Jedro

Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravne sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V smislu citirane določbe bi morala toženka opredeliti, katera je tista okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, in nato v smislu prvega odstavka 267. člena ZUP ugotoviti, ali je verjetno izkazana, preden bi postopala po določbi tretjega odstavka 267. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS št. 38115-53/2015/3 z dne 15. 5. 2015 se odpravi, in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo toženke št. 38115-91/2014/3 z dne 15. 1. 2015 in odločbo o odmeri plačila št. 4261-3/2015/166 z dne 10. 4. 2015. V obrazložitvi je navedla, da je dne 17. 4. 2015 prejela predlog za obnovo, da se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc odpravi ter odločba o odmeri plačila razveljavi. V zvezi z okoliščinami, ki jih predlagatelj navaja, meni, da tožnik potrebuje določen frekvenčni prostor za zagotavljanje dvosmernih radijskih zvez med inšpektorji OPCW. Želi imeti frekvence na razpolago, vendar meni, da jih lahko uporablja na podlagi splošne odobritve iz prvega in drugega odstavka 31. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Drugi odstavek 31. člena ZEKom-1 namreč določa, da za radijske frekvence, ki so s splošnim aktom iz 27. člena tega zakona predvidene za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ni treba pridobiti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. V napačni razlagi te določbe je bistvo neutemeljenosti predlagateljeve zahteve. Namreč predlagatelj ima pravico do uporabe radijskih frekvenc, ki v Splošnem aktu (NURF) niso določene za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, temveč za civilno rabo, za katero je treba pridobiti ODRF. Če predlagatelj potrebuje frekvence za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, mora poizkusiti dobiti dovoljenje ministrstva, ki upravlja z delom frekvenčnega spektra, namenjenega tem dejavnostim. Predlagatelj je v postopku izdaje ODRF predlagal izdajo ODRF, tako imenovanega civilnega dela frekvenčnega spektra. Predlagatelj je strokovni organ, ki bi mogel in moral vedeti, da je določitev frekvenc za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami določena v NURF. Predlagatelj si napačno razlaga predpise in meni, da lahko frekvence iz ODRF uporablja brez odločbe in brez plačila. Toženka ni našla razlogov za obnovo postopka po 260. členu ZUP, saj ne gre za relevantna nova dejstva, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve. Predlagatelj je ODRF pridobil v pravilnem postopku, kot je sam zahteval. Toženka je ugotovila, da je predlagatelj v skladu z določili 35. člena ZEKom-1 izpolnjeval vse pogoje za izdajo odločbe o dovolitvi radijskih frekvenc, zato mu je bila ODRF izdana. Posledično je dolžan plačati letno plačilo, kot izhaja iz odločbe o odmeri plačila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka izdala odločbo o odmeri plačila, zoper katero je skladno s pravnim poukom dopustno sprožiti upravni spor, vendar je tožnik skušal nastalo pravno razmerje urediti z uveljavitvijo izrednega pravnega sredstva, predloga za obnovo postopka, toženka pa je predlog za obnovo neutemeljeno zavrnila. Toženka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da si tožnik napačno razlaga predpise in bi moral vedeti, da je določitev frekvenc za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami določena v NURF in ne na podlagi konkretne potrebe predlagatelja. Nadalje je zaključila, da tožnik na podlagi 35. člena ZEKom-1 izpolnjuje vse pogoje, na podlagi lastne zahteve, zato mu je bila ODRF tudi izdana. Z interpretacijo toženke, da je tožnik pridobil ODRF v pravilnem postopku, kot je sam zahteval, se ne strinja. Meni, da gre pri zavrnitvi obnove zgolj za poizkus ohranjanja izdane ODRF zaradi financiranja toženke po 189. členu ZEKom-1. Obrazložitev toženke, da z dokončno ODRF ni bilo storjenih ne materialnopravnih in ne postopkovnih napak, pravno ne vzdrži. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker toženka pred izdajo ODRF ni ugotavljala izpolnjevanje pogojev, kot to določa 35. člen ZEKom-1. Pred izdajo ODRF je toženka razpolagala zgolj z dopisom tožnika z dne 17. 12. 2014, naslovljenem kot prošnja, in k prošnji priloženim dopisom 114-2/2004-4 z dne 5. 2. 2004, iz katerega izhaja, da je o dodelitvi pravice do brezplačne uporabe radijskih frekvenc v letu 2004 odločala pravna prednica toženke. Sama prošnja in njej priloženi arhivski dopis po mnenju tožnika nimata značaja vloge po določbi 35. člena ZEKom-1 in ne po določbah ZUP. Po prejemu prošnje toženka ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, tako da bi vložena prošnja bila obravnavana v smislu vloge po ZEKom-1, kar izhaja tudi iz pisne dokumentacije in obrazložitve odločbe. Če bi bil postopek izveden in bi tožniku pred izdajo ODRF bila dana možnost izjasniti se o vseh okoliščinah in dejstvih, bi bilo ugotovljeno, da tožnik ne potrebuje odločbe iz civilnega dela frekvenčnega spektra, za katerega je določena obveznost letnega plačila. Posledično bi se tožnik lahko nedvoumno izrekel, da bo za zagotovitev radijskih zvez med inšpektorji OPCW uporabil možnost pridobitve frekvenčnega spektra, namenjenega državni uporabi, kot šele sedaj to pojasnjuje toženka, ni pa tega storila v postopku pred izdajo ODRF. Toženka je vodila postopek v nasprotju z varstvom pravic in koristi tožnika. Toženka bi morala ugotoviti, da za obravnavo prošenj za brezplačno uporabo radijskih zvez ni pristojna odločati in bi tožnika morala napotiti na drug pristojni državni organ oziroma zavrniti njegovo prošnjo po določbah ZEKom-1. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v predlogu za obnovo navajal obnovitveni razlog (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP). Ker toženka v postopku ni ugotovila takšnih dejstev, je predlog za obnovo zavrnila. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, ki je zavrnila predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo ODRF št. 38115-91/2014/3 z dne 15. 1. 2015 in odločbo o odmeri plačila št. 4261-3/2015/166 z dne 10. 4. 2015. 6. Določba prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) določa, da sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, kar posledično pomeni, da sodišče po uradni dolžnosti presoja pravilno uporabo materialnega prava in določb postopka.

