Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, je ukrep, s katerim se občutno poseže v osebno, telesno in duševno integriteto pridržane osebe. Zaradi zdravstvenih in terapevtskih ciljev, ki se s tem ukrepom uresničujejo, je ta ukrep potreben in dopusten, kadar oseba zaradi narave svoje duševne motnje ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja in je namenjen preprečevanju nadaljnjega ogrožanja ter oskrbi, varstvu in zdravljenju osebe, da bi se odpravili vzroki, ki so narekovali odreditev takega ukrepa.

Udeleženec hudo ogroža svoje zdravje in življenje, ker je do svojega stanja popolnoma nekritičen in ni pripravljen jemati zdravil, odklonil pa je tudi psihološko testiranje in terapevtske pogovore, brez zdravljenja pa njegova simptomatika ne bo izzvenela, še več njegova bolezenska slika je že kronificirana, v teh primerih pa pacienti remisijo kljub terapiji vse težje dosežejo, kar se očitno kaže tudi pri udeležencu, saj v času tritedenske hospitalizacije še vedno ni bistvenih sprememb glede njegovega zdravstvenega stanja.

Zapisnik mora obsegati bistvene podatke o vsebini dejanja. Na podlagi drugega odstavka 124. člena ZPP imajo stranke pravico prebrati zapisnik in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Pooblaščenec udeleženca je tako imel možnost ugovarjati, da v zapisniku ni odgovora izvedenke na njegovo vprašanje glede prisilnega zdravljenja udeleženca, vendar te pravice ni izkoristil in zato s pritožbeno trditvijo, da mu je izvedenka na izrecno vprašanje, ki ga v zapisniku ni, pojasnila, da v bolnišnici pri konkretnem bolniku pravzaprav ne uporabljajo nobenih mehanizmov za prisilno zdravljenje, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeležencu (pritožniku) omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na Univerzitetni psihiatrični kliniki na oddelku pod posebnim nadzorom najdlje vključno do 15. marca 2021. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil udeleženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je udeleženec prisilno zaprt in zdravljen v bolnišnici že od 5. februarja 2021 in sodišču prve stopnje očita, da ni nikjer opisan niti en sam konkretni primer domnevnega nasilništva. Izpodbijani sklep o tem nima ustrezne obrazložitve in se ga ne da preizkusiti. Poleg tega je izvedenka ugotovila, da se mu stanje po prisilnem zdravljenju ni izboljšalo. Izvedenka je na izrecno vprašanje pooblaščenca, ki v zapisniku, kot navaja pritožba, ni navedeno, pojasnila, da v bolnišnici pri konkretnem bolniku pravzaprav ne uporabljajo nobenih mehanizmov za prisilno zdravljenje. Zato pritožba meni, da ni popolnoma nobenega smisla v prisilnem odvzemu osebne svobode, če ta ne vključuje zdravljenja. Omejevanje osebne svobode in osebne integritete bi zato moralo biti nekaj zares izjemnega in dopustno samo v zares nujno potrebnih okoliščinah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Brez dvoma gre za ukrep s katerim se občutno poseže v osebno, telesno in duševno integriteto pridržane osebe. Zaradi zdravstvenih in terapevtskih ciljev, ki se s tem ukrepom uresničujejo, je ta ukrep potreben in dopusten, kadar oseba zaradi narave svoje duševne motnje ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja in je namenjen preprečevanju nadaljnjega ogrožanja ter oskrbi, varstvu in zdravljenju osebe, da bi se odpravili vzroki, ki so narekovali odreditev takega ukrepa.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeleženca in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke A. A. zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena in svojo odločitev skrbno obrazložilo.

7. Pri udeležencu gre že za leta trajajočo blodnjavo motnjo (duševno motnjo), blodnje pa so že kronificirane in utrjene. Udeleženec je do bolezenskih vsebin popolnoma nekritičen, prav tako je nekritičen do nujnosti jemanja predpisane terapije. Od sprejema 5. februarja 2021 se mu stanje ni bistveno izboljšalo.

8. Pritožbena trditev, da ni nikjer opisan niti en sam konkretni primer domnevnega nasilništva, ni utemeljena. V obravnavanem primeru konkretne okoliščine družinskega spora, ki je pripeljal do udeleženčeve hospitalizacije, za pritožbeni preizkus niso bistvene. Bistvena je ugotovitev sodišče prve stopnje, da udeleženec hudo ogroža svoje zdravje in življenje, ker je do svojega stanja je popolnoma nekritičen in ni pripravljen jemati zdravil, odklonil pa je tudi psihološko testiranje in terapevtske pogovore, brez zdravljenja pa njegova simptomatika ne bo izzvenela, še več njegova bolezenska slika je že kronificirana, v teh primerih pa pacienti remisijo kljub terapiji vse težje dosežejo, kar se očitno kaže tudi pri udeležencu, saj v času tritedenske hospitalizacije še vedno ni bistvenih sprememb glede njegovega zdravstvenega stanja. Ob nezdravljenju se je (zaradi česar so se ga domači že dalj časa bali, tudi klicali policijo) in se bo hudo moteno obvladovanje njegovega vedenja stopnjevalo in se izrazilo kot heteroagresivno vedenje, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pregledne in na zapisnik povzete medicinske dokumentacije. To pa po prvem odstavku 39. člena ZDZdr zadošča za odrejeni ukrep.

9. V skladu s drugim odstavkom 123. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1, ki se na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku2 smiselno uporablja v nepravdnem postopku, če zakon ne določa drugače, je določeno, da mora zapisnik obsegati bistvene podatke o vsebini dejanja. Na podlagi drugega odstavka 124. člena ZPP imajo stranke pravico prebrati zapisnik in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Pooblaščenec udeleženca je tako imel možnost ugovarjati, da v zapisniku ni odgovora izvedenke na njegovo vprašanje glede prisilnega zdravljenja udeleženca, vendar te pravice ni izkoristil in zato s pritožbeno trditvijo, da mu je izvedenka na izrecno vprašanje, ki ga v zapisniku ni, pojasnila, da v bolnišnici pri konkretnem bolniku pravzaprav ne uporabljajo nobenih mehanizmov za prisilno zdravljenje, ne more uspeti. Trditev je torej neizkazana in tudi ne drži, ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je udeleženec sam izpovedal, da zdravila jemlje in se počuti dobro, ker odmerek še ni previsok. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da udeleženec zdravil prostovoljno niti doma niti v bolnici ne jemlje, saj tudi v bolnici terapijo prejema le pod prisilo.

10. Po navedenem in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019