lučkarjem o tem, kje bodo luči in kakšne bodo obleke, kot to nekorektno navaja tožena stranka v pritožbi.

9. Izvedeni dokazi tudi ne dajejo podlage za zaključek, da bi tožnica le občasno opravljala delo režiserja, kot zmotno nakazuje pritožba tožene stranke. Iz izpovedi tožnice ter priče C. C., pa tudi ostalih zaslišanih prič, povsem jasno izhaja, da je tožnica v spornem obdobju dela režiserja redno opravljala, da je torej redno režirala tudi bolj zahtevne oddaje oziroma najzahtevnejša dela, kjer je vedno potrebno delo režiserja. Upoštevaje podane navedbe tožnice, ki je zatrjevala kontinuirano opravljanje dela delovnega mesta "Režiser", pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je to delo ves čas spornega obdobja opravljala v obsegu 1/3 delovnega časa. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožene stranke, da bi bilo treba po posameznih dnevih ugotavljati, ali je tožnica opravljala delo navedenega višje vrednotenega delovnega mesta.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju in da je zato ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Tožnica očitek te kršitve navezuje na ugotovitve sodišča prve stopnje glede del in nalog, ki jih je opravljala ter glede razlike med obema delovnima mestoma ter trdi, da na podlagi predstavljenih (pravilnih) ugotovitev sodišča, ni mogoče zaključiti drugače, kot da je tožnica celoten delovni čas opravljala vsa dela in naloge, ki spadajo pod delovno mesto "Režiser". Z navedenim po vsebini tožnica dejansko ne zatrjuje medsebojne neskladnosti sodbe, temveč nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje o tem, da je zgolj eno tretjino delovnega časa opravljala dela in naloge delovnega mesta "Režiser", v preostalem pa je opravljala dela in naloge svojega delovnega mesta. Vendar pa je tudi ta dokazni zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je pri toženi stranki, kljub formalni zaposlitvi na delovnem mestu "Realizator specialist", dejansko v celotnem obsegu delovnega časa opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta "Režiser". Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica le v 30 % delovnega časa opravljala naloge tega delovnega mesta, zato ji je zgolj v takšnem deležu priznalo plačilo za dejansko delo (razliko med plačo njenega delovnega mesta in plačo delovnega mesta "Režiser", povečano zaradi prenosa doseženih plačnih razredov napredovanj in zaradi priznanja dodatnega plačnega razreda delovnim mestom v skladu z določbami Aneksa št. 6 h Kolektivni pogodbi javnega zavoda D. ter zmanjšano za en plačni razred na podlagi določbe drugega odstavka 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ZSPJS2).

12. Ker delovno mesto "Realizator specialist" vsebuje tudi delovno nalogo režije manj zahtevnih oddaj, ni mogoče šteti, da vse oddaje oziroma projekti, pri katerih je tožnica sodelovala v vlogi režiserja, presegajo obveznosti delovnega mesta "Realizator specialist". Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica dela in naloge delovnega mesta "Režiser" opravljala poleg del in nalog delovnega mesta "Realizator specialist", saj je realizatorsko delo opravljala npr. pri delu na E. in F. ter informativnih oddajah, ki ne potrebujejo režiserja. Ta ugotovitev pritožbeno niti ni sporna. Zaključek sodišča, da je tožnica dela in naloge delovnega mesta "Režiser" opravljala le v obsegu 30 % delovnega časa temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka navedeno delo dodeljevala trem javnim uslužbencem, zaposlenim na delovnem mestu "Realizator specialist". Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da pri toženi stranki, glede na ugotovljeno, v regionalnem centru v Kopru obstaja potreba po delu več kot enega režiserja, pri čemer tožnica ni dokazala, da bi program regionalnega centra v Kopru, po upokojitvi treh režiserjev, še vedno imel potrebo po štirih režiserjih. Slednje pritožba tožnice neutemeljeno graja in uveljavlja postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, češ da je sodišče nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Slednje namreč ne drži. Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Realizator specialist", je bilo na njej breme dokazovanja, da opravlja naloge izven delokroga tega delovnega mesta ter v kakšnem obsegu. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da ne potrebuje več kot enega režiserja, kar se je v postopku sicer izkazalo za neresnično, saj je sodišče ugotovilo, da tožena stranka vsekakor potrebuje več kot enega režiserja. Vendar tožnica, glede na povsem jasno navedbo tožene stranke, nasprotno ni podala navedb, da bi imel program regionalnega centra v Kopru dejansko potrebo po več kot dveh režiserjih in zakaj (ni trdila, da je obseg dela enak kot prej, zaradi česar še vedno obstaja potreba po štirih režiserjih, katerih celotno delo so prevzeli C. C., G. G. in ona sama), zaslišanje strank in prič pa pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potrebno delo enega delovnega mesta "Režiser" tožena stranka dodelila trem realizatorjem specialistom, ki so si ta dela enakomerno razdelili tako, da vsak ta dela opravlja eno tretjino delovnega časa. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v presežku je zato pravilna.

