Jedro

Vdovi je bila prisojena odškodnina 1.000.000 SIT (15.315 DEM), mladoletnima otrokoma po 700.000 SIT (10.720 DEM).

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici 1,000.000,00 SIT, drugemu tožniku 700.000,00 SIT in tretji tožnici 700.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1993 dalje do plačila (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka plačati drugemu tožniku in tretji tožnici za čas od 1.3. do 31.3.1992 mesečno rento v znesku 397,20 SIT za vsakega, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da mora plačati tožeči stranki 135.840,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Kar pa je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (4. točka izreka). Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo na ugotovitev, da je dne 17.7.1991 zvečer pok. M.G., mož prve tožnice oziroma oče mladoletnih tožnikov, prišel v gostilno Ž., s katero upravlja toženec. Sedel je na gostilniškem vrtu, ko je nenadoma zapihal močan veter, pri tem pa se je eden od vrhov kostanja, pod katerim je sedel, odlomil, padel nanj in mu povzročil take poškodbe, da je med prevozom v bolnišnico umrl. Sodišče je ocenilo, da je toženec objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala tožnikom. Ugovor tožene stranke, da je šlo za višjo silo, je zavrnilo. Tožencu pa je tudi očitalo, da spornega drevesa kostanja ni oskrboval s potrebno skrbnostjo.

