Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici zaradi ugotovljenih kršitev, ki onemogočajo nadaljevanje dela blagajničarke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 22. 3. 2019 ter reparacije do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da obstaja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Zaključek sodišča, da je tožnica dne 2. 1. 2018 ob 9:25 uri potrdila uveljavitev kupona, kar naj bi pomenilo, da je bila tožnica seznanjena z možnostjo uveljavljanja kuponov s 25 % popustom, je v nasprotju s predloženo listino (izpis iz arhiva bonov z dne 2. 1. 2018), saj iz listine izhaja popolnoma drugačen zaključek. Iz listine izhaja, da je nek kupec na ekspres blagajni ob 9.25 uri prejel popust v višini 22 %. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica navaja, da iz notranjega ustroja delovanja tožene stranke in posameznih delokrogov izhaja, da je treba zaposlene seznaniti s popusti, pri čemer se kupone prinese na blagajno, da se blagajničarke lahko pravočasno seznanijo in pripravijo na obračun artiklov. Opozarja na pritožbo kupca A.A., v kateri je navedel, naj tožena stranka napiše, za katere artikle velja popust v višini 25 %. Konkretne kršitve niso dokazane. Skrb za obračunavanje pravilnih popustov ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko. Tožena stranka bi morala očitek in verodostojnost izjave kupca B.B. dokazovati z njegovim zaslišanjem. Poleg tega tožena stranka ni vodila zapisnika o ugotovljenih kršitvah v notranjem postopku. Glede zamude na delo z dne 14. 1. 2018, ko naj bi tožnica na delo prišla ob 8:00 uri, čeprav bi v skladu z razporeditvijo morala priti na delo ob 7:00 uri, je tožnica prepričana, da tožena stranka očitane kršitve ni dokazala. Delo na regalih ji je bilo odrejeno ob 8:30 uri. Četudi bi prišlo do enourne zamude, ne gre za resen in utemeljen odpovedni razlog in tudi ne razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ne pojasni, zakaj verjame pričam glede zapisov v knjigi pritožb, in ne tožnici. Dejansko stanje kršitve je ugotovljeno zmotno. Tožena stranka bi morala predlagati zaslišanje oseb, ki so zapisale izjave v knjigo pritožb, saj zapisi niso verodostojni. V zvezi z očitkom obnašanja, ki naj bi bilo agresivno, vzvišeno, nedopustno, etično netolerantno, tožnica izpostavlja, da je preprečevala vstop kupcev v trgovino pri SCO blagajnah. Sodba je arbitrarna, saj sodišče ni argumentirano navedlo, zakaj verjame trditvam tožene stranke, ne pa trditvam tožnice. Delavec ni dolžan dokazovati pravilnosti svojih ravnanj, temveč mora delodajalec dokazati vsebino očitanih kršitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Tožnica navaja vrsto nedopustnih pritožbenih novot, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V določenem delu tožnica podaja navedbe, ki so v nasprotju s trditvami v tožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. S sklepom Pdp 730/2019 z dne 27. 2. 2020 je pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom Dsp 7/2020 z dne 13. 10. 2020 razveljavilo razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

6. Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana le v primeru nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi temi listinami (protispisnost), ne pa v primeru, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. Gre za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je prav tako neutemeljeno.