13. Dokazna ocena, da je tožnica le v 30 %, ne pa v celoti, opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta "Režiser", tako ni pavšalna in neobrazložena in je tudi dokazno podprta, pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo, zato nasprotne pritožbene navedbe obeh strank, ki s tem v zvezi smiselno uveljavljata postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni podana. Dokazna ocena tudi ne temelji le na izpovedi prič, temveč tudi na listinskih dokazih ter skladnih oziroma neprerekanih navedbah strank.

14. Tožnica v pritožbi zatrjuje tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter jo utemeljuje z navedbo, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenim navedbam in dokaznim predlogom iz vloge z dne 17. 6. 2022. Trdi, da dopustitev pozneje navajanih dejstev in dokazov ne bi zavlekla postopka, saj je sodišče po tem datumu opravilo še dva naroka, na katerih je izvajalo dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica te navedbe podaja povsem pavšalno, saj v pritožbi ne obrazloži, katerih konkretno navajanih dejstev iz te vloge sodišče prve stopnje ni upoštevalo ter katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, pa bi njihovo upoštevanje oziroma izvedba lahko privedla do drugačne odločitve v zadevi. Pritožbeno sodišče se posledično z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. V kolikor se njene pritožbene navedbe nanašajo na časovni obseg (število ur), ki jih tožnica pripisuje režiji oziroma realizaciji, pa se je strinjati z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki jo je podalo v točki 16, in v kateri je utemeljeno pojasnilo, da tožnica za svoje navedbe v tej vlogi, tudi če bi jih sodišče upoštevalo, ni predložila ustreznih dokazov, s katerimi bi sodišče lahko preverilo zahtevnost režije pri posameznem projektu in posledično ugotovilo, ali določena režija spada pod eno ali drugo delovno mesto.

**Dodatek za dvojezičnost**

15. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka za izplačilo dodatka za dvojezičnost oziroma razlike v dodatku pravilno izhajalo iz določb 28. člena ZSPJS in Meril za določanje višine dodatka za dvojezičnost na D. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo na območju občine Koper, kjer živi italijanska narodna skupnost, oziroma je bila razporejena na delovno mesto ter je opravljala dela in naloge delovnega mesta, za katero je bilo z aktom o sistemizaciji zahtevano znanje jezika narodne skupnosti. Na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji iz Meril za določanje višine dodatka za dvojezičnost na D., ter ob dejstvu, da tožnica pri delu uporablja italijanski jezik na višji ravni, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnici pripada dodatek za dvojezičnost v višini 6 % od osnovne plače. Sodišče prve stopnje se je pri tej odločitvi oprlo na dejansko uporabo jezika narodne skupnosti pri opravljanju dela tožnice ter potrebe po njegovi uporabi in ne na nivo znanja jezika, ki ga ima tožnica. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke zato niso utemeljene. Prav tako so neutemeljene oziroma celo protispisne pritožbene navedbe tožene stranke, da za delovno mesto "Realizator specialist" ni potrebna višja raven znanja jezika, saj že iz opisa tega delovnega mesta, pa tudi delovnega mesta "Režiser" izhaja, da se za zaposlene v uredništvih narodnostnega programa v Kopru zahteva višja raven znanja jezika narodne skupnosti. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnica v vtoževanem obdobju delo režiserja opravljala v obsegu 1/3 delovnega časa, ji je tako utemeljeno priznalo razliko v dodatku v mesečni vrednosti, ki ustreza seštevku 2/3 (dveh tretjin) 3 % osnovne plače za delovno mesto "Realizator specialist" in 1/3 (ene tretjine) 3 % osnovne plače za delovno mesto "Režiser".

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh strank pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato vsaka krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je tožnici dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo (priglašenih 500 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Primerjaj: VSRS opr. št. VIII Ips 306/2009, VIII Ips 19/2014, VIII Ips 280/2016. 2 Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami.