Jedro

Sklep o zavrženju tožbe zaradi že pravnomočno razsojene stvari izda sodišče po predhodnem preizkusu tožbe, pri čemer razpravljanje na naroku ni pogoj za odločitev o obstoju te procesne predpostavke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik je dolžan v 15-tih dneh tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.461,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, ker je ugotovilo, da je bilo o njegovem zahtevku že pravnomočno odločeno.

Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu tožnik L. K. od toženca J. F. zahteval izselitev in izpraznitev nepremičnine ter plačilo uporabnine. Pobotni ugovor se je glasil na denar, kar pomeni, da zahtevka v pretežnem delu nista bila identična. Pravnomočnost ne nasprotuje celotnemu obsegu terjatve, ki se je ugovarjala v pobot, ampak samo v tisti višini, do katere naj se pobota, to je do višine Kolenčeve terjatve v zadevi P 231/2009. Ta pa je bila bistveno nižja od denarnega zahtevka tožnika v konkretni pravdi. Ko je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo brez glavne obravnave, je slednjemu onemogočilo, da od toženca uveljavlja presežek svoje terjatve, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za takšno odločitev sodišča iz sklepa niso razvidni, zato ga ni mogoče preizkusiti, ter je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec je odgovoril na pritožbo tožnika in prerekal podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Sklep o zavrženju tožbe zaradi že pravnomočno razsojene stvari izda sodišče po predhodnem preizkusu tožbe, pri čemer razpravljanje na naroku ni pogoj za odločitev o obstoju te procesne predpostavke. To izhaja iz določila 274. člena ZPP, ki omogoča predsedniku senata, da izda tak sklep brez naroka. Sodišče je v obravnavani zadevi glede konkretnega vprašanja zagotovilo tudi kontradiktornost v pripravljalnem postopku, saj je glede ugovora res iudicata pridobilo stališče tožeče stranke.

Izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo glede vseh odločilnih okoliščin v zvezi s subjektivno in objektivno identiteto zahtevkov, razlogi sklepa so jasni in pojasnjujejo sprejeto odločitev. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Nerelevantna je pritožbena navedba, da je bil pobotni ugovor v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 231/2009 postavljen tako zoper denarni kot nedenarni zahtevek tedanjega tožnika. Bistvena je namreč identiteta pobotnega ugovora in sedanje tožbe, to pa je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo in razloge pojasnilo v 6., 7. in 8. točki sklepa. Prav tako ni odločilno, v kakšni višini je bil postavljen tožbeni zahtevek v pravi P 231/2009, saj je bil toženčev pobotni ugovor že po temelju v celoti zavrnjen, in sicer zato, ker je sodišče ugotovilo, da Leopold Kolenc z vlaganji tožnika ni mogel biti obogaten, temveč so bili to lahko zgolj zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine v času izvršenih vlaganj (prim. 13. in 14. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2541/2012 z dne 8. 5. 2013. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi v primeru ugoditve pobotnemu ugovoru pravnomočnost lahko bila upoštevana le do višine ugotovljene tožnikove nasprotne terjatve. Ker pa obstoj terjatve, ki jo je tožnik v drugi pravdi uveljavljal v pobot, sploh ni bil ugotovljen in je bil pobotni ugovor v celoti zavrnjen, je sodišče prve stopnje pravnomočnost te odločitve pravilno upoštevalo skladno s tretjim odstavkom 319. člena ZPP.

Po povedanem pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžan povrniti njegove stroške, ki jih je ta imel z odgovorom na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave vloge in materialne stroške, vse povečano za davek na dodano vrednost.