Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost ugovora zastaranja, nato pa preseglo svoja pooblastila, s tem ko je presojalo tudi dejstva, ki jih toženec ni opredelil kot sporna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 15.9.1993, opr. št. I Pl 980/93 in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je toženec podal ugovor zastaranja, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da terjatev ni zastarala. Ni pa toženec ugovarjal, da ni bil seznanjen z zavarovalnimi pogoji in da teh ni prejel. Prav tako tudi ni ugovarjal, da ne bi bilo vozilo, s katerim je povzročil prometno nesrečo, zavarovano pri tožeči stranki. Sodišče ne bi smelo samo od sebe ugotavljati, ali je bil toženec seznanjen z zavarovalnimi pogoji ali ne, niti ali jih je prejel ali ne, saj temu ni ugovarjal. Sodišče prve stopnje je zato kršilo določbe pravdnega postopka in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala pravnega razmerja s tožencem, oziroma da je z njim sklenila zavarovalno pogodbo, ob predpostavki, da je bila ta vendarle sklenjena, pa ni dokazala, da je bil toženec seznanjen z zavarovalnimi pogoji oziroma, da je bil opozorjen, da so zavarovalni pogoji sestavni del zavarovalne pogodbe. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku tožeče stranke, da so navedene ugotovitve posledica napačne uporabe postopkovnih določb oziroma njihove kršitve. Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti. To se po eni strani izraža skozi dolžnost sodišča, da vsaki od strank da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (načelo obojestranskega zaslišanja - 1. odstavek 5. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), po drugi strani pa se kaže v tem, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (1. odstavek 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (2. odstavek 7. člena ZPP), in sicer takrat, kadar iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Načelo kontradiktornosti se bolj ali manj odraža v vseh institutih pravdnega postopka, posebej pa v določbah o dokazovanju. Tako na eni strani velja pravilo o dokaznem bremenu, na drugi strani pa pravilo, ki je logična posledica načela kontradiktornosti, to pa je, da nespornih dejstev ni potrebno dokazovati. Končno ZPP kršitev načela kontradiktornosti določa tudi kot absolutno bistveno kršitev postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Temeljna določba osemnajstega poglavja ZPP "Dokazi in izvajanje dokazov" je določilo 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kar se tiče dejstev, na katerih tožnik temelji tožbo, to pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki so pravnorelevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene pravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva.

Po drugi strani pa iz 212. člena ZPP izhaja obveznost tožene stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika oziroma, da s trditvami in dokazi izpodbije resničnost tožnikovih trditev o relevantnih dejstvih, na katerih tožnik hipotetično temlji utemeljenost svojega zahtevka.

Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem smislu: v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravnorelevantne; in v negativnem smislu - sodišče (praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu.

V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi mandatne tožbe tožeče stranke izdalo plačilni nalog. Pri mandatni tožbi (431. člen ZPP) zadoščajo kot tožbena dejanska podlaga trditve, da ima tožeča stranka do tožene stranke denarno terjatev, ki je zapadla in kar dokazuje z verodostojno listino. V tem smislu je verodostojna listina ne le dokaz o višini terjatve, ampak tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja med strankama. Zoper plačilni nalog je toženec ugovarjal, ker naj bi bilo podano zastaranje vtoževane terjatve. O navedenem ugovoru je bilo sodišče dolžno odločiti v kontradiktornem pravdnem postopku. V tem je nastopila obveznost strank glede navajanja dejstev in njihovega dokazovanja, pri tem pa je bil obseg trditvenega in dokaznega bremena strank odvisen od spornosti zatrjevanih dejstev. Toženec je nasprotoval tožbi le z ugovorom zastaranja. Ta po svoji vsebini pomeni trditev, da toženec kljub obstoju tožnikove pravice ni dolžan izpolniti zahtevane obveznosti (ugovor zastaranja ne pomeni trditve, da obveznosti ni bilo oziroma da ni nastala, ampak le da je prenehala pravica terjati njeno izpolnitev - 1. odstavek 360. člena ZOR). Z navedenim ugovorom je toženec determiniral predmet oziroma obseg razpravljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost ugovora zastaranja, nato pa preseglo svoja pooblastila, s tem ko je presojalo tudi dejstva, ki jih toženec ni opredelil kot sporna. Po drugi strani se je tožeča stranka, glede na edini ugovor toženca, utemeljeno zanesla na to, da njena trditvena podlaga zadošča zahtevam ZPP, še posebej zato, ker ji sodišče nikoli ni dalo vedeti, da naj bi bila njena trditvena podlaga nepopolna. Pri realizaciji pooblastila glede zbiranja procesnega gradiva, stranke namreč vendarle niso v celoti prepuščene same sebi, saj je sodišču naložena aktivna vloga spodbujevalca v okviru določil 273. in 285. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožnika lahko le presenečenje.

Glede na navedeno je sodišče kršilo opredeljeno načelo kontradiktornosti s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih toženec ni opredelil kot sporna. To pogojuje bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in posledično razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).