Jedro

Če se obramba v pritožbi sklicuje in tudi predloži dokaz, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe, ne more na tej podlagi uveljavljati izločitve sodnika sodišča druge stopnje, ker se je s tem dokazom seznanil.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni M.R. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ določena kazen pet mesecev zapora, ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 8.11.2000 pa mu je bila določena enotna kazen eno leto in sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi pet let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 19.10.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. V zahtevi je uveljavila kršitve iz 2. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz 1. točke 372. člena ZKP. Zagovornica je uveljavila, da je v spisu izjava obsojenca, ki jo je dal 27.9.2002 policistu A.H. Ta izjava bi morala biti v skladu s 83. členom ZKP iz spisa izločena, tako pa se je v času, ko je pritožbeno sodišče odločalo o vloženi pritožbi z dne 3.10.2003, ki jo je vložil tedanji obsojenčev zagovornik, odvetnik B.S. iz P., sodnica poročevalka B.C.F. seznanila z vsebino uradnega zaznamka obsojenca z dne 27.9.2002. Pri sojenju je torej sodelovala sodnica, ki pri sojenju glede na določbo 4. a točke 39. člena ZKP ne bi smela sodelovati. Po mnenju zagovornice pa tudi ravnanja obsojenca dne 7.9.2002 in 22.9.2002, opisana v izreku prvostopenjske sodbe, nimata zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj z besedami, navedenimi v SMS sporočilih, ni podana grožnja, ki bi bila resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Zagovornica je predlagala, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.11.2005 menil, da je izjavo v uradnem zaznamku obsojenca priložil v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje takratni obsojenčev zagovornik in je obramba s tem konkludentno izrazila željo, da se pritožbeno sodišče z vsebino tega uradnega zaznamka seznani. Vsebina obsojenčeve izjave pa tudi ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodišča. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, saj je iz dokazov, ki so bili zbrani, očitno, da je šlo za resno grožnjo, ki je pri oškodovancu povzročila občutek ogroženosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz sklepa okrajne sodnice K.P. na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu z dne 6.12.2002 je razvidno, da je izločena izjava M.R. Uradni zaznamek o obsojenčevi izjavi, dani policistu, je torej sodišče pravilno izločilo, tedanji obsojenčev zagovornik, odvetnik B.S. iz P., pa je pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo prav ta uradni zaznamek priložil k pritožbi. Če se obramba v pritožbi sklicuje in tudi predloži dokaz, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe, ne more na tej podlagi uveljavljati izločitve sodnika sodišča druge stopnje, ker se je s tem dokazom seznanil. Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V izreku prvostopenjske sodbe so v opisu dejanja podani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ, pri čemer je potrebno telefonski klic in obe SMS sporočili vzeti kot celoto. Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je res potreben subjektivni občutek oškodovanca o ogroženosti, prav to pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi ugotovili. Z nasprotnim zatrjevanjem zagovornica tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčeva zagovornica, poleg tega pa je v zahtevi uveljavljena tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem iz podatkov prvostopenjske sodbe ugotovilo, da obsojenec prejema določene dohodke ter da je glede na poklic pridobitno sposoben.