Jedro

Za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je treba zatrjevati in dokazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče z dovolj veliko verjetnostjo predvideti nastanek težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v povezavi s skupnimi standardi iz sodne prakse SEU.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da mora tožnik v 10 dneh od vročitve odločbe: - na svoji spletni strani pod zavihkom "Spremembe pogojev" objaviti obvestilo o spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, in sicer o umiku televizijskega programa A. iz razširjene programske sheme in s tem iz televizijskih paketov B. z dnem 1. 6. 2025, vključno z obvestilom, da imajo vsi naročniki, ki imajo sklenjene naročniške pogodbe, katerih predmet so tudi storitve B. (tj. naročniki B. TV paketov), pravico v roku 60 dni od objave obvestila odstopiti od naročniške pogodbe na način iz tretjega odstavka 192. člena ZEKom-2, tj. brez plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov (na primer stroškov prekinitve naročniškega razmerja oziroma drugih administrativnih stroškov, pogodbenih kazni, zneskov prejetih ugodnosti ali drugih dogovorjenih nadomestil), če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo; ter - obvestiti o spremembi iz prejšnje alineje te točke izreka vse naročnike, ki imajo sklenjene naročniške pogodbe, katerih predmet so tudi storitve televizije B. (tj. naročniki B. TV paketov), skupaj z obvestilom, da imajo ti naročniki v roku 60 dni od prejema obvestila pravico odstopiti od naročniške pogodbe na način iz tretjega odstavka 192. člena ZEKom-2, tj. brez plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov (na primer stroškov prekinitve naročniškega razmerja oziroma drugih administrativnih stroškov, pogodbenih kazni, zneskov prejetih ugodnosti ali drugih dogovorjenih nadomestil), če se s temi spremembami ne strinjajo. Zavezanec mora to obvestilo posredovati naročnikom na način, ki ga je naročnik ob podpisu pogodbe izbral kot način obveščanja, tj. na način, kot ga določajo tretji, četrti in šesti odstavek 4. člena Splošnega akta o obliki in načinu objave obvestila o spremembi pogojev iz naročniške pogodbe (Uradni list RS št. 62/13 in 43/17), tj. elektronska pošta, SMS sporočilo, potisno sporočilo na uporabniškem portalu ali podobni aplikaciji ali pisno obvestilo v fizični obliki na naročnikov naslov. Ter v točki 2 izreka, da mora tožnik v roku 20 dni od vročitve te odločbe toženko obvestiti o izvedbi naložene obveznosti iz 1. točke izreka te odločbe, in sicer tako, da agenciji posredujejo dokazilo o objavi obvestila na svoji spletni strani ter izjavo o številu obveščenih naročnikov, vključno z navedbo načina njihovega obveščanja, skladno s prejšnjo točko izreka te odločbe.

