Jedro

Pravni interes se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila za tožnika izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tožnik mora torej izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga tožnika in stranke z interesom za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja. ZIZ v 298. a členu sicer res daje procesno legitimacijo za vložitev predloga za uvedbo tovrstnega postopka tudi strankam v izvršilnem postopku, vendar pa to še ne pomeni, da je postopek stekel zaradi varovanja njegovih pravic ali pravnih koristi. Z izpodbijanim sklepom bi bilo lahko eventualno poseženo le v pravice sodnega izvršitelja, če bi bil disciplinski postopek zoper njega uveden in končan z izrekom sankcije po 298. b členu ZIZ. Tožnik pa lahko svoje pravice uveljavlja le v postopku izvršbe s predlogom za izločitev sodnega izvršitelja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo predlog tožnika in A.A. za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja B.B. s sedežem v ..., zaradi domnevnih kršitev, ki naj bi jih storil v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. In 84/2010. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da je prejel pritožbi tožnika in A.A. zoper delo izvršitelja B.B. iz ... zaradi domnevnih kršitev, storjenih v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. In 84/2010. Tožnik je v svoji vlogi obrazložil svoj predlog, svojo vlogo pa je organu posredovala tudi A.A. Organ je v skladu s svojimi pooblastili prejeti vlogi obravnaval kot predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja B.B. Glede na prvi odstavek 3. člena Pravilnika o disciplinskem postopku zoper izvršitelja je organ pozval izvršitelja, da odgovori na navedbe v predlogu, kar je izvršitelj tudi storil in obrazložil svoje ravnanje. Organu je naknadno še posredoval kopijo odgovora Okrajnega sodišča v Črnomlju, Su 180601/2013-40 z dne 7. 2. 2013, in kopijo sklepa istega sodišča, In 84/2010 z dne 7. 2. 2013, iz katerih izhaja, da sta tožnik in A.A. na pristojno sodišče vložila zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršilnih dejanj v predmetnem postopku s strani izvršitelja B.B. ter je sodišče njuno zahtevo zavrnilo, z obrazložitvijo, da izvršitelj v postopku ni storil nobenih nepravilnosti, saj je postopal po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in je do prepisa lastništva zarubljenega vozila ... prišlo po že izvedenem rubežu. V nadaljevanju je upravni organ citiral prvi odstavek 49. člena, prvi odstavek 83. člena ZIZ in določbe Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik). Iz poročila izvršitelja izhaja, da je izvršitelj rubež osebnega vozila ... izvedel 3. 1. 2013 med 13.50 in 14.10 uro, ko se je zglasil na naslovu dolžnika in želel zarubiti ter odpeljati predmetno vozilo, dolžnikova žena pa mu tega ni dovolila, v vmesnem času pa je neznana oseba vozilo odpeljala z naslova oprave izvršilnega dejanja, zaradi česar je izvršitelj rubež izvedel zgolj z vpisom vozila v rubežno-cenilni zapisnik in v register zarubljenih predmetov. Izvršitelj je rubež torej izvedel v skladu z ZIZ in Pravilnikom, saj je bil v času oprave rubeža predmetnega vozila lastnik še vedno tožnik, torej dolžnik iz izvršilnega postopka In 84/2010, ki je imel v tem času vozilo tudi v posesti. Organ ne more upoštevati navedb predlagateljev, da je izvršitelj z rubežem kršil pravice tretjega na vozilu, saj je iz razpoložljive dokumentacije na vozilu razvidno, da je izvršitelj rubež dokončal ob 14.10 uri, torej v času, ko je bil lastnik tožnik - dolžnik. Slednji je vozilo sicer res istega dne (ob 16.15 uri) prodal tretji osebi, kar pa ne more vplivati na zakonitost opravljene izvršbe. Na zakonitost izvršbe ne more vplivati niti dejstvo, da je izvršitelj šele naslednji dan vložil predlog za vpis rubeža vozila v register zarubljenih predmetov, saj je takšno ravnanje skladno z drugim odstavkom 78. člena Pravilnika. Pravilnost ravnanja izvršitelja je potrdilo tudi Okrajno sodišče v Črnomlju v sklepu z dne 7. 2. 2013, ko je odločalo o predlogih tožnika in A.A. za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ in oba predloga zavrnilo. Glede na navedeno za uvedbo disciplinskega postopka ni razlogov, zaradi česar je organ predloga zavrnil. Tožnik je v tožbi navedel, da predlaga odpravo sklepa ter umik prepovedi odtujitve za osebni avtomobil ..., reg. št. .... Tožnik je 28. 12. 2012 prodal osebni avtomobil ..., reg. št. ... novi lastnici A.A. Pravni posel sta sklenila s kupoprodajno pogodbo z dne 28. 12. 2012, kupka je plačala celotno kupnino, avtomobil takoj prevzela in odpeljala. Ker pa je bil posel zaključen okrog 20.00 ure, sta se dogovorila, da bo prepis opravljen 3. 1. 2013. Tega dne je bil prepis opravljen brez težav in v evidencah AJPES ni bilo zabeleženih nobenih prepovedi. Po že izvedeni spremembi lastništva je kupka tožnika obvestila, da je AJPES vpisala na njeno vozilo prepoved odtujitve in nove registracije z zahtevo, da to uredi. Po pridobljenih informacijah je ugotovil, da je prepoved predlagal izvršitelj B.B. Za ureditev zadeve je zaprosil Izvršiteljsko zbornico Slovenije, ki ga je napotila na organ, ta pa je odločil, kot izhaja iz sklepa. S takim sklepom organ dopušča samovoljnost izvršitelja B.B., saj je s tem postopkom nedopustno izvršitelj posegel v lastninsko pravico A.A. Čeprav je nova lastnica pridobila avto na zakonit način, tega organ očitno ne sprejema. Organ tudi ne upošteva, da izvršitelj novi lastnici ni posredoval nikakršnega sklepa s pravico do ugovora tretje osebe, prav tako ni izvedel predlagane dokaze. Ker pa v izpodbijanem sklepu teh dejstev ni, sklepa tudi ni možno preizkusiti, sklicevanje na sklep Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 7. 2. 2013 pa je brez osnove, saj ta sklep sodišča zaradi vložene pritožbe še ni pravnomočen. Zato so podane procesne in materialne kršitve ZIZ in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je sklep treba odpraviti. V izvršilni zadevi pa A.A. tudi ni dolžnik, zato je sklep tudi iz tega razloga nezakonit. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da se strinja s tožbenimi razlogi in se pridružuje tožnikovim navedbam. Vozilo je kupila in v celoti plačala, narejen je bil prepis vozila, potem pa je bila vpisana prepoved odtujitve. Organ je dvakrat zaprosila, da izvršitelja pozove k ureditvi zadeve, kar pa je organ zavrnil, da od izvršitelja ne more in ne sme zahtevati, da na registru zarubljenih predmetov poda predlog za izbris rubeža na zarubljenem vozilu. Z odpravo akta bi bile tako odpravljene nezakonite posledice akta. Prosila je, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala aktivno legitimacijo tožnika za vložitev tožbe v upravnem sporu po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik mora ob vložitvi tožbe izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist (glej sklep naslovnega sodišča, I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010). V nadaljevanju je prerekala navedbe v tožbi, poudarila, da je predmet disciplinskega postopka zgolj ugotavljanje disciplinske odgovornosti pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in izrek ustrezne sankcije, če je taka odgovornost ugotovljena, nikakor pa ni in ne more biti stvar disciplinskega postopka odprava ali razveljavitev dejanj, ki jih je izvršitelj opravil v postopku izvršbe oziroma rubeža, zaradi česar organ tudi ne more in ne sme dati izvršitelju navodil, kako ravnati pri izvršbi. Glede odgovora na tožbo stranke z interesom pa se toženka ni posebej opredeljevala, saj ji je že v dopisu z dne 24. 4. 2013 podala podrobna pojasnila glede pooblastil, ki jih ima v zvezi z delom izvršiteljev. Predlagala je zavrženje tožbe, podredno njeno zavrnitev.