8. Tožnica ni izkazala, da v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde ni mogla navesti trditev o višini popusta kupona (da je nek kupec na hitri SCO blagajni ob 9.25 uri prejel popust v višini 22 % in ne 25 %), višini in časovni omejitvi različnih popustov, ki jih oglašuje tožena stranka, da ure reklamacije ni pripisala stranka, temveč nekdo od zaposlenih pri toženi stranki, vsebini pritožbe kupca A.A. o selektivnem popustu v višini 25 %, in predlagati dokazov, to je računa oziroma izpiska iz arhiva bonov z dne 2. 1. 2018 (A7) in promocijske kupone (A8). Te pritožbene navedbe in priložena dokaza je zato treba šteti kot nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje se je natančno opredelilo do očitane kršitve z dne 2. 1. 2018 na SCO blagajni oziroma t. i. hitri blagajni, ko tožnica neupravičeno ni omogočila kupcu koriščenja kupona s 25 % popustom. Utemeljenost prvega očitka iz pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 7. 2. 2018 je tožena stranka dokazala z listinami in skladno izpovedjo prič C.C. in D.D.. Ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil in temelji na prosti presoji dokazov (8. člen ZPP), tožena stranka ni bila dolžna predlagati še zaslišanja kupca B.B.. Čeprav je v primeru redne odpovedi dokazno breme na toženi stranki (84. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), to pravilo ne pomeni, da je tožnica razbremenjena procesne dolžnosti, da navede dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu po materialnem pravu ne posega v pravilo o trditvenem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Tožnica ni konkretizirano ugovarjala vsebini oziroma verodostojnosti izjave kupca B.B.. Če je podvomila v verodostojnost njegove izjave v knjigi pritožb, bi lahko sama predlagala njegovo neposredno zaslišanje v dokaznem postopku in izpodbila dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala, pa tega ni storila.

10. Pravilna je tudi presoja sodišča, da je tožena stranka dokazala tudi drugo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki izhaja iz pisnega opozorila z dne 7. 2. 2018, to je nepravočasni prihod na delo dne 14. 1. 2018, ko je prišla na delo ob 8.00 uri in ne ob 7.00 uri, kot bi morala. Trditev tožnice, da je niso obvestili o spremembi urnika, oziroma da se delo prične ob 8.30 uri zaradi pripisa "regali", nima podlage v računalniško izpisanem urniku za čas od 8. 1. do 14. 1. 2018, iz katerega jasno izhaja, da je bila tožnica razporejena na delo v nedeljo, 14. 1. 2018, od 7.00 dalje. Dejstvo, da je bil za tožnico določen začetek dela ob 7.00 uri, sta skladno potrdili priči E.E. in C.C., ki sta zanikali trditve tožnice, da naj bi bil urnik kasneje spremenjen. Dokazov v zvezi z zatrjevano neverodostojnostjo urnika blagajničark tožnica ni predlagala. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

11. Tožnica je kljub podanemu pisnemu opozorilu s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja nadaljevala, zaradi česar sta bili tožnici izdani še dve pisni opozorili. Kršitvi z dne 21. 8. 2018 in 23. 1. 2019 je tožena stranka dokazala z izpisi iz knjige pritožb in izpovedjo priče C.C., zadnjo kršitev pred odpovedjo z dne 11. 2. 2019, ko je bila tožnica do stranke, ki je prišla na blagajno, izredno osorna, arogantna in neprijazna, pa s pritožbo kupca in z izpovedjo priče F.F.. Tožena stranka je torej zadostila dokaznemu bremenu glede očitanih kršitev s predložitvijo pisnih pritožb kupcev in izpovedjo prič. Verodostojnost pritožb je izpodbijala tožnica, ki je dokazni predlog z zaslišanjem kupcev med postopkom umaknila, zato sodišče ni izvedlo tega dokaza. Sodišče se je opredelilo do vsakega od izvedenih dokazov, nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnica storila očitane kršitve iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da sodba nima ustreznih razlogov in je arbitrarna. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morale nadrejene osebe tožene stranke voditi zapisnike o očitanih kršitvah. ZDR-1 ne predpisuje nobenega posebnega postopka pri delodajalcu za ugotavljanje kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zato o opažanjih, izjavah in ugotovitvah tožena stranka ni bila dolžna sestaviti zapisnika, temveč je lahko kršitve obveznosti dokazovala v sodnem postopku.

12. Upoštevajoč izpovedi prič, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za medsebojno skladne, je pravilna presoja o utemeljenosti kršitev, čeprav je tožnica prepričana o nasprotnem. Tako iz listin, ki jih je priložila tožena stranka, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so se ponavljale. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na majhen pomen ugotovljenih kršitev. Za utemeljenost odpovedi zadostuje že lažja nova kršitev pogodbene obveznosti, ker opozorila niso dosegla svojega namena (tj. preprečiti ponovno kršitev delovnih obveznosti).

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici zaradi ugotovljenih kršitev, ki onemogočajo nadaljevanje dela blagajničarke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.