7. Tožnik v tožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki pa jih naperja na postopek pred izdajo ODRF in meni, da je do nezakonite odločbe ODRF prišlo zaradi neugotavljanja pogojev, kot to določa 35. člen ZEKom-1, saj tožnik ni predložil vloge po določbi 35. člena ZEKom-1 in je toženka zato neupravičeno izdala odločbo ODRF in posledično tudi odločbo o plačilu. Pravilno voden postopek bi tožniku zagotovil, da bi uveljavljal pridobitev dela frekvenčnega spektra, namenjenega državni uporabi. Tožnikov opis postopka pred toženko v obravnavani zadevi, ko je toženka odločala o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, ni relevanten in v obravnavani zadevi tudi ne more biti predmet preizkusa pravilno vodenega postopka.

8. Toženka je v obravnavanem postopku odločala o predlogu za obnovo postopka kot izrednega pravnega sredstva, ki ga določa ZUP v določbah 260. do 272. člena. Na podlagi določbe prvega odstavka 267. člena ZUP je organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, ko prejme predlog, dolžan opraviti predhodni preizkus predloga za obnovo postopka. V tej fazi postopka organ preizkusi, ali predlog za obnovo izpolnjuje formalne pogoje za meritorno odločanje oziroma reševanje stvari. Če predlog ne izpolnjuje teh pogojev, ga organ zavrže s sklepom ali pa zavrne z odločbo. Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora najprej preizkusiti (prvi odstavek 267. člena ZUP), ali je predlog dovoljen, popoln oziroma pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se opira predlog, verjetno izkazana. Na podlagi te določbe je zaključiti, katere so obvezne sestavine predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ni sestavljen tako, da je možen preizkus iz faze predhodnega odločanja, je pomanjkljiv in se z njim postopa kot s pomanjkljivo vlogo.

9. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je toženka predlog za obnovo preizkusila v smislu prvega odstavka 267. člena ZUP. Iz uvoda odločbe izhaja, da je odločala na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP, kar pomeni opravljen preizkus pogojev iz predhodnega preizkusa, določenega v prvem odstavku 267. člena ZUP, vendar iz obrazložitve odločbe ne izhaja opredelitev okoliščine, na katero se predlog opira. Tožnik je navedel, da vlaga predlog za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP, nova dejstva in dokazi, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, katere okoliščine toženka šteje kot novo dejstvo in dokaz. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravne sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V smislu citirane določbe bi morala toženka opredeliti, katera je tista okoliščina, na katero se predlog opira, in nato v smislu prvega odstavka 267. člena ZUP ugotoviti, ali je verjetno izkazana, preden bi postopala po določbi tretjega odstavka 267. člena ZUP. V obrazložitvi navaja, da ni našla razlogov za obnovo postopka po 260. členu ZUP, saj ne gre za relevantna nova dejstva, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, kar tudi kaže na neopravljen predhodni preizkus predloga. Preizkusiti pa bi morala tudi pravočasnost predloga.

10. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka obravnavati predlog za obnovo postopka po določbah ZUP, kot jo je napotilo sodišče, da bo možen preizkus njene odločitve.

11. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1.