Tožnik je v odgovoru na odgovor toženke navedel, da se strinja z razlogovanjem toženke glede obstoja pravnega interesa, saj bo z odpravo akta ugodeno zahtevi, da se popravijo povzročene posledice kupki, ki so ji bile storjene z nezakonitim postopanjem izvršitelja. Njegov pravni interes pa je v prizadetosti lastnega pravnega položaja zaradi neposredne grožnje kupke s kazensko ovadbo in stroškovnimi posledicami, zato je podana možnost izboljšanja pravnega položaja stranke z interesom z odpravo akta. S tem bi bile odpravljene tudi kršitve ustavnih pravic in svoboščin. Ni važno, kakšne so pristojnosti organa za ugotovitev izvršiteljeve odgovornosti v disciplinskem postopku. Organ je bil dolžan izvesti predlagane dokaze v zahtevi za ugotovitev izvršiteljeve odgovornosti, predložene so bile verodostojne listine o pridobljeni lastninski pravici na osebnem avtomobilu, organ pa ni izvedel dokaznega postopka. Dejstva, navedena v sklepu, ne držijo. Izvršitelj dne 3. 1. 2013 ni bil na naslovu tožnika, vpis rubeža pa bi lahko opravil na upravni enoti, ob predpostavki, če bi 3. 1. 2013 opravil rubež tega avtomobila. Tega pa ne bi mogel opraviti, tudi če bi prišel na dom tožnika, saj je bilo vozilo prodano 28. 12. 2012 kupki, ki je vozilo istega dne prevzela in odpeljala domov. Predlagal je kot doslej.