Navedene odškodninske zneske je prvostopno sodišče v skladu z določbo 200. čl. ZOR priznalo tožnikom za negmotno škodo zaradi smrti njihovega bližnjega oziroma za duševno trpljenje in zaradi najrazličnejših prikrajšanj na negmotnem področju, nastalih zaradi smrti zakonskega partnerja oziroma roditelja. Glede rentnega zahtevka mladoletnih tožnikov pa je ugotovilo, da je bil njun dohodek od družinske pokojnine večji, kot pa bi njun pokojni oče prispeval zanju iz svojih osebnih dohodkov. Le za mesec marec 1992 se je izkazala razlika v njuno škodo, kar je obema mladoletnima tožnikoma tudi priznalo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, obe pa uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka ne izpodbija zavrnilnega dela sodbe v celoti, ampak samo odločitev o zavrnitvi rentnega zahtevka mladoletnih tožnikov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bil pokojnik otrokoma zanesljiva opora pri materialni skrbi. Sodišče je glede rente oprlo svojo odločitev le na trenutno stanje, ki pa ne odraža materialno oškodovanost otrok do njihove polnoletnosti oziroma do časa, dokler bi pokojni oče zanju skrbel. Že kmalu se lahko razmere bistveno spremenijo v škodo mladoletnih tožnikov, zato je sodna praksa za takšne primere razvila institut "simbolične rente", to je določitve rente v nizkem znesku, s čimer se prepreči zastaranje zahtevka v primeru, da se bodo okoliščine spremenile. Zato bi moralo sodišče določiti vsaj simbolično rento. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi izpodbija ugoditveni del sodbe v celoti te predlaga, da podrejeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi svoje pritožbe toženec vztraja pri tem, da je šlo v tem primeru za višjo silo in za ekskulpacijo njegove odgovornosti po določbi čl. 177/I ZOR. Dejansko je šlo za vihar, ki je v okolici toženčeve gostilne rušil drevje in poškodoval vzdrževane hiše. Ker pa sodišče ni zaslišalo od toženca v tej smeri predlaganih prič, je v tem pogledu dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. V času nesreče je Hidrometereološki zavod v Ljubljani izmeril moč vetra na 7 boforov, torej le za 1 stopnjo manj, kot zavarovalnica prizna za škodo ob viharju. V svojem poročilu pa so tudi navedli,da se že na majhni razdalji moči vetra lahko močno spreminjajo, na kar je opozoril tudi izvedenec W. Očitno je v konkretnem primeru prišlo do tako močnega sunka, ki je povzročil odlom obsežnega, težkega vrha krošnje kostanja. Po mnenju W. je odlomljeni kostanjev vrh imel še vedno 4 cm debel zdrav plašč. Da je šlo za izredno močan sunek vetra, kaže dejstvo, da je za 90 stopinj spremenil smer padca vrha. Sunek vetra je dosegel najmanj moč viharja, če že ne orkana. Takih močnih sunkov vetra pa v naših krajih ni mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Gre torej za višjo silo. Za dokončno ugotovitev dejanskega stanja v tej smeri, da gre namreč za višjo silo, bi bilo potrebno naložiti Gozdarskemu inštitutu, naj opravi izračun, kakšna sila vetra je bila potrebna, da je prišlo do odloma konkretnega vrha kostanja, kar za 90 stopinj drugače, kot bi ta v normalnih razmerah padel. Pritožba opozarja na tisti del izvedeniškega mnenja W., da ni mogoče reči, ali bi do odloma vrha prišlo ob močnem delovanju zunanje sile tudi ob popolnoma zdravem vrhu. Vsi kostanji so poleti zeleni, brez suhih vej in nikake podlage ni bilo za sklepanje, da bi bilo drevo napadeno s kako trohnobo ali drugimi boleznimi. Ob tem toženec ni mogel pričakovati, da bo prišlo do odloma tako težkega vrha. Očitek sodišča, da toženec ni ravnal s potrebno skrbnostjo, je zato neutemeljen. V vseh desetletjih, kar tam kostanji stojijo, to pa je okoli 80 let, ni prišlo do nobenega odloma celo manjših vej. Kostanji pa lahko dosežejo starost celo do 300 let, torej še niso bili stari, saj niso doživeli še niti 1/3 svoje življenjske dobe. Toženec nadalje ugovarja sokrivdo pokojnika. Dokazano je, da je pokojnega in njegovega prijatelja M. pred nesrečnim dogodkom izrecno opozoril, naj se glede na nevihto, ki se je pripravljala, takoj premestita v notranje prostore gostilne. Toženec se pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine za duševne bolečine, ker je v neskladju z običajno sodno prakso. Pri odmeri odškodnine bi moralo sodišče upoštevati tudi toženčeve premoženjske razmere in raziskati, ali ne bo tako visoka odškodnina ogrozila njegove eksistence. Tudi renta za mesec marec 1992 je neupravičeno dosojena, saj toženec smatra, da tožnikoma načelno renta ne pripada. V večjem delu obdobja, za katerega sta zahtevala rento, sta imela namreč od družinske pokojnine večje dohodke, kot bi prejemala od pokojnika, če bi še živel. Po določbi drugega odst. 194. čl. ZOR pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. Če je nastopila razlika le v enem mesecu, v vsem ostalem obdobju pa gre za občutno pozitivno razliko v korist tožnikov, sodišče rente ne bi smelo priznati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v okviru določbe drugega odst. 365. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi uveljavljana pritožbena razloga obeh pravdnih strank nista podana. Prvostopno sodišče je namreč dejansko stanje raziskalo zelo skrbno, izvedlo številne dokaze, katerim nobena od pravdnih strank ne oporeka, na tej podlagi pa popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitev, da je toženec objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Po določbi 173. čl. ZOR za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo, odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da ta ni bila vzrok. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je okoli 80 let staro veliko kostanjevo razraščeno drevo, ki stoji na gostilniškem vrtu, s katerim upravlja toženec, treba šteti za nevarno stvar glede na vse ugotovljene okoliščine. Te okoliščine pa so, da je bil kostanj obolel in da se je v sunku vetra odlomil eden od treh vrhov kostanja, pri čemer je padla na tla veja dolžine okoli 7 m in debeline okoli 30 cm, ki je pokopala pokojnika pod seboj. Pritožbena izvajanja tožene stranke, da ni gotovo, ali ne bi prišlo do enakega dogodka tudi v primeru, če bi bil kostanj povsem zdrav, niso logična. Če bi bilo tako, se po vsej verjetnosti ne bi odlomil samo eden od treh vrhov enega od večjega števila kostanjev, ki stojijo na toženčevem gostilniškem vrtu.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da je zavrnilo ugovor tožene stranke o oprostitvi njegove odgovornosti zaradi višje sile v smislu določbe prvega odst. 177. čl. ZOR. Po tej določbi je imetnik nevarne stvari res prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Ta svoj zaključek je prvostopno sodišče podrobno obrazložilo in s to utemeljitvijo se pritožbeno sodišče strinja. V dokaznem gradivu ni nobene opore za trditev toženca, da je prišlo v času nesreče do tako nenadnega in močnega sunka vetra, ki ga v naših krajih ni mogoče pričakovati. Tudi v naših krajih so zlasti v poletnem času, nesreča pa se je zgodila julija 1991, nevihte pogoste in tudi v juliju 1991 je bila cela vrsta neviht. Prav na dan nesreče je bilo tudi napovedano nevihtno vreme, zato nevihte z nenadnimi močnejšimi sunki vetra prav gotovo ni mogoče šteti za dogodek, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti.

