Jedro

Zgolj védenje tožene stranke o slabem ekonomskem položaju tožeče stranke še ne zadostuje za izpolnitev subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke (prvi stavek I. točke, prvi stavek II. točke in III. točka izreka), in se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke pogodbe o asignaciji z dne 18.5.2010 v znesku 3.727,00 EUR, ki je pravno dejanje stečajnega dolžnika – tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku M. d.o.o., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 3.727,00 EUR toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačilo obveznosti stečajnega dolžnika, oboje dne 8.5.2010, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega plačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 3.727,00 EUR, višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo v roku 8 dni v stečajno maso tožeče stranke plačati 3.727,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (1.445,10 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo še povračilo stroškov postopka v višini 267,32 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odst. 271. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP).

6. Iz navedenega je razvidno, da morata biti za uspešno izpodbijanje izpolnjena oba elementa, tako objektivni kot subjektivni. Glede subjektivnega elementa, katerega obstoju je tožena stranka opredeljeno ugovarjala, je sodišče prve stopnje zapisalo le, da ni sporno védenje tožene stranke o slabem ekonomskem položaju tožeče stranke. Vendar pa glede na zgoraj navedeno določilo 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPIPP to védenje še ne zadostuje za izpolnitev subjektivnega elementa izpodbojnosti, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, prav tako pa je to pravočasno navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa se o tem sodišče prve stopnje ni izreklo. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o obstoju ali neobstoju domneve iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, torej glede izpolnitve na neobičajen način. Pri tem je tožena stranka izrecno zatrjevala, da je bil dogovor o plačilu z asignacijo sklenjen že pred dobavami, o tem pa je tudi ponudila ustrezne dokaze. Pomembna je tudi trditev, da dejanja na podlagi 34. člena ZFPPIPP sploh niso izpodbojna, s čimer se sodišče prve stopnje prav tako ni ukvarjalo. Opozoriti velja, da je tožeča stranka domnevo iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP uveljavljala prepozno, saj gre za novo domnevo, ki je po poteku roka za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 269. člena ZFPPIPP zaradi prekluzivnosti tega roka ni več mogoče uveljavljati.

7. S tem, ko se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da védenje o slabem ekonomskem položaju tožeče stranke ob sklenitvi in izvedbi izpodbijanega pravnega dejanja ni bilo sporno, kar mu je očitno zadostovalo za odločitev o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato tudi ni raziskovalo pomembnih in zatrjevanih dejstev v zvezi s tem, tako da je ostalo relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče ocenjuje, da teh pomanjkljivosti glede na naravo in okoliščine primera samo ne more odpraviti, zato je v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo presojalo obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti.

8. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.