Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti le, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V kolikor pogodba za določen čas ni sklenjena za ves čas trajanja projekta in je sklenjena za več kot dve leti, to pomeni, da je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri presoji zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (povečan obseg dela, projektno delo) bistveno, da je delo tisto, ki je časovno omejeno, oziroma da je omejen projekt, ki se izvaja, ne pa način financiranja. Da bi lahko zaključili, da je tožnica opravljala dela na projektu, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Navedenega pa tožena stranka ni dokazala. Delo tožnice pri toženi stranki ni bilo časovno omejeno in tudi ni šlo za povečan obseg dela. Tožnica strokovnih nalog ni opravljala v okviru projekta, zato razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil podan in se šteje, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške predsodnega postopka v višini 727,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razveljavilo sklep delodajalca št. ... z dne 25. 7. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 16. 10. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 29. 6. 2006 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške predsodnega postopka v višini 727,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo dejansko stanje po posameznih pogodbah o zaposlitvi, saj je iz uvodnih oziroma prvih členov posameznih pogodb oziroma aneksov jasno razviden namen njihove sklenitve in tudi obdobje za katero se sklepajo. Tožena stranka je že v 1. točki odgovora na tožbo navedla razloge za sklenitev vsake posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma aneksa. O naravi projekta A. se je izjasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 65/2013, ko je zapisalo, da toženi stranki ni bilo treba skleniti delovnega razmerja za ves čas trajanja projekta, torej konkretno projekt A., saj je štelo, da znotraj samega projekta A. obstaja več programov oziroma projektov, ki trajajo krajša časovna obdobja. Izpodbijana sodba je povsem neobrazložena v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti sklenitve vseh pogodb o zaposlitvi, glede na to, da tožnica ni uveljavljala pravnega varstva po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR oziroma po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnica ni podala nobene zahteve za odpravo kršitev v času trajanja posameznih pogodb o zaposlitvi za določen čas oziroma ni zahtevala sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev in je pri presoji dejanskega stanja v celoti sledilo izpovedbi tožnice, pri tem pa ni v zadostni meri sledilo navedbam in izpovedbam drugih prič. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica z ministrstvom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 29. 6. 2006 dalje in ni pojasnilo, zakaj meni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita. Čeprav Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o javnih uslužbencih ne definirata projektnega dela, je potrebno pri pravni podlagi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas upoštevati, da se kot projektno delo praviloma opredeljuje delo, ki je vezano na nek vsebinski program, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi. Projekt A. je vsekakor zaključena celota, ki ga lahko umestimo le v institut projektnega dela z vidika delovnopravnega razmerja. Iz projekta A. 2007 - 2013 je jasno razvidno, da ukrepi projekta A. predstavljajo 70 % vseh aktivnosti in opravil na Registru B. in Evidenc C.. In to je bilo tudi glavno delo tožnice, zato je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da te naloge predstavljajo redne naloge ministrstva. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2013 navedlo, da je pri presoji projektnega dela bistveno ali je tehnična pomoč, v okviru projekta A., samostojni projekt. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na del pristranskega pričanja neposredne vodje, ki je izpovedala, da ima za naloge, ki jih je njena organizacijska enota dolžna opraviti, na razpolago dovolj ljudi in da se ne obremenjujejo s podlago njihove zaposlitve. Sodišče tudi ni pravilno presodilo izpovedi D.D.. Njeno izpoved je iztrgalo iz konteksta ter nekritično presodilo, da so delovne naloge povezane z Evidenco C. in z Registrom B., redne naloge ministrstva. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpoved tožnice, da je delo v zvezi z upravljanjem dveh zbirk podatkov (Evidence C. ter Register B.) stalna naloga ministrstva, saj je tožnica izpovedala, da se po določenem obdobju sprejme novi program in se ukrepi spreminjajo. Sodišče prve stopnje je napačno zapisalo, da so štiri priče in tožnica izpovedale, da zbirki podatkov predstavljata podlago za ukrepe skupne kmetijske politike, poleg tega pa predstavljata podlago za nekatere institucije, ki so predpisane z nacionalno zakonodajo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in spremenilo pričanje prič, ko je zapisalo, da evidenci „predstavljata podlage za nekatere institute kot npr. obdavčitev nepremičnin“, saj obdavčitev nepremičnini nikakor ni naloga ministrstva. Prav tako sodišče prve stopnje ni vpogledalo gradiva samega projekta A. 2007 - 2013, saj bi v nasprotnem primeru moralo zaključiti, da vsi ukrepi projekta A. ugasnejo in prenehajo po koncu obdobja. Če bi sodišče tehtalo vse dokaze (projekt A.) in pravilno uporabilo materialnopravno podlago (Uredba sveta 1698/2005 in Poročilo o napredku v okviru projekta A., Načrt zaposlitve) bi prišlo do zaključka, da delovnih mest iz evropskih sredstev ni možno financirati, če se ne nanašajo na ukrepe in vsebino nalog projekta A.. Za redne naloge ministrstva, pred vstopom v EU, je zadoščal sistem katastra iz časov E., kar sta potrdili priči F.F. in G.G.. Ministrstvo za svoje redne delovne naloge, brez projekta A., nikakor ne potrebuje obeh evidenc. Za ukrepe vezane na površino, pa bi vzdrževanje in delo na teh evidencah lahko opravili z redno zaposlenimi uslužbenci. Sodišče prve stopnje bi moralo, na podlagi celovitega upoštevanja pričanj in projekta A. 2007 - 2013 razbrati, da kmetijsko gospodarstvo, ki ne uveljavlja ukrepov projekta A. in ukrepov kmetijske politike, za svoj obstoj in delovanje ne potrebuje nobene od teh evidenc. V kolikor bi to bile redne naloge ministrstva, bi pomenilo, da je RS neupravičeno porabila evropska sredstva in sankcije bi bile hude. Ker je tožnica opravljala projektno delo, to je delo na tehnični pomoči projekta A., je lahko bila njena plača financirana iz tega projekta. Vse zaposlitve v okviru ukrepa tehnične pomoči so vezane na izvajanje delovnih nalog iz projekta A. in zagotavljajo nemoteno izvedbo aktivnosti določenih s projektom A.. Sodišče ni upoštevalo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo. Tematika razumevanja projekta A., ciljev in ukrepov, je res zahtevna in kompleksna, vendar je nedopustno, da se je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi, kljub podrobni trditveni podlagi, ki jo je v zvezi s projektom A., TP in dejanskim delom tožnice podala tožena stranka, oprlo zgolj na del pričanja D.D., čeprav so druge priče izpovedale povsem drugače. V izpodbijani sodbi je sodišča prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z priznanjem stroškov predsodnega postopka. Drugi odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem postopa Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja - KPDR določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Zato bi tudi navedeni stroški morali biti priglašeni v pritožbi zoper sklep delodajalca. Prav tako je sodišče prve stopnje navedene stroške označilo kot odškodnino za materialno škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, kar je sodišče uporabilo kot razlog, da tožnica teh stroškov ni bila dolžna prijaviti v predsodnem postopku. Tožnica ni izkazala podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da ravnanje državnega organa ni protipravno samo zato, ker je bila njegova odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zaradi postopkovnih kršitev, v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstev, razveljavljena in da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali drugačne razlage pravnega predpisa državnemu organu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica navaja, da tožena stranka ni izrecno ugovarjala trditvi tožnice, da tehnična pomoč ni samostojen projekt niti projekt znotraj osnovnega projekta A. oziroma del osnovnega projekta, temveč je časovno omejen vir financiranja. Glede na določbo tretjega odstavka 68. člena ZJU delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem, za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, pri čemer opravljanje dela, ki je projektno organizirano ni bilo izključeno od tega pravila. ZJU sam ne določa časovne omejitve v takih primerih, temveč izrecno napotuje na uporabo določb ZDR. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje po presoji vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala redne delovne naloge ministrstva, ki niso časovno omejene in pravilno zaključilo, da tožnica ni opravljala dela, ki se izvaja kot projekt. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških predsodnega postopka.

6. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katere smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, saj je sodba sodišča prve stopnje podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo vse izvedene dokaze in izpovedi prič. Pritožbena trditev, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izpovedbami prič, je neutemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prvo pogodbo o zaposlitvi je s tožnico sklenila 1. 9. 2005 za čas pripravništva (1. 9. 2005 do 30. 6. 2006); drugo pogodbo o zaposlitvi dne 29. 6. 2006 zaradi povečanega obsega dela za čas od 1. 7. 2006 do 30. 11. 2006 za delovno mesto svetovalec v sektorju H.; dne 3. 8. 2006 aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas, s katerim je podaljšala delovno razmerje za določen čas za čas od 1. 7. 2006 do 16. 8. 2006 zaradi povečanega obsega dela v sektorju H. ter za čas od 17. 8. 2006 do 31. 8. 2008 zaradi strokovnega dela organiziranega kot projekt v okviru ukrepa tehnična pomoč projekta A. v Republiki Sloveniji 2004 - 2006, v sektorju H.. Z aneksom št. ... z dne 9. 11. 2007 je tožena stranka spremenila 3. in 4. člen pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 6. 2006 tako, da je opredelila trajanje delovnega razmerja od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2008 na delovnem mestu svetovalec v sektorju H., v oddelku I. (projekt „L.“). Z aneksom št. ... z dne 9. 6. 2008 je bilo delovno razmerje tožnici podaljšano do 31. 12. 2013, zaradi strokovnega dela organiziranega kot projekt in je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas spremenjena tako, da je bila tožnica v delovnem razmerju za določen čas od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2013. Z aneksom št. ... z dne 10. 8. 2009 je bila tožnica premeščena v oddelek J. in z aneksom št. ... in ... je bila tožnica od 1. 7. 2010 premeščena v službo K.. S pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 3. 2012 je bilo ugotovljeno delovno razmerje za določen čas do 31. 12. 2013 (projektno delo - L.). Pogodba o zaposlitvi z dne 13. 5. 2013 pa je bila sklenjena za določen čas od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015 za izvajanje in zaključevanje projekta A. 2007 - 2013 in za pripravo novega programa 2014 - 2020 za delo na delovnem mestu svetovalec (projektno delo - L.) v službi K..

