Jedro

Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka delno spremeni tako, da III. točka izreka sodbe pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 245,80 EUR, plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani pa nakazati znesek 346,90 EUR, na račun št. ..., sklic ..., odprt pri UJP A., v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 45,90 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2015 in z dne 23. 11. 2015 (I. točka izreka) ter pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 228,24 EUR in jih nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe (odločitev o stroških postopka). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je tožnik šele od 23. 3. 2016 dalje upravičenec do brezplačne pravne pomoči, o čemer je bilo tudi seznanjeno. Do takrat pa je odvetniške storitve moral plačati sam. Nepravilno je sodišče odločilo, ko tožniku ni priznalo potrebnih stroškov kilometrine za pristop pooblaščenke na narok. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, nelogičen in neizvršljiv. Tožnik ni bil nikoli zaposlen pri toženi stranki, zato ne more obstajati spor med strankama. Meni, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe za ugotovitev odpovedi neobstoječe pogodbe in bi moralo sodišče tožbo zavreči. Če pogodba o zaposlitvi ne obstaja, jo ni mogoče odpovedati. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

4. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zatrjevana bistvena kršitev (iz pritožbe tožene stranke izhaja, da se smiselno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP - zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev tožbe) ni podana. Tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 17. 11. 2015 in z dne 23. 11. 2015 in neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2015 je predvidena v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) oziroma, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v 15. členu ZDR-1. Določena je torej že s posebnim predpisom. Pravnega interesa v tem primeru ni treba zatrjevati, saj je takšna tožba predvidena že z zakonom (primerjaj drugi odstavek 181. člena ZPP). Poleg tega izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, nelogičen in neizvršljiv, ter ga je mogoče preizkusiti. Zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Bistvo take presoje je v tem, da listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Na podlagi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki se v tem sporu uporablja po določbi prvega odstavka 13. člena ZDR-1, je pogodba nična, če nima pravne podlage. Smiselno to velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot enostranske izjave pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR-1. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč predpostavlja obstoj veljavne pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Za odpoved in pogodbo o zaposlitvi se torej smiselno uporablja določba tretjega odstavka 15. člena ZDR-1, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da torej uveljavljanje pravne neučinkovitosti tako pogodbe o zaposlitvi kot odpovedi ni vezano na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2012 z dne 15. 1. 2013). Iz navedenih razlogov je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen.

8. Iz odločbe o brezplačni pravni pomoči opr. št. Bpp 168/2016 z dne 19. 4. 2016 izhaja, da je bila tožniku od 23. 3. 2016 dalje odobrena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je bila za nudenje odobrene brezplačne pravne pomoči določena odvetnica (pooblaščenka v tem sporu). Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani dne 23. 3. 2016 prejelo prošnjo tožnika, da mu odobri brezplačno pravno pomoč, tožbo pred naslovnim sodiščem pa je vložil dne 4. 12. 2015, torej preden je podal prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 in nasl. - ZBPP) v 11. členu določa, da lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči zaprosi za brezplačno pravno pomoč v katerikoli fazi postopka (npr. ob začetku izvensodnega ali sodnega postopka kot tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče). Dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena.

9. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka, ki jih je imel do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da stroške postopka (celotno nagrado pooblaščenke tožnika) nakaže na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. V tem delu je bilo potrebno sodbo spremeniti tako, da se stroški postopka v zvezi z vložitvijo tožbe, ene pripravljalne vloge in materialni izdatki odmerijo in nakažejo na račun tožnika. Tožnik je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) upravičeno priglasil 300 točk za vložitev tožbe in 225 točk za eno pripravljalno vlogo ter 2 % za izdatke odvetnice, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 245,80 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna nakazati na račun tožnika. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je namreč upravičeno le do povrnitve tistih stroškov, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči po ZBPP, medtem ko je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, ki so mu nastali do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP.

10. Utemeljena je tudi pritožba tožnika, da bi sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera moralo priznati potrebne stroške kilometrine za pristop pooblaščenke na narok dne 24. 3. 2016 in 19. 5. 2016. Pooblaščenka ima namreč svoj sedež v kraju bivanja tožnika, zato je strošek kilometrine med sedežem odvetnice v A. in B. ter strošek njene odsotnosti v času potovanja med omenjenima krajema (četrti odstavek 6. člena Odvetniške tarife) v konkretnem primeru potreben strošek, ki ga je tožena stranka dolžna kriti. Ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/1993 in nasl. - ZOdv) ti stroški znašajo 243,60 EUR, skupaj z nagrado za zastopanje na dveh narokih pa 346,90 EUR.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu z ugotovljenimi razlogi, ugodilo pritožbi tožnika in sodbo v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP. Sicer pa tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela. V tej zadevi gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

13. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta v višini 364,46 EUR (razlika med 592,70 EUR stroškov, kolikor je tožniku priznanih pred sodiščem druge stopnje in 228,24 EUR stroškov, priznanih tožniku pred sodiščem prve stopnje) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo strošek za izdelavo pritožbe po tar. št. 15 OT v višini 250 točk oziroma 114,75 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožniku plačati stroške pritožbe v višini 114,75 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.