Jedro

Pri odločitvi o višini deležev na skupnem premoženju sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta imeli obe pravdni stranki tudi neuradne prihodke, ki sta jih vložili v nakup in vzdrževanje skupnega premoženja, ter da je tožnica v skupno premoženje prispevala svoje darilo. Toženec tako ni uspel dokazati svojega nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni tako, da sta deleža tožeče in tožene stranke na skupnem premoženju enaka, za vsakega 50 %, v III. točki izreka pa tako, da se znesek 2.319,90 EUR nadomesti z zneskom 3.135 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 1.361,52 EUR stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem št. SI 56 0110 0637 0422 362, sklic: ... (koda namen: GOVT, namen plačilo po odločbah Bpp št. ... in št. ...), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine parc. št. 2935/4, 2934/4, 2934/8 in 2934/7, vse k.o. X., več v izreku določno opisanih premičnin, denarna vrednost premičnin, ki ne obstajajo več v znesku 570 EUR, kupnina od prodaje osebnega avtomobila v znesku 5.700 EUR, denarna vrednost plovila Regal 2760 v znesku 24.000 EUR. V točki II izreka je določilo, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 37 %, delež tožene stranke pa 63 % ter v točki III izreka naložilo toženi stranki plačilo 2.319,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2014 dalje. Kar je zahtevala tožeča stranka (tožnica) več ali drugače je zavrnilo (točka IV izreka) in odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožnici plačati 36,96 EUR pravdnih stroškov, v proračun pa 1.246,41 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnica sodbo izpodbija v točkah II, III in IV. Pritrjuje sodišču prve stopnje glede ugotovljenega obsega skupnega premoženja, vztraja pa, da znaša delež na njem za vsakega ½. Z odločitvijo, da je tožencu uspelo dokazati, da njegov delež presega ½, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je dalo prednost uradno prikazanim dohodkom, celo trditve samega toženca je spregledalo. Toženčevega posebnega premoženja sodišče ni ugotovilo, bi se pa moralo opredeliti do nespornega dejstva, da so žlebovi za hišo njeno posebno premoženje, saj so ji bili podarjeni za rojstni dan. Toženec je v več vlogah izpostavljal, da njegovi dohodki niso bili takšni, da bi si nakup nepremičnine lahko privoščil, da pravdni stranki v tako kratkem času ne bi mogli zaslužiti 69.000 EUR za kupnino za nepremičnino, priznaval je, da njegovi dohodki niso bili visoki in nikjer ni zatrjeval, kakšno razmerje med prihodki je bilo med njim in tožnico, kar kaže, da niti sam ni štel, da je zaslužil bistveno več od tožnice. Čeprav je toženec uradno zaslužil nekaj več, to ni bil znesek, ki bi mu sam pripisoval bistven pomen, kaj šele, da bi višji zaslužek v notranjem razmerju med pravdnima strankama igral kakšno posebno vlogo. Pravdni stranki sta namreč razpolagali z neformalnim virom denarnih sredstev, ki je bil pridobljen z delom, a nikjer prikazan. Sama je prejemala le plačo, stimulacijo pa v dogovoru s tožencem dajala v skupni fond za plačevanje skupnih investicij in je treba to upoštevati kot njen prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja. Njen prispevek ni bil zgolj denaren, temveč tudi v nedenarni obliki, in sicer je toženec lahko na račun njenega dela (npr. s peko flancatov, ki jih je delila v lokalu) več zaslužil. Tožencu ni uspelo dokazati, da ni delala v baru in za potrebe podjetij in da ni skrbela za gospodinjstvo, medtem ko je sama uspela dokazati prispevek k prenovi vikenda (kuhanje). Pomoč med partnerjema je bila v času zveze vzajemna, skrb za tekoče posle porazdeljena. Prispevek toženčevih staršev k skupnemu premoženju je ostal nedokazan.

4. Toženec se pritožuje „zoper celotno sodbo“. Vztraja, da s tožnico ni bil v izvenzakonski skupnosti od takrat, kot trdi tožnica; da tožnica za nakup nepremičnine ni vzela kredita in prodala avta; da očetu nista nikoli vračala denarja, ki ga je dal za nakup nepremičnine; da nista mogla le v nekaj mesecih zaslužiti za nakup nepremičnin. Tožničin delež predstavlja največ ¼ skupnega premoženja, v katerega ne sodijo nepremičnine in plovilo. Tožnica je podajala številne navedbe, ni pa predložila ustreznih dokazil glede svojega prispevka k skupnemu premoženju in glede dohodkov. Sam pa je v podkrepitev svojih navedb, da nepremičnine in plovilo ne sodijo v skupno premoženje, podal številna dokazila. O tem so pričali on in starša, sodišče pa njihovih navedb ni upoštevalo, pač pa je skoraj v celoti upoštevalo tožničino izpoved. Sodišče ni podrobneje argumentiralo ugotovitve, da je pričanje tožnice prepričljivo, pričanje staršev pa ne. Oče je bil gradbenik in je bil edini v družini, ki je imel večje vsote denarja in bil sposoben kupiti nepremičnino. Ker je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in je odločitev materialnopravno zmotna. Celotno kupnino za nepremičnino je prispeval oče. Zaključek, da gre za upokojenca, ki nima premoženja, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Po drugi strani pa se sodišče ni poglabljalo v prispevek tožnice, ki je temeljil na nekaj pavšalnih navedbah o pomoči v gospodinjstvu. Prišlo je do kršitve procesnih pravil glede sestave sodne odločbe, saj sodba nima jasnih razlogov oziroma so razlogi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Nakup plovila je oddaljen dogodek, zato se oče vseh podrobnosti ne spominja, kar pa še ne pomeni, da zneska za nakup plovila ni prispeval. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali sta bili pravdni stranki sploh sposobni sami financirati nakup plovila. Da ni predložil nobene prodajne pogodbe za prejšnji čoln, je indična okoliščina, na katero ni mogoče nasloniti sodbe. Tudi v zvezi z vozilom BMW 525 sodišče ni upoštevalo njegovih navedb in je zaključilo, da ni uspel dokazati, da ga je kupil s posebnim premoženjem. Ker sodišče ni upoštevalo nobenih dokazov s strani tožene stranke, njegove izpovedbe in izpovedb njegovih staršev, je sprejelo arbitrarno sodbo, saj ni moglo ugotoviti resničnega dejanskega stanja. Tudi če so navedbe in dokazi tožnice prepričljivejši, to še ne pomeni, da je izkazan pravni standard prepričanja in je sodišče kršilo načelo materialne resnice. Uporabiti bi bilo treba določbe, ki se nanašajo na posebno premoženje posameznega zunajzakonskega partnerja, saj nepremičnine in plovilo ne sodijo v skupno premoženje. Sodišče druge stopnje naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne in spremeni odločitev o višini priznanih stroškov, podrejeno naj zadevo vrne v novo sojenje.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, obe predlagata višjemu sodišču naj pritožbo nasprotne stranke zavrne, ugodi pa njeni pritožbi. Tožnica poudarja, da se je prikazovalo zgolj pol prometa v A. baru, ostalo poslovanje je bilo v gotovini, ker sta oba veliko delala, so obstajale večje vsote gotovine, ki so bile porabljene za nakup nepremičnine in čolna. Toženec izpostavlja, da je imel v času trajanja izvenzakonske skupnosti bistveno višje prihodke od tožnice, pa tudi njegovi nedenarni prispevki so bili višji in ne enaki, kot je odločilo sodišče prve stopnje, zato je tožničin delež na skupnem premoženju največ ¼, nepremičnine in čoln ne sodijo v skupno premoženje. Tožnici v dokaznem postopku ni uspelo dokazati svojega prispevka v smislu vlaganj ali k nastanku skupnega premoženja, svojih pavšalnih navedb ni dokazala.

