Jedro

Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V konkretnem primeru razlogov za to, da zastaranje ne bi teklo, ni najti na strani obtoženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe. So pa to okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje materialnega – zastaralnega roka v obravnavani zadevi.

Predsednik Vrhovnega sodišča je z odredbo dne 13. 3. 2020 odločil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS; skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS je določil, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi. Navedena odredba pomeni, da so zaradi razglašene epidemije v nenujnih zadevah prenehali teči procesni roki, in sicer 16. 3. 2020. Ta odredba tako ni predstavljala podlage za (napačen) zaključek prvostopenjskega sodišča, da je že od veljavnosti te odredbe dalje bil zadržan tek materialnega zastaralnega roka, saj roka za zastaranje kazenskega pregona ni moč šteti za procesni rok določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, zato tudi začasne procesne ovire za pregon niso privedle do pretrganja (materialnega) zastaralnega roka za kazenski pregon.

Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavanem primeru je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A. zavrne obtožba, da je drugega umoril s tem, da mu je vzel življenje, dejanje pa je storil iz brezobzirnega maščevanja, s tem, da je dne 16. 12. 2014 okoli 19:40 ure na parkirišču restavracije „...“, na naslovu ..., s strelnim orožjem kalibra 7,65 mm dvakrat ustrelil B. B. v glavo, ki je zaradi zadobljenih poškodb umrl dne 19. 12. 2014 ob 12.50 uri v C., dejanje pa je storil iz brezobzirnega maščevanja, saj je bil B. B. direktor ..., kjer je bilo obtoženemu prekinjeno delovno razmerje, bil je odpuščen in je za to krivil tudi B. B.; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanki s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma (C. C., v višini 33.819,97 EUR) mld. D. D. v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje do plačila in v delu, v katerem mladoletna oškodovanka uveljavlja plačilo rente od 11. 1. 2015 dalje do dopolnjenega 26. leta starosti v mesečnem znesku 962,00 EUR, ki naj se plačuje do vsakega 15. v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, napotita na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. in 98. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano obtoženega A. A. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Oškodovanki je s premoženjskopravnima zahtevkoma, glede na izrek oprostilne sode in na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. O stroških kazenskega postopka je odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP, tako, da ti v obsegu kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: - višja državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP; predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljeno sojenje; - pooblaščenec oškodovanke C. C. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijano sodbo po opravljeni obravnavi spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo po izločitvi nezakonito pridobljenih dokazov, vrne v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjen senat. Predlagal je tudi, naj višje sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 91. člena KZ-1 in stranke obvesti o seji senata.

3. Na pritožbi sta odgovorila obtoženčeva zagovornika in najprej uveljavljala ugovor zastaranja kazenskega pregona zoper obtoženega dr. A. A., sicer pa podala zahtevo, da se ju obvesti o seji pritožbenega sodišča. Predlagala sta ustavitev kazenskega postopka zaradi zastaranja kazenskega pregona; podrejeno zavrnitev obeh pritožb ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Višje sodišče je ob odločanju o pritožbah ugotovilo, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče 11. 10. 20181 razveljavilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kp 53384/2014 z dne 13. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017 in odredilo novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Iz določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1 izhaja, da je v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe; iz določbe tretjega odstavka 91. člena pa izhaja, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo bi dvoletni zastaralni rok potekel 11. 10. 2020. Rok dveh let v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, pa lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V konkretnem primeru razlogov za to, da zastaranje ne bi teklo, ni najti na strani obtoženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe. So pa to okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, vplivali na tek oziroma zadržanje materialnega – zastaralnega roka v obravnavani zadevi.

6. Predsednik Vrhovnega sodišča je z odredbo dne 13. 3. 20202 odločil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen Zakona o sodiščih (ZS); skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS je določil, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi. Navedena odredba torej pomeni, da so zaradi razglašene epidemije v nenujnih zadevah prenehali teči procesni roki in sicer 16. 3. 2020.3 Ta odredba tako ni predstavljala podlage za (napačen) zaključek prvostopenjskega sodišča, da je že od veljavnosti te odredbe dalje bil zadržan tek materialnega zastaralnega roka, saj roka za zastaranje kazenskega pregona ni moč šteti za procesni rok določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, zato tudi začasne procesne ovire za pregon niso privedle do pretrganja (materialnega) zastaralnega roka za kazenski pregon.

7. Dne 28. 3. 2020 je bil objavljen z Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19) ZZUSUDJZ4. V 2. členu navedenega zakona je bila določena časovna omejitev ukrepov iz tega zakona, najdlje do 1. julija 2020. Naveden zakon je, glede na ugotovitev sklepa Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars Covid-2 (Covid-19) z dne 21. 5. 2020, prenehal veljati od 1. 6. 2020 dalje. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavanem primeru je torej bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov.5 Določba prvega odstavka 3. člena istega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom ne tečejo, pa se nanaša na procesne roke.6 S sprejemom ZZUSUDJZ in časovno veljavnostjo le tega od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je bilo vzpostavljeno in normativno urejeno stanje, ko država zaradi objektivnih ovir ni mogla odločati o zahtevi za pregon upravičenega tožilca, zato navedenega časa ni moč šteti v čas zastaranja, kar pomeni, da zastaralni rok dveh let po razveljavitvi pravnomočne odločbe s strani Vrhovnega sodišča ni iztekel 11. 10. 2020, temveč je temu treba prišteti še 64 dni, kar privede do ugotovitve, da je zastaralni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 iztekel 14. 12. 2020. Glede na to, višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče že po nastopu zastaranja opravilo še tri naroke (17. 12. 2020, 18. 12. 2020 in 21. 12. 2020) in tudi odločitev o oprostilni sodbi sprejelo po tem, ko je že nastopilo zastaranje kazenskega pregona (izrečena oprostilna sodba 21. decembra 2020), zadeva pa je bila predložena višjemu sodišču 12. 10. 2021, kar je tudi skoraj deset mesecev po nastopu zastaranja.

8. Iz navedenih razlogov je višje sodišče ob obravnavanju pritožb izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obtoženca obtožbo zaradi kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 zavrnilo, saj pritožb zaradi zastaranja kazenskega pregona ni moglo vsebinsko obravnavati. O premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka, je glede na izrek zavrnilne sodbe višje sodišče odločilo upoštevaje zakonsko podlago tretjega odstavka 105. člena ZKP ter prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.

1 Sodba I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018 2 Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 21/20) z dne 13. 3. 2020 3 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3196/2014 z dne 5. 11. 2020. 4 V predlogu Vlade RS (Eva: 2020-2030-0015) je med drugim navedeno, da je v postopkih, ki so zaradi bolezni Covid-19 ne vodijo, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zaradi česar se podaljšujejo tudi roki, ki so prekluzivni in ki od njih zahtevajo določeno ravnanje. Poleg rokov za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, zato ne tečejo tudi drugi roki, tako procesni kot materialni, v vseh sodnih zadevah, razen v zadevah iz 4. člena ZZUSUDJZ, pri čemer se ta določba nanaša tudi na zadržanje teka materialnih rokov v kazenskih zadevah. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021. 6 Ibidem