8. Zaposlovanje za določen čas ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) v členih od 68 - 73. V 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU je določeno, da se pogodba o zaposlitvi z javnim uslužbencem lahko sklene za določen čas za strokovna dela, ki so organizirana kot projekt z omejenim obsegom trajanja, in za izvajanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvesti z obstoječim številom javnih uslužbencev. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta oziroma za čas povečanega obsega dela (tretji odstavek 69. člena ZJU) in na podlagi tretjega odstavka 68. člena ZJU se mora upoštevati omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta pa v tretjem odstavku 53. člena (54. člen ZDR-1) v primeru projektno organiziranega dela določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za določen čas, daljši kot dve leti, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba sklene za ves čas trajanja projekta. Iz določbe tretjega odstavka 53. člena ZDR (54. člen ZDR-1) torej jasno izhaja, da morata biti oba pogoja (zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in časovni pogoj) izpolnjena kumulativno, sicer je pogodba sklenjena nezakonito. Gre za zakonsko izjemo, ko se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene za daljše časovno obdobje od zakonsko predpisanega in jo je že zato potrebno razlagati restrektivno. Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti le, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V kolikor pogodba za določen čas ni sklenjena za ves čas trajanja projekta in je sklenjena za več kot dve leti pomeni, da je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 104/2013 z dne 25. 11. 2013).

9. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da je bil osnovni projekt A. razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in da je bil med te samostojne projekte uvrščen tudi projekt L. projekta A.. Iz pogodb sklenjenih s tožnico in aneksov k sklenjenim pogodbam ni razvidno, koliko časa traja projekt (L.), niti tega tožena stranka v dokaznem postopku ni dokazovala. Tožena stranka se je sklicevala le na projekt A. za Republiko Slovenijo 2004 - 2006 in 2007 - 2013 ter na pripravo novega programa 2014 - 2020, ni pa dokazala, da so znotraj projekta A. bili samostojni projekti, kot npr. projekt L., za katerega je imela tožnica sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka ni dokazala, da je znotraj samega projekta A. obstajalo več projektov oziroma programov, niti ni poimensko niti časovno opredelila teh programov oziroma projektov. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica ravno na teh krajših programih oziroma projektih opravljala delo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pomeni projekt L. finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implemenitacijo projekta A. in ni samostojni projekt. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obe zbirki podatkov, na katerih je delala tožnica in sicer Evidenca C. ter Register B. spadata med zbirke podatkov, ki jih vodi in upravlja ministrstvo, na podlagi zakona in delo na predmetnih evidencah spada v okvir rednih nalog ministrstva pristojnega za M. in ne v okvir projektnega dela A.. Tožnica je delo opravljala v službi N., tega dela pa ni mogoče opredeliti kot projektno delo, ampak gre za redne naloge ministrstva.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri presoji zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (povečan obseg dela, projektno delo) bistveno, da je delo tisto, ki je časovno omejeno oziroma, da je omejen projekt, ki se izvaja, ne pa način financiranja. Da bi lahko zaključili, da je tožnica opravljala dela na projektu, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Navedenega pa tožena stranka ni dokazala.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delo tožnice pri toženi stranki ni bilo časovno omejeno, in tudi ni šlo za povečan obseg dela. Tožnica strokovne naloge ni opravljala v okviru projekta, zato razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil podan in se šteje, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. ZJU za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas določa enake posledice, kot jih predvideva ZDR in ZDR-1. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU se šteje, da je delavec oziroma javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1 oziroma 54. člen ZDR). Navedene določbe zagotavljajo spoštovanje določb o sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas in hkrati preprečujejo morebitne zlorabe. Gre za posebno ureditev, ki varuje delavca kot šibkejšo pogodbeno stranko v primeru nezakonitega ravnanja delodajalca pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas.

13. Z delno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo še o povrnitvi stroškov predsodnega postopka. Tožnici je priznalo stroške predsodnega postopka kot odškodnino za materialno škodo, ki je tožnici nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnica ni bila dolžna prijaviti stroškov v predsodnem postopku, ter jih lahko kot odškodnino zahteva neposredno pred sodiščem. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče pri odločitvi o stroških predhodnega postopka ni pravilno uporabilo določbe 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami), po katerem postopa Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja bi o stroških postopka odločila, če bi jih tožnica v pritožbenem postopku priglasila. Tožnica bi morala priglasiti stroške pritožbenega postopka vse do izdaje odločbe, kasneje priglašeni stroški pa se ne upoštevajo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Izrek o stroških odgovora na pritožbo temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.