6. Pritožba toženca ni utemeljena, utemeljena je pritožba tožnice.

7. Materialnopravna podlaga izpodbijane sodbe so določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o režimu skupnega premoženja zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev (12. člen ZZZDR). Skupno je tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR); premoženje, ki ga je neodplačno pridobil le eden od partnerjev, pa je njegovo posebno premoženje. Če izvenzakonska skupnost preneha, se skupno premoženje bivših partnerjev razdeli (prvi odstavek 58. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR), pri tem se skladno z 59. členom ZZZDR šteje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka in mora tisti od partnerjev, ki zatrjuje svoj večji delež, za uspeh dokazati bistveno višji denarni ali nedenarni prispevek k pridobitvi, upravi, ohranitvi ali povečanju premoženja. Do višjega deleža na skupnem premoženju je upravičen tudi tisti partner, ki dokaže vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

8. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantno dejansko stanje. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo. Konkretno in jasno je navedlo, kaj in zakaj verjame tožnici in ne tožencu. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje dokazni oceni izpodbijane sodbe.

9. Na podlagi jasne in skrbne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje: - pravdni stranki sta najkasneje od septembra 2006 do 2. avgusta 2012 živeli v izvenzakonski skupnosti; - toženec je 12. 12. 2007 sklenil pogodbo za nakup zidanice z bivalnimi prostori na C. za kupnino 68.853 EUR, stavbo in okolico sta pravdni stranki nato adaptirali in preuredili v svoj dom, tam sta živeli do razpada izvenzakonske skupnosti skupaj, nato pa toženec sam; - tožnica je 25. 7. 2007 sklenila kreditno pogodbo za 8.600 EUR, dne 10. 1. 2008 je kredit v znesku 20.976 EUR vzel toženec in sposojal si je različne zneske tudi od D. D., in sicer v skupnem znesku okoli 120.000 EUR; - v času izvenzakonske skupnosti je tožnica delala v baru, ki je deloval kot s.p. toženca, toženec je delal v vulkanizerstvu B. d.o.o., lastnik podjetja je bil toženčev oče, poleg uradno prikazanih dohodkov sta pridobivala tudi dohodke „na črno“, v baru se je prikazovalo le približno polovico prometa (brisali so račune), druga polovica poslovanja je potekala gotovinsko, tako da ni bila nikjer zavedena; - januarja 2011 sta kupila BMW 525, ki ga je toženec po razpadu izvenzakonske skupnosti odpeljal in prodal, v času prodaje je bilo vozilo vredno 5.700 EUR; - toženec po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank sam uporablja več premičnih (gospodinjski aparati in pripomočki, pohištvo, ipd.), ki sodijo v skupno premoženje, skupne premičnine, ki ne obstajajo več, so bile vredne 570 EUR; - dne 9. 9. 2010 je toženec kupil plovilo Regal 2760, letnik 1999 za 27.000 EUR, po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank je bilo plovilo prepisano na toženčevega očeta; - iz podatkov FURS je razvidno, da je tožnica v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožencem zaslužila skupaj 46.000,70 EUR, toženec pa 77.791 EUR, razmerje v njunih dohodkih je 37 % tožnica, 63 % toženec, skupnih otrok nimata, oba sta delala v službi in tudi z nedenarnimi prispevki približno enako prispevala k ustvarjanju in ohranjanju skupnega premoženja.

10. Srž toženčevih pritožbenih navedb je v izpodbijanju ugotovljenega dejanskega stanja, vendar zaključkov izpodbijane sodbe ni uspel omajati.

11. Tožničine navedbe so bile izkustveno logične in notranje skladne. Da so resnične, so potrdili listinski dokazi in življenjsko logična ter zato prepričljiva izpovedba tožnice in prič. Toženčeve navedbe pa so bile nekatere pavšalne, za nekatere v nasprotju s tožnico ni predložil ustreznih dokazov (npr. bančne izpiske, pogodbe, ipd.), nekatere so ostale nedokazane, ker izvedena zaslišanja strank in prič niso potrdila njihove resničnosti.

