Jedro

V 2. tč. izreka izpodbijane sodbe je sodišče le ugotovilo, da "ne obstoji terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot nasprotni terjatvi tožeče stranke." Tak izrek sodbe je nedoločen, saj sodišče ni odločilo, kolikšna v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji in kdaj naj bi le ta zapadla v plačilo. Tako ni jasno, o kakšnem v pobot uveljavljanem zahtevku je prvostopno sodišče sploh odločalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 906.861,50 SIT ter obresti, ki tečejo od zneska 786.371,50 SIT od 31.10.1995 dalje do plačila, od zneska 27.034,00 SIT od 10.11.1995 do plačila, od zneska 16.992,00 SIT od 14.11.1995 dalje do plačila, od zneska 51.414,00 SIT od 3.2.1996 dalje do plačila in od zneska 25.050,00 SIT od 23.3.1996 dalje do plačila (1. tč. izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot nasproti terjatvi tožeče stranke (2. tč. izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 96/07895 z dne 5.6.1996 obdržalo v veljavi v 1. in 3. tč. izreka (3. tč. izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 79.170,00 SIT v 8 dneh (4. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka z očitkom prvostopnemu sodišču, da sodba temelji izključno na listinah tožeče stranke. Sodišče naj ponovno pregleda listine obeh pravdnih strank, saj je škodo utrpela tudi tožena stranka. Do dokončne kompenzacije med pravdnima strankama ni prišlo, ker se je tožeča stranka temu izogibala. Smiselno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ob sicer dokaj nejasnih pritožbenih razlogih je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv do te mere, da sodbe ni mogoče preizkusiti (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP).

Sodišče namreč v 1. in 3. tč. izpodbijane sodbe ni opredelilo obrestne mere, po kateri naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati obresti od zapadlosti posameznih vtoževanih zneskov v plačilo do plačila. V 2. tč. izreka izpodbijane sodbe je sodišče le ugotovilo, da "ne obstoji terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot nasprotni terjatvi tožeče stranke." Tak izrek sodbe je nedoločen, saj sodišče ni odločilo, kolikšna v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji in kdaj naj bi le ta zapadla v plačilo. Tako ni jasno, o kakšnem v pobot uveljavljanem zahtevku je prvostopno sodišče sploh odločalo. Kot se ista terjatev med istima pravdnima strankama ne more zaradi nastopa litispendence istočasno uveljavljati v enem postopku v pobot, v drugem postopku pa s tožbo, tako tudi zaradi (pravnomočne) odločitve o (ne)obstoju v pobot uveljavljane terjatve ni mogoče zaradi učinkov že razsojene zadeve uveljavljati iste terjatve z novo tožbo (prim. 2. odst. 288. čl. ZPP ter 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP). Prav iz navedenih razlogov je tako pomembna določna opredelitev v pobot uveljavljane terjatve, ki jo mora sodišče povzeti v izrek svoje odločbe.

Kot izhaja iz spisovnega gradiva - zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 12.11.1998 (list.št. 27), je tožena stranka na naroku uveljavljala v pobot materialno škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neutemeljenega nesprejema njenega blaga, torej navaja nedopustno ravnanje tožeče stranke. Tožena stranka ni opredelila višine in zapadlosti (prim. 186. čl. ZOR) v pobot uveljavljane terjatve. Sodišče je bilo zato dolžno skladno z 298. čl. v zvezi s 109. čl. ZPP toženo stranko pozvati k dopolnitvi njenih nepopolnih navedb oziroma zahtevkov v zgoraj nakazani smeri, da bi jih bilo mogoče obravnavati. Nesprejemljiva je zato ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka podala splošen pobotni ugovor. V kolikor ga je kot pobotni ugovor sodišče obravnavalo, bi moralo postopati v skladu z zgoraj navedenimi določili ZPP. Zaradi opisanih pomanjkljivosti in nejasnosti izreka izpodbijane sodbe in sklepa je bilo potrebno na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo in sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).