Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporno vozilo prejel od družbe A., d. o. o., in bi bil toženec morebitno škodo dolžan povrniti oškodovancu, ki pa ni tožnik, temveč družba A., d. o. o., kateri je bilo po zatrjevanjih tožnika vrnjeno poškodovano in okvarjeno vozilo. Z odpravo zatrjevane škode s strani tožnika torej ni bil obogaten toženec, temveč družba A., d. o. o. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi družba A., d. o. o., nanj prenesla vtoževano terjatev, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni materialnopravni upravičenec iz obravnavanega pravnega razmerja in je ugovor aktivne legitimacije utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati znesek 1.531,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2015 do plačila, v petnajstih dneh (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku osem dni plačati pravdne stroške v znesku 614,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je odločitev neutemeljena in nezakonita. Sodišče je zavrnitvi namenilo premalo argumentacije. Odločitev je pavšalna in poenostavljena. Sodišče je spregledalo, da je tožnik zatrjeval, da sta bili stranki postopka v pravnem razmerju, ko si je toženec pri podjetju tožnika izposodil avtomobil znamke Toyota ... Avtomobil je bil registriran na ime toženca, ki je imel pravico uporabe. Po prenehanju poslovnega razmerja toženca s podjetjem tožnika, je bil toženec zavezan vrniti avtomobil, vendar tega ni storil. Avtomobil je vrnil po dolgem pregovarjanju, vendar ne družbi A., d. o. o., temveč K. A., tožnikovi ženi. Avtomobil je bil popravljen, ko je bil v družinski lasti (skupno premoženje). Po vrnitvi avtomobila K. A. je to vozilo postalo skupno premoženje zakoncev A. Ko je A. A. vozilo dal popraviti, je to naredil tudi v imenu K. A. in plačilo računov oziroma popravilo avtomobila pomeni oškodovanje zakoncev oziroma njunega skupnega premoženja. B. B. je bil obogaten na račun zakoncev A., upravičenje za iztoževanje takšne obogatitve ni vezano na nujno sosporništvo. Postopek lahko začne kdorkoli izmed zakoncev. Neupoštevanje tega pravnega segmenta pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je napačno zaključilo, da je bilo vozilo vrnjeno družbi, saj je bilo prodano K. A. Sodišče bi moralo tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev navedb o skupnem lastništvu, če bi menilo, da ni zadostne trditvene podlage. Ker tega ni storilo, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je sodbo utemeljilo na pomanjkanju aktivne legitimacije, tožniku pa ni dalo možnosti, da bi jo odpravil. Tožnika bi moralo pozvati na dopolnitev in opustitev te dolžnosti pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih določil iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče ne zapiše, od kod informacija, da je bilo vozilo vrnjeno družbi. Ta podatek si je sodišče izmislilo. Dokazi v spisu dokazujejo nasprotno, dokument pod B2 nima nobene veze z vrnitvijo vozila, saj se nanaša na izročitev vozila tožencu ob začetku poslovanja. Sodbe ni mogoče preizkusiti, podana je absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev je protislovna. Ker je ob vrnitvi vozila obstajalo razmerje med zakoncema A. in tožencem, je odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, nezakonita. Sodišče bi moralo pred odločitvijo v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati k morebitni dodatni izjasnitvi, tako pa sedaj odločitev sodišča predstavlja sodbo presenečenja. Odločitev sodišča je neutemeljena. Sodišče ni vezano na samo pravno podlago in zgolj to, da je tožeča stranka utemeljevala zahtevek z neupravičeno obogatitvijo, ne more biti podlaga, da se zahtevek avtomatsko zavrne, če se tekom postopka sodišče postavi na stališče, da je bil toženec v razmerju z družbo, ne da bi o tem stranke seznanilo. Sodišče tudi ni pravilno in zakonito odločilo o stroških. Sodišče je kršilo procesna pravila in materialno pravo, tudi dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo v sporu majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato se sme sodbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporno vozilo prejel od družbe A., d. o. o. in bi bil toženec morebitno škodo dolžan povrniti oškodovancu, ki pa ni tožnik, temveč družba A., d. o. o., kateri je bilo po zatrjevanjih tožnika vrnjeno poškodovano in okvarjeno vozilo. Z odpravo zatrjevane škode s strani tožnika torej ni bil obogaten toženec, temveč družba A., d. o. o. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi družba A., d. o. o. nanj prenesla vtoževano terjatev, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni materialnopravni upravičenec iz obravnavanega pravnega razmerja in je ugovor aktivne legitimacije utemeljen. Sodišče je zato zahtevek v celoti zavrnilo.

5. Na ugotovljeno dejansko stanje v sporu majhne vrednosti je sodišče druge stopnje vezano in ga ni dopustno izpodbijati. Nekatere pritožbene navedbe, ki jih sicer tožeča stranka označuje drugače, v resnici predstavljajo poskus izpodbijanja s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja in so zato neupoštevne. Tudi če je tožnik zatrjeval, da sta bili stranki v pravnem razmerju, pa je navedel, da si je toženec izposodil avtomobil pri družbi tožnika, zato je ugotovitev sodišča, da je vozilo toženec prejel od družbe (in ne od tožnika) pravilna. Dejanski zaključek sodišča je, da je toženec avto vrnil družbi, pri čemer ne drži, da naj bi si sodišče to informacijo izmislilo. Navedlo je, da je bilo družbi poškodovano vozilo vrnjeno po zatrjevanjih tožnika (v tožbi je navedeno, da si je toženec avto izposodil pri podjetju tožnika in ga je vrnil šele po dolgem pregovarjanju). Sicer pa takšen zaključek spet predstavlja dejansko ugotovitev, ki je ni dopustno izpodbijati. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je bil avto vrnjen tožnikovi ženi, K. A. (res je bilo vozilo naknadno prepisano na K. A., vendar tudi to še ne pomeni, da je bilo njej vozilo vrnjeno).

6. Tožeča stranka v nadaljevanju podaja obširne navedbe da naj bi bil avto v družinski lasti in da predstavlja skupno premoženje (tožnika in K. A.), saj tudi, če je tožnik poročen s K. A., to še ne pomeni, da je avtomobil, ki je bil nanjo prepisan, avtomatsko skupno premoženje. Skupno premoženje je le premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Ustreznih in zadostnih trditev za odločitev v smeri, za kakršno se zavzema pritožba, pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala in vse pritožbene navedbe v smeri skupnega premoženja predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Glede na to, da tožeča stranka ni navedla ustreznih dejstev, pa tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče z neupoštevanjem tega pravnega segmenta, napačno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev navedb o skupnem lastništvu, navedba o kršitvi načela kontradiktornosti ter o absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni dalo tožniku možnosti, da bi odpravil pomanjkanje aktivne legitimacije. Aktivna legitimacija je vprašanje materialnega prava in utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ni šlo za nepopolno tožbo, ki bi zahtevala popravo in dopolnitev. Navedbe glede pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva pa predstavljajo zatrjevanje relativno bistvene kršitve določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

8. Neutemeljena je tudi navedba, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih in tudi kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljena je navedba, da naj bi šlo za sodbo presenečenja, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala ugovor, da tožnik v zadevi ni aktivno legitimiran. Tudi kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji pritožba izpodbija le pavšalno. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji.

10. Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilo uporabilo materialno pravo, storilo pa tudi ni v pritožbi zatrjevanih kršitev določb postopka niti drugih kršitev določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).