12. Razlogi glede ugotovljenega trajanja izvenzakonske skupnosti od najkasneje septembra 2006 so navedeni v točki 6 izpodbijane sodbe in jim glede na pavšalnost toženčeve pritožbe v tem delu ni kaj dodati. Toženec v pritožbi ni navedel niti enega argumenta, ki bi izpodbijal zaključke sodišča prve stopnje.

13. Protispisne so pritožbene trditve toženca, da tožnica ni izkazala kredita. Tožnica je v spis vložila kreditni pogodbi, ki dokazujeta njene trditve in potrjujeta njeno izpovedbo o denarnem prispevku k ustvarjanju skupnega premoženja. O financiranju nakupa in preureditve nepremičnin s krediti sta izpovedovali tudi tožničina mama in nepristranska priča E. E., soseda pravdnih strank (obrazložitev v točki 10 izpodbijane sodbe). Da bi tudi denar od prodaje avtomobila Audi A4 (4.000 EUR) tožnica vložila v nakup nepremičnin, sodišče prve stopnje ni ugotovilo (gl. konec obrazložitve v točki 9 izpodbijane sodbe), zato je pritožbeni očitek v zvezi s tem nerazumljiv. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obe pravdni stranki pridobili posojila, za nakup in obnovo nepremičnin pa je bila uporabljena tudi gotovina, ki sta jo zaslužili z delom, toženčev argument, da do nakupa nepremičnin nista mogla zaslužiti celotne kupnine, ne omaje zaključka sodišča, da sodijo nepremičnine v njuno skupno premoženje. Trditve toženca o najemu kredita zaradi povračila tožničinega dolga zavarovalnici so ovržene z dopisom zavarovalnice, iz katerega izhaja, da je bil dolg občutno nižji od višine najetega kredita (dolg je znašal približno 425 EUR, kredit 8.600 EUR), razen tega je tožnica dobila kredit več kot pol leta po poplačilu dolga zavarovalnici. Da bi tožnica kredit vzela zato, da bi vrnila toženčev kredit, ki bi ga najel za poplačilo njenih obveznosti, toženec tako ni uspel dokazati.

14. Pravilen je zaključek, da sta nakup in prenovo nepremičnin pravdni stranki financirali s krediti in prihodki od dela, vključno z gotovino, ki se uradno ni prikazovala. Tožnica je vložila v spis dokazila o najetih kreditih, tako kot o toženčevih je tudi o tožničinih dohodkih sodišče pridobilo podatke od FURS in dokazno je, da sta razpolagala razen z uradno dokazanimi prihodki tudi z gotovino. Slednjega toženec v pritožbi niti ne izpodbija, tožnica pa temu izrecno pritrjuje. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta bila kredita porabljena za nakup in obnovo bivališča pravdnih strank, je glede na čas najema kreditov in izpovedbe pravdnih strank ter prič logičen. V trenutku nakupa nepremičnin pravdni stranki nista razpolagali s celotno kupnino, nakup sta financirala deloma s krediti in posojilom toženčevega očeta. Tožnica torej je predložila dokazila za svoje navedbe, medtem ko je toženec svoje navedbe dokazoval le s svojim in zaslišanjem staršev, listinskih dokazov ni predložil. Izpovedbe toženca in njegovih staršev je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za neprepričljive, saj niso bili skladni v izpovedbi glede izvora denarja, niso se spomnili podrobnosti glede opravljenih plačil, svoje izpovedbe pa so po predočitvi drugih izpovedb tudi spreminjali. Vse to je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, kaj in zakaj verjame tožnici in ne tožencu. Nobenih dokazov za trditve, da je imel toženčev oče večje vsote denarja in v lasti večje nepremičnine, v spisu ni. Res je sicer od nakupa nepremičnin in čolna poteklo že precej časa, vendar to dejstvo dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Razumno je pričakovanje sodišča, da starš, ki zatrjuje, da je sinu kupil nepremičnino za cca. 69.000 EUR in čoln za 27.000 EUR, zna pojasniti finančno konstrukcijo za take nakupe še tudi po 10 in več letih po nakupu. Toženčeve dokaze je sodišče upoštevalo: dokazno jih je ocenilo in na podlagi tega ugotovilo, da nekatere toženčeve trditve ne vzdržijo.