Tudi ugovor tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, o deljeni krivdi, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo. Ta svoj zaključek je oprlo na izpovedbo samega toženca, da je pokojnika in M., ki je bil z njim v družbi, opozoril le na to, da če bo deževalo, naj prideta noter v gostilno. Opozoril ju je torej le na dež, ne pa kakšno drugo nevarnost, zaradi katere je kasneje prišlo do usodne nesreče. Tudi ugovor tožene stranke, da so odmerjene odškodnine, prisojene vsem trem tožnikom zaradi izgube moža oziroma očeta, previsoke in da niso v skladu s sodno prakso, prav tako ni utemeljen. Po določbi 200. čl. ZOR sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin to opravičuje. Pri odločanju o takem zahtevku in pri odmeri odškodnine pa sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ki je v zadoščenju oškodovancev. Po mnenju pritožbenega sodišča je navedeno zakonsko določbo prvostopno sodišče pravilno uporabilo in odmerilo zneske, ki jih je mogoče šteti za pravične denarne odškodnine. Pri tem je upoštevalo vse dejanske okoliščine, ki lahko vplivajo na višino odškodnine. Prva tožnica je bila v času nesreče oziroma smrti svojega moža stara le 38 let, mladoletni tožnik 12 let, mladoletna tožnica pa le 8 let. V družini so se izredno dobro razumeli. Prva tožnica se je s pokojnikom zelo dobro razumela kot s svojim zakoncem, pokojnik pa je tudi kot oče izredno lepo skrbel za svoja otroka. Razumljivo je, da je bila njihova bolečina ob izgubi moža oziroma očeta izredno velika in dolgotrajna. Glede na visoko stopnjo oziroma intenzivnost duševnih bolečin, ki so jih tožniki ob tem morali trpeti ter glede na vsa prikrajšanja tožnikov, ki jih je povzročila smrt pokojnika, je prisojena denarna odškodnina po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna in ni nobenega razloga za njeno zmanjševanje.

Toženec se v svoji pritožbi neutemeljeno smiselno sklicuje na dol. 191. čl. ZOR, po kateri lahko sodišče obsodi odgovorno osebo na manjšo odškodnino, če je šibkega premoženjskega stanja. To je pritožbena novota, za katero pa toženec ne ponuja nobenega konkretnega dokaza.

Tudi pritožba tožene stranke glede na prisojeno rento za mesec marec 1992 ni utemeljena. Res je v drugem odst. 194. čl. ZOR določeno, da sodišče pri odmeri denarne rente upošteva vse okoliščine primera. Po določbi prvega odstavka tega člena pa ima oseba, ki jo je umrli preživljal, pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja. Prvostopno sodišče je za mesec marec 1992 ugotovilo, da sta mladoletna tožnika prikrajšana za skupno 794,40 SIT. Te ugotovitve pa tudi tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. V tem mesecu je torej nedvomno mladoletnima tožnikoma nastala določena škoda zaradi izgubljenega preživljanja, zato sta upravičena do povrnitve te škode.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke glede tega, da sodišče mladoletnima tožnikoma ni prisodilo vsaj simbolične rente.

Tega pojma zakon ne pozna. Po že citirani določbi prvega odst. 194. čl. ZOR ima oseba, ki jo je umrli preživljal, pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja. Če takšne škode ni, je sodišče seveda tudi ne more priznati. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da mladoletna tožnika prejemata družinsko pokojnino po pok.

očetu, ki v celotnem razdobju razen enega meseca presega prispevek, ki ga je oziroma ki bi ga ob pričakovanem toku dogodka lahko prispeval pokojnik za svoja otroka, če bi še živel, pa tožeča stranka v svoji pritožbi sploh ne izpodbija. Prva tožnica je zaslišana kot stranka celo povedala, da je imel pokojnik razmeroma nizke dohodke, da je imela ona večje dohodke od njega, da je pokojnik za otroka prispeval približno 40 % svojega osebnega dohodka, kar pa je prvostopno sodišče v celoti upoštevalo. Nobene zakonske podlage torej ni, da bi lahko sodišče prisodilo mladoletnima tožnikoma kakršnokoli rento razen tiste, ki jo je že prisodilo. Kolikor pa bi se razmere dejansko spremenile in bi se pokazalo, da sta mladoletna tožnika upravičena do rente, jo bosta lahko uveljavljala v novem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako se je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prvostopno sodišče pa tudi ni storilo nobene druge kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Povrnitev pritožbenih stroškov je zahtevala le tožena stranka, ki pa mora svoje pritožbene stroške po načelu uspeha v pravdi (prvi odst. 154. čl. ZPP) nositi sama, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.