Stranka z interesom A.A. je še navedla, da se toženka v svojem odgovoru na tožbo spreneveda, saj je tožnika sama v pravnem pouku napotila na sprožitev upravnega spora. Sama se dejansko bori za ureditev statusa zarubljenega vozila, čeprav ga je zakonito kupila, vpis v evidenco AJPES pa je bil opravljen po nakupu. Izvršitelj je nezakonito rubil njen avtomobil, saj z izvršbo, In 84/2010 sama nima nič skupnega. Predlagala je ugoditev tožbi.

Sodišče je tožbo tožnika zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tožnik mora torej izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga tožnika in stranke z interesom A.A. za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja B.B. ZIZ v 298. a členu sicer res daje procesno legitimacijo za vložitev predloga za uvedbo tovrstnega postopka (med drugim) tudi strankam v izvršilnem postopku (kar tožnik kot dolžnik v zadevi In 84/2010 nedvomno je), vendar pa to še ne pomeni, da je postopek stekel zaradi varovanja njegovih pravic ali pravnih koristi. Z izpodbijanim sklepom bi bilo po presoji sodišča lahko eventualno poseženo le v pravice sodnega izvršitelja, če bi bil disciplinski postopek zoper njega uveden in končan z izrekom sankcije po 298. b členu ZIZ. Tožnik pa lahko svoje pravice uveljavlja le v postopku izvršbe s predlogom za izločitev sodnega izvršitelja.

Tudi iz določb ZIZ ne izhaja, da ima tožnik kot predlagatelj predloga za uvedbo disciplinskega postopka status stranke in to ne v upravnem in tudi ne v sodnem postopku. Po tretjem odstavku 298. d člena ZIZ ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, ki odloča v disciplinskem postopku na prvi stopnji, le izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj predloga. Aktivne udeležbe predlagatelja predloga v samem disciplinskem postopku pa tudi ne predvideva Pravilnik.

Izpodbijani sklep zato v ničemer ni posegel v pravice tožnika in se sodišče zato ne strinja z njegovim razlogovanjem, da bi bil z odpravo akta njegov pravni položaj izboljšan posledično zaradi izboljšanja pravnega položaja kupke – stranke z interesom A.A. Glede na povedano pa zato na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori v zvezi z okoliščinami same prodaje osebnega vozila in postopka rubeža, kot tudi ne smiselno enake navedbe stranke z interesom. Tako tudi naslovno sodišče v sklepu, I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010, in v podobni zadevi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 350/2010 z dne 19. 5. 2011. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.