15. Med postopkom na prvi stopnji toženec ni prerekal trditev tožnice, da je bil BMW 525 kupljen tekom trajanja izvenzakonske skupnosti z delom pridobljenimi sredstvi. Gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP).

16. Toženec sicer navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo in uveljavlja vse pritožbene razloge, vsebinsko pa izpodbija le odločitve, da v skupno premoženje sodijo nepremičnine ter čoln in odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Zmotnost navedenih odločitev utemeljuje z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Ker toženčeva pritožba po obrazloženem ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo v delih, ki jih izpodbija, potrdilo (353. člen ZPP).

17. Utemeljena pa je pritožba tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki bili zaposleni in prejemali uradno prikazane dohodke v razmerju 37 % tožnica, 63 % toženec ter zato določilo deleža na skupnem premoženju v takšnem razmerju. Ni upoštevalo, da sta oba imela tudi neuradne prihodke, ki sta jih vložila v nakup in vzdrževanje skupnega premoženja in neprerekanega dejstva, da je tožnica prispevala žlebove, ki so ji bili podarjeni za rojstni dan, zato je odločitev o višini deležev na skupnem premoženju materialnopravno zmotna. V skupno premoženje pravdni stranki nista vlagali le uradno prikazane dohodke, pač pa tudi neizkazane dohodke. Po navedbah tožnice, ki jih toženec ni substancirano prerekal, je bilo v baru, kjer je delala ona, takih dohodkov toliko kot uradno prikazanih (iz evidence je bila izbrisana polovica računov). Toženec, na katerem je dokazno breme za nadpolovični delež na skupnem premoženju, je smiselno priznaval prikrito poslovanje in s tem dobiček, kolikšen je bil ni zatrjeval in dokazoval, le pavšalno je navajal, da s tožnico nista mogla zaslužiti toliko, da bi kupila nepremičnine in plovilo. Koliko je bilo gotovinskih sredstev, se zaradi netransparentnosti poslovanja ne da ugotoviti, z gotovostjo pa je ugotovljeno, da sta pravdni stranki s temi sredstvi razpolagali. Ker je dokazno breme na tožencu, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je njegov delež na skupnem premoženju višji kot ½, materialnopravno zmoten. Višje sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

18. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

19. V izrek o stroških prvostopenjskega postopka pritožbeno sodišče ni poseglo. Odmere stroškov stranki ne izpodbijata, tožnici, ki je po spremembi odločitve v celoti uspela in je upravičena do povrnitve stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), pa so bili zaradi le neznatnega uspeha toženca v pravdi že priznani vsi stroški prvostopenjskega postopka.

20. V pritožbenem postopku je tožnica uspela, toženec je popolnoma propadel, zato ji je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Ker se je postopek pričel v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), je treba skladno z drugim odstavkom 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife pri odmeri stroškov uporabiti ZOdvT. Tožnica je v pritožbi in odgovoru na pritožbo toženca stroške priglasila skladno z ZOdvT, zato jih je višje sodišče v celoti priznalo, in sicer nagrado za postopek po tarifi 3210 v znesku 1.096 EUR, pavšalni znesek po tarifi 6002 v znesku 20 EUR in 22 % DDV po tarifi 6007 v znesku 245,52 EUR, kar je skupaj 1.361,52 EUR; enako za odgovor na pritožbo toženca. Tožnici je bila z odločbo Bpp ... odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe in z odločbo Bpp ... redna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo toženca. Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po tarifi (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu). Glede na to mora toženec plačati tožničine stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR na račun prvostopenjskega sodišča (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči). Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo stroškov postopka, če jih toženec ne bo plačal v postavljenem roku, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).