2.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu. Uveljavlja ireverzibilnost posledic izvršitve izpodbijanega akta, in sicer, kolikor bi tožnik ravnal skladno z obveznostjo iz izpodbijane odločbe, bi naročnike moral obvestiti o odstopnem upravičenju, bi bil morebiten uspeh s tožbo zanj brez vsakršnega pomena. Če bi ti naročniki, na katere se nanaša sporni umik programa B. tv paketi, ki jih je skupaj okoli ..., izkoristili odstopno upravičenje, bi to pomenilo nepovratno izgubo za tožnika. Nepovratna izguba bi bil vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in odšel h konkurenčnemu operaterju, koliko pa bi bilo takih naročnikov, pa je nemogoče vnaprej predvidevati, še zlasti, ker ni mogoče preverjati, ali bi naročniki odšli zaradi umika tv programov ali pa so motivirani z izogibanjem plačila sorazmernega zneska ugodnosti. Tudi, če bi tožnik s tožbo uspel, bi bili ti naročniki zanj izgubljeni, saj jih ne bi mogel prisiliti v nadaljevanje naročniškega razmerja. Meni, da zadostuje že možnost, da bi naročniki lahko izkoristili odstopno upravičenje in od tožnika nepovratno odšli. To pomeni, da tudi če bi tožnik s tožbo uspel, ne bi bilo mogoče vzpostaviti pravnega stanja po morebitni pravnomočni sodni odločbi, ki bi bila ugodna za tožnika. Ta bi postala brezpredmetna. Tožnik lahko suspenzivni učinek tožbe doseže le z vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe. Ključni argument, ki sam po sebi utemeljuje izdajo začasne odredbe, je torej ireverzibilnost posledic, zaradi katerih bi se izgubil tudi smisel sodnega varstva. Vsak izgubljen naročnik, ki bi odšel zaradi nezakonito naloženega ukrepa, pomeni za tožnika izgubo, ki je praktično nepopravljiva oziroma težko popravljiva. Res je, da tožnik ne bo poslovno propadel zaradi odhoda določenega števila naročnikov, v posledici realizacije odstopnega opravičenja, pomeni pa že samo dejstvo, da bi moral ravnati skladno z izpodbijano odločbo, v posledici česar bi naročniki pridobili možnost odhoda h konkurenci, dovolj resno grožnjo nastanka škodnih posledic v njegovi sferi. Tožniku bi nastala škoda, ki je glede izgubljenih naročnikov, v nekem razumnem časovnem obdobju ne bi mogel popraviti. Oškodovan pa bi bil tudi ugled tožnika, saj bi si stranke lahko ustvarile zmoten vtis, da je tožnik v njihovo škodo kršil določbe ZEKom-2. Ugovarja tudi sorazmernost posega ter se sklicuje na primerljivo zadevo Upravnega sodišča RS I U 623/2025, v kateri je sodišče v zadevi s podobnim dejanskim stanjem in identičnim pravnim vprašanjem izdalo začasno odredbo, s katero je odložilo izvršitev odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi.

3.Tožena stranka je na predlog za izdajo začasne od odredbe odgovorila in prereka navedbe tožnika glede učinkovitega sodnega varstva in poudarja, da bo ne glede na morebitno izdano začasno odredbo sodno varstvo enako učinkovito, saj začasna odredba ne bo preprečila morebitnega odhoda naročnikov, ki lahko kadarkoli prekinejo naročniško razmerje, že na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava. Edina razlika za tožnika je izključno v stroških odstopa, ki jih ti naročniki v tem primeru ne bi plačali. To priznava sam tožnik, ko navaja, da bi bili ti naročniki prikrajšani zgolj za zanemarljiv znesek stroškov in nato še, da ne bi bili ti naročniki omejeni v svoji pravici, da naročniško razmerje prekinejo. Naročnike, ki bi se odločili za zamenjavo, bi torej prizadele le posledice, ki so izključno premoženjske (denarne) narave, kar velja tudi za tožnika, saj bi v tem primeru izgubil le to finančno korist, ki bi jo sicer v primeru klasične odpovedi lahko zaračunal. Ta posledica pa je zgolj materialna škoda, ki pa je po sodni praksi popravljiva. Razlika med redno odpovedjo pogodbe in odpovedjo na podlagi 192. člena ZEKom-2 je v tem, da naročnik ni dolžan plačati kakršnihkoli dodatnih stroškov. Poudarja, da vzročna zveza med zatrjevano škodo in izvršitvijo odločbe ni podana, nihče od naročnikov namreč ne bo odstopil od pogodbe zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. To odločitev bi vsak naročnik sprejel izključno na podlagi tega, ali mu spremenjeni pogodbeni pogoji še ustrezajo ali ne. Če mu ne, imajo možnost odstopiti od pogodbe brez plačila dodatnih stroškov. Če jim ustrezajo, pa naročniškega razmerja ne bodo prekinili. Vendar pa vzrok ni izpodbijana odločba, tožnik je namreč sam že s spremembo pogodbenih pogojev povzročil zatrjevano posledico. Edino, kar zagotavlja izpodbijana odločba je, da so naročniki o tej možnosti in o tem, da jim v tem primeru ni treba plačati stroškov, obveščeni na z zakonom predpisan način. Pravico naročnikom do neplačila stroškov, v primeru odstopa od pogodbe, zaradi enostranskih sprememb pogodbenih pogojev, daje že sam zakon in te pravice ne konstituira obvestilo operaterja, kar pa je edino dejanje, ki ga od tožnika zahteva izpodbijana odločba. Prav tako morebiten odhod naročnika ni ireverzibilen. Prehodi naročnikov med operaterji so vsakodnevni pojav, zato lahko tožnik kadarkoli dobi nazaj istega naročnika ali pa na novo pridobi drugega. Navedena obvestila o spremembah pogodbenih pogojev morajo objavljati vsi operaterji. Pa tudi jih, kar dokazujejo že vpogledi na njihove spletne strani. Neobveščenost o spremembi pogodbe in pravici do brezplačne prekinitve pa neposredno nasprotuje evropski Direktivi EECC, ki je prenesena v ZEKom-2, zato se na navedeno tožnik ne more uspešno sklicevati. Izdana začasna odredba, ne bi v ničemer preprečila odhoda naročnikov, bi pa močno otežila uveljavljanje njihovih pravic. Tožnik neutemeljeno navaja, da v primeru uspeha s tožbo pravnega stanja ne bi bilo možno vzpostaviti nazaj, ker bi bili naročniki o svoji pravici že obveščeni. Namreč ni sporno, da lahko naročniki kadarkoli odidejo ali pa se pozanimajo o svojih pravicah tudi na druge načine in se odločijo za morebiten odhod, neodvisno od tega, zato tega izdana začasna odredba ne bi preprečila. Nejasno je, saj tožnik sam priznava, da odhod naročnikov ne bo po pomenil njegovega poslovnega propada in da lahko naročniki kadarkoli gredo, katero težko popravljivo škodo bi izdaja začasne odredbe sploh varovala. Tožnik se sklicuje na grožnjo nastanka "škodnih posledic" v njegovi sferi, vendar pa to navaja pavšalno in neizkazano, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Vsekakor pa morebitna izdana začasna odredba tožniku ne bo zagotovila trenutnega števila naročnikov, ker lahko ti kadarkoli odidejo. Sodno varstvo bo zato enako učinkovito, kot če začasna odredba ni izdana. Prav tako začasna odredba ne bo vplivala na poslovni ugled tožnika. Pravica do odstopa, ob vsaki spremembi pogodbe brez plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, o kateri morajo biti naročniki obveščeni s strani operaterja, je že na ravni EU prepoznana kot tako pomembna, da jo je bilo treba zavarovati že na ravni celotne EU, Direktiva EU 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o evropskem zakoniku elektronskih komunikacij. Poudarja, da bi morebitna izdaja začasne odredbe imela nepopravljive učinke za javni interes, tako da ni izpolnjen tudi drugi pogoj iz 32. člena ZUS-1, ki je potreben za izdajo začasne odredbe. Dodatno v zvezi z ireverzibilnostjo navaja, da je tožnik že v preteklosti, ob večkratnih spremembah pogojev z odstopnimi upravičenji, ne le ohranil obstoječe naročnike, temveč tudi pridobil nove, kar pomeni, da tožniku število naročnikov kljub objavam "brezplačnega" odstopnega upravičenja, raste. Tožnik je zamolčal, da lahko v skladu s svojo lastno logiko, tudi sam pridobiva nove naročnike na podlagi odstopnih upravičenj, ki jih redoma objavljajo na svojih spletnih straneh drugi operaterji. Tožnikova bilanca naročnikov na mesečni ravni je pozitivna, več sklenjenih pogodb, kot je odpovedi, pri čemer pa teh podatkov v predlogu ne navaja. Tožnik bi v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom moral in mogel navesti tako podatke o odhodih naročnikov, kot tudi podatke o prihodu novih naročnikov po objavljenih spremembah naročniških pogojev in "brezplačnih", odstopnih upravičenjih pri drugih operaterjih, kolikor zatrjuje, da je to tista posledica, ki nastane zaradi tovrstnih objav, pa tega ni storil. Tožnik je tako v letu 2024 objavil tri obvestila o spremembi pogodbenih pogojev skupaj z odstopnim upravičenjem, enako število pa tudi v letu 2023, vendar pa v predlogu niti z besedo ne zatrjuje nikakršnega odhoda naročnikov na tej podlagi. Tožnik se torej jasno zaveda, da je zatrjevana škoda, ki sploh ni direktna posledica inšpekcijskega ukrepa, zanemarljiva in popravljiva. Opozarja tudi, da bodo naročniki, kolikor bi bila začasna odredba izdana in bi bila v prihodnosti tožba zavrnjena, v upravnem sporu od tožnika znali uveljavljati vračilo neupravičeno zaračunanih stroškov odstopa od pogodbe. Varstvo naročnikov in s tem tudi varstvo javne koristi, bo tako v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe povsem zvodenelo, četudi tožnik v upravnem sporu ne bo uspel. Na drugi strani pa bi bil tožnik z izdano začasno odredbo nagrajen za svoje nezakonito ravnanje s tem, da bi neupravičeno prejel in zadržal odstopne stroške naročnikov, ki bi se odločili oditi, kot mu tudi o spremembah pogodbe ne bi bilo treba obvestiti svojih naročnikov v času, ko jih še veže ista pogodba. Sodno varstvo v primeru neizdaje začasne odredbe pa bo enako učinkovito, saj je razlika v odpovedi pogodbe po 192. členu ZEKom-2, le določena denarna vrednost (to je neplačilo dodatnih stroškov, ki so primeroma našteti v tretjem odstavku 192. člena ZEKom-2), te stroške pa bo tožnik v primeru uspeha s tožbo lahko enostavno terjal nazaj od vseh naročnikov, ki teh stroškov ob prekinitvi naročniškega razmerja ne bi plačali, in bi s tem dosegel povsem enak položaj, kot bi ga imel v primeru redne odpovedi naročniške pogodbe. Predlaga zavrnitev predloga.

4.Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjeni.

6.Pogoje za izdajo začasne odredbe ureja 32. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7.Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je, da bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Ker so bila s 192. členom ZEKom-2, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, v slovenski pravni red prenesena pravila Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju direktiva), načelo lojalne razlage zahteva, da se tudi pravni standard težko popravljive škode iz drugega. odstavka 32. člena ZUS-1 ter z njim povezano trditveno in dokazno breme razlaga v skladu z direktivo. Ta glede začasnih ukrepov v uvodnih izjavah določa, da bi morali pritožbeni organi, da se zagotovi pravna varnost za akterje na trgu, svoje naloge opravljati učinkovito. Zlasti pritožbeni postopki ne bi smeli biti neupravičeno dolgi. Začasni ukrepi, s katerimi se odloži učinkovanje odločitve pristojnega organa, bi se morali sprejeti le v nujnih primerih, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stran, ki zahteva te ukrepe, in če je to potrebno zaradi zagotavljanja ravnovesja interesov (točka 77). V točki 78 uvodnih izjav direktive je nadalje navedeno, da pritožbeni organi zelo različno uporabljajo začasne ukrepe za odložitev izvršitve odločitev nacionalnih regulativnih ali drugih pristojnih organov. Da bi bil pristop bolj usklajen, bi bilo treba uporabiti skupne standarde v skladu s sodno prakso Sodišča EU.

1.Osnovni namen začasne odredbe v upravnem sporu je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva, prav tako pa tudi po skupnih standardih sodne prakse SEU. Po sodni praksi SEU je treba za uresničitev cilja nujnosti presojati, glede na potrebo po začasni odločitvi, da bi stranki, ki predlaga začasno varstvo, nastala resna in nepopravljiva škoda. Stranka mora dokazati, da ne more čakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo. Čeprav za dokaz obstoja te škode ni treba zahtevati, da se nastanek in neizogibnost škode dokaže z absolutno gotovostjo, in da zadostuje, da jo je mogoče z dovolj veliko verjetnostjo predvideti, pa mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, dokazati dejstva, glede katerih meni, da obstaja resnična nevarnost za nastanek take škode.

2.Enako je po sodni praksi Vrhovnega sodišča, torej, da mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je takšna škoda za njo težko popravljiva ter za vse navedeno predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

3.Navedeno za obravnavano zadevo pomeni, da bi moral tožnik za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe, zatrjevati in dokazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče z dovolj veliko verjetnostjo predvideti nastanek težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v povezavi s skupnimi standardi iz sodne prakse SEU.

4.Toženka pa v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno opozarja, da tožnik trditvenega, posledično pa tudi dokaznega bremena ni zmogel. Da obstaja možnost, da bo, če bo tožnik objavil in svojim naročnikom poslal obvestilo o odstopnem upravičenju iz prvega odstavka 192. člena ZEKom-2, to pravico lahko izkoristilo nedoločeno število naročnikov, med strankami sicer ni sporno, kot ni sporno, da tožnik ob morebitnem uspehu s tožbo ne bo mogel doseči, da bi naročniške pogodbe, ki so na tej podlagi prenehale, spet postale veljavne. Ni pa tudi sporno, saj za to obstaja zakonska podlaga, da bi tožnik tudi v primeru uspeha s tožbo, kljub neizdani začasni odredbi, denarne vrednosti (to je neplačilo dodatnih stroškov, ki so primeroma našteti v tretjem odstavku 192. člena ZEKom-1), lahko enostavno terjal nazaj od vseh naročnikov, ki teh stroškov ob prekinitvi naročniškega razmerja ne bi plačali in s tem dosegel povsem enak položaj, kot bi ga imel v primeru redne odpovedi naročniške pogodbe. Že na podlagi tega razloga tožnikovo tveganje, da bo materialno oškodovan, ne zadosti pravnemu standardu verjetnosti nastanka težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

5.Nepopravljivost posledic izvršitve izpodbijanega akta je sicer pomembna, ne pa že sama po sebi zadostna okoliščina, ki bi utemeljevala obstoj kakršnekoli oblike škode. Vsaka posledica, četudi je ireverzibilna, kot je na primer dejstvo, da tožnik objavljenega oziroma poslanega obvestila (v primeru ugoditve tožbi, ne bo mogel vzeti nazaj) ali okoliščina, da prenehanje naročniške pogodbe pomeni tudi spremembo njegovega pravnega položaja, sama po sebi še ni škoda, če hkrati ne predstavlja tudi določenega konkretnega prikrajšanja pravne osebe na področju njenega njenega delovanja.

6.Tožnik pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval zgolj premoženjsko škodo zaradi zmanjšanja števila naročnikov in neplačila dodatnih stroškov odpovedi naročniških pogodb, pri tem pa ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi do odliva naročnikov dejansko prišlo v posledici neizdane začasne odredbe in kakšno škodo bi mu to povzročilo. Navedba, da bi odstopno upravičenje lahko uveljavilo vseh ... naročnikov oziroma, da bi že odhod enega samega h konkurenčnemu operaterju zanj pomenil nepovratno izgubo, pomeni, da je tožnik uveljavljal zgolj škodo, ki je očitno hipotetična in ne zatrjevana kot verjetna. Sam tožnik navaja, da ne more predvideti, koliko bi bilo takih naročnikov in v kakšnem obsegu finančnega prikrajšanja naj bi bil zato izpostavljen. Glede hipotetičnih oziroma negotovih tveganj je SEU že zavzel stališče, da ta za izpolnjenost pogoja nujnosti ne zadostuje. Vrhovno sodišče pa je navedlo, da za izkaz težko popravljive škode ni dovolj zgolj hipotetično predvidevanje izgube strank, saj takšna škoda ni niti predvidljiva niti konkretna. Argument, da bi bilo z izdajo začasne odredbe treba varovati že možnost, da bi naročniki lahko izkoristili odstopno upravičenje in od tožnika nepovratno odšli, je zato zgrešen.

7.Logična posledica opisanih pavšalnih navedb je, da tožnik ni izkazal, da v primeru izvršitve izpodbijane upravne odločbe lahko utrpi finančno škodo, ki bi bila, kot zahtevajo standardi SEU, vsaj znatna - bodisi glede na velikost podjetja ali objektivno. Tudi Vrhovno sodišče v svoji praksi glede težko popravljive poslovne škode poudