Jedro

Vročitev sklepa o popravi pomote v odločbi ne pomeni vročitve odločbe, ki se popravlja. Nevročena odločba pravno sploh ne učinkuje, posledično torej ne more učinkovati niti sklep o popravi pomote.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločbi Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije št. 02-Up/II-85/98 in 02-Up/II-84/98, obe z dne 22. 9. 2000 se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 02-Up/II-85/98 zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 14. 1. 1997, s katero je prvostopni organ obračunal carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 166.161 SIT za blago, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinske izpostave A. z dne 17. 4. 1991 in v določenem roku do 17. 10. 1991 ni bilo vrnjeno v tujino niti dokončno ocarinjeno. V obrazložitvi te izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je naslovnik po prvostopni odločbi družba A. p.o. iz A., ki je bil s sklepom z dne 19. 2. 1997 popravljen na B., A. Navedeni sklep je bil tožeči stranki vročen 5. 3. 1997 in dopolnjuje odločbo, v kateri je napaka v imenu naslovnika. Tožeča stranka se je zoper sklep in odločbo pritožila šele 16. 12. 1997, torej po izteku petnajst dnevnega roka, ki je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86) predpisan za vložitev pritožbe, zato jo je kot prepozno zavrgla. Navaja še, da iz izpiska iz sodnega registra izhaja, da je pod matično številko 5004519 vpisana družba B., Turistično poslovni sistem, d.o.o. oziroma s skrajšano firmo B. d.o.o., ki je bila ustanovljena 1. 6. 1990, torej v času pred predmetnim uvozom in je tudi uvoznik po obravnavani UCD. Z izpodbijano odločbo št. 02-Up/II-84/98 pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinarnice A. z dne 8. 12. 1997, s katerim je prvostopni organ dovolil izvršbo zgoraj navedene odločbe Carinarnice A. z dne 14. 1. 1997, ki je postala izvršljiva 1. 4. 1997. V obrazložitvi te izpodbijane odločbe pa tožena stranka navaja, da je bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, predvsem pa sklep o spremembi naziva družbe, tožeči stranki vročen 5. 3. 1997 in učinkuje za nazaj, torej od takrat, ko je odločbo prejel naslovnik. Če je tožeča stranka videla, da se s sklepom popravlja odločba, je imela pravico od organa zahtevati vročitev odločbe, ki se je popravljala, kolikor je dotlej še ni dobila. Tako je ta odločba postala izvršljiva 29. 3. 1997, prvostopni sklep pa je določil datum 1. 4. 1997, kar je za stranko ugodneje. V pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa so pritožbeni razlogi omejeni zgolj na izpodbijanje same izvršbe. Tako zaključuje, da je sklep pravilen in zakonit, zato je pritožbo zavrnila. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne drži trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi št. 02-Up/II-85/98, da ji je bila prvostopna odločba vročena 5. 3. 1997. Za celotni postopek je izvedela šele takrat, ko je bil izdan sklep o izvršbi. Takrat je njena pooblaščena delavka pri prvostopnem organu fotokopirala celotno dokumentacijo. Te fotokopije je tožeča stranka prejela 10. 12. 1997 in šele ta datum je mogoče šteti kot datum prejema prvostopne odločbe. Vročitev je bila torej opravljena po poteku pet letnega zastaralnega roka. Pravi še, da se v UCD navaja firma neobstoječe pravne osebe, saj v letu 1991 ni več obstajala pravna oseba, ki bi imela firmo "A., A.". Taka firma pa tudi prej ni obstajala. Obstajala je namreč pravna oseba "A., Jugoslavija" kot DO in njeni TOZD, v letu 1991 pa so obstajala družbena podjetja, med njimi tudi A. p.o., kot pravni naslednik TOZD T. in pravni prednik družbe C., d.d.. Prvostopni organ je torej sprejel pomanjkljivo izpolnjeno UCD. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo št. 02-Up/II-85/98 odpravi tako, da se pritožba tožeče stranke proti prvostopni odločbi z dne 14. 1. 1997 šteje za pravočasno in da je tožena stranka dolžna o tej pritožbi meritorno odločiti, ter da odpravi tudi izpodbijano odločbo št. 02-Up/II-84/98. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je kot carinski zavezanec v predmetni UCD navedena družba A. in da prvostopna odločba Carinarnice A. z dne 14. 1. 1997, ki družbi A., p.o. nalaga plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, tožeči stranki ni bila vročena. Iz povratnic, ki sta v upravnih spisih, namreč izhaja, da se je pošiljka vrnila zaradi pomanjkljivega naslova oziroma zato, ker družba ne obstaja več. Prav tako je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je bil tožeči stranki dne 5. 3. 1997 vročen sklep Carinarnice A. z dne 19. 2. 1997, s katerim je prvostopni organ v uvodu, izreku in obrazložitvi navedene odločbe z dne 14. 1. 1997 popravil naziv družbe tako, da se pravilno glasi B. (tožeča stranka). Ker po ugotovljenem prvostopna odločba Carinarnice A. z dne 14. 1. 1997 tožeči stranki sploh ni bila vročena, pravno ne obstaja, kar pomeni, da ne veže niti stranke niti organa (več o tem glej: Upravni postopek in upravni spor, dr. Vilko Androjna, Uradni list SRS, Ljubljana 1985, stran 103). Pri tem je poudariti, da vročitev sklepa o popravi pomote v odločbi ne odpravlja te pomanjkljivosti oziroma ne pomeni vročitve odločbe, ki se popravlja, kot to zmotno meni tožena stranka v izpodbijanih odločbah. Pravilno sicer navaja, da pravni učinek poprave pomote velja za nazaj od dneva, od katerega pravno učinkuje odločba, ki se popravlja (prvi odstavek 219. člena ZUP). Kot že povedano pa nevročena odločba pravno sploh ne učinkuje, posledično torej ne more učinkovati niti sklep o popravi pomote. Tako je tožena stranka v izpodbijani odločbi št. 02-Up/II-85/98, s katero je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 14. 1. 1997 zavrgla kot prepozno, kršila drugi odstavek 230. člena ZUP, po katerem se petnajst dnevni rok za vložitev pritožbe šteje za vsako osebo, ki se ji odločba vroči, od dneva vročitve odločbe. Dokler pa odločba stranki ni vročena, tudi ne more postati izvršljiva (270. člen ZUP), kar pomeni, da je nezakonita tudi izpodbijana odločba št. 02-Up/II-84/98, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep o dovolitvi izvršbe (nevročene) odločbe Carinarnice A. z dne 14. 1. 1997. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani odločbi odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ker je bilo treba izpodbijani odločbi odpraviti že iz navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.