Jedro

Zoper opomin pred izvršbo pritožba ni dovoljena.Če in ko bo davčni organ o tem izdal sklep o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2), bodo zoper njega tožniku na voljo tudi z ZDavP-2 določena pravna sredstva (157. člen ZDavP-2).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot nedovoljeno zavrgel pritožbo tožeče stranke vloženo zoper opomin Finančne uprave RS, št. DT 4293-2790/2019-3 z dne 30. 10. 2019. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni organ tožniku poslal opomin pred izvršbo št. DT 4937-2790/2019-3 z dne 30. 10. 2019, s katerim je tožnika pozval, da poravna dolgovane obveznosti. Dne 18. 11. 2019 je tožnik zoper opomin vložil pritožbo. Prvostopni organ tožniku pojasnjuje, da je pritožba redno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper odločbo, izdano na prvi stopnji v primeru, če odločba posega v strankine pravice ali pravne koristi. Opomin davčnega organa ni odločba niti ni bilo z njim odločeno o pravicah stranke v postopku, ampak je to le poziv davčnemu zavezancu k prostovoljni izpolnitvi davčne obveznosti pred uvedbo postopka davčne izvršbe. Ker po obrazloženem pritožba ni dovoljena, je bila njegova pritožba v skladu s 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot nedovoljena zavržena.

3. Drugostopni organ tožniku še pojasnjuje, da opomin pred začetkom davčne izvršbe nima lastnosti upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na z Ustavo zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Z opominom pred izvršbo prvostopni organ namreč ni odločal o pravicah, obveznosti ali pravnih koristih pritožnika (sedaj tožnika), temveč gre zgolj za dejanje, ki ga je opravil prvostopni organ z namenom poziva tožniku k prostovoljnemu plačilu dolgovane obveznosti in s tem izognitvi začetku postopka davčne izvršbe. Glede na to pritožba zoper opomin ni dovoljena.

4. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je pravica do pritožbe ustavna pravica vsakega posameznika in jo določa Ustava v 25. členu. Opomin pred izvršbo, ki se nanaša na nepravnomočno in neizvršljivo tujo odločbo je odločba državnega organa, ki se nanaša na tožnika, iz odločbe pa izhajajo domnevane obveznosti tožnika, s tem pa se tožnika prisiljuje k takojšnjemu plačilu domnevnih obveznosti. S pravico do pritožbe zoper opomin je tožniku dana pravica, da se razčisti pravno in dejansko stanje, na katerem temelji opomin. Še posebej je utemeljeno to v primeru, ko državni organ zatrjuje obstoj pravnomočne in izvršljive tuje odločbe, katere niti sam nima in prav tako z njo ne razpolaga tožnik. Davčni organ navaja, da naj bi izvršba temeljila na izvršilnem naslovu 5603 190774 z dne 4. 6. 2019, ki naj bi postal izvršljiv 7. 6. 2019 in bi ga naj izdala Republika Avstrija za znesek 39.698,78 EUR. Tožnik ni s strani Republike Avstrije prejel nobene odločbe, niti mu ni znano, na kateri podlagi naj bi tuji davčni organ obračunaval dajatve. Opomin pred izvršbo se torej glasi na napačno osebo, saj tožnik nima z omenjenim izvršilnim naslovom nobene povezave in mu nobena odločba ni bila vročena. Za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji se uporablja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v konkretnem primeru pa odločba Republike Avstrije po slovenskem pravnem redu ne izpolnjuje pogojev za izvršljivost. Glede na navedeno upnik do zahtevanih plačil ni upravičen. Razen tega tožnik ugovarja tudi razlog zastaranja.

5. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje ter tožbene navedbe v celoti prereka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopnega organa, da se tožnikova pritožba zoper opomin Finančne uprave RS št. DT 4293-2790/2019-3 z dne 30. 10. 2019 na podlagi 240. člena ZUP zavrže, ker to ni upravni akt. Po presoji sodišča je takšna odločitev pravilna.

9. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je davčni organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi tožniku poslal opomin, s katerim ga je pozval k plačilu dolga. Zakon (ne Zakon o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2 - ne ZUP) takšnega opomina ne predvideva in se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, po vsebini pa predstavlja način poslovanja davčnega organa, katerega namen je strankam omogočiti plačilo zapadlih dolgov brez posledic, ki jih prinaša davčna izvršba.

10. Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper opomin, ki ni nič od zgoraj navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

11. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami, s katerimi meri na nestrinjanje s tem, da dolguje zgoraj navedeni znesek, ne more biti uspešna. Pri tem zatrjuje, da v opominu naveden dolg na podlagi tuje odločbe, ne obstoji in glede tega očita tako vsebinske kot procesne napake. Predmet presoje v tem upravnem sporu ni obstoj predmetnega dolga, ampak narava opomina, s katerim je bil tožnik opomnjen na to, da dolg obstaja. Ker je bila tožnikova pritožba zavržena iz procesnih razlogov, so v tem postopku neupoštevne tudi vse ostale tožbene navedbe, ki zatrjujejo vsebinske oziroma procesne nepravilnosti v postopku.

12. Glede sklicevanja tožeče stranke na pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS pa sodišče pojasnjuje, da ta zagotavlja pravico do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, s katerimi ti odločajo pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih oseb. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, s predmetnim opominom ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ampak je bil tožnik o tem le obveščen. Če in ko bo davčni organ o tem izdal sklep o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2), bodo zoper njega tožniku na voljo tudi z ZDavP-2 določena pravna sredstva (157. člen ZDavP-2). Iz istih razlogov v tem upravnem sporu tudi o ugovoru zastaranja ni mogoče odločati.

13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

14. Odločilno vprašanje v tej zadevi je vprašanje pravilne uporabe procesnih določb ZDavP-2 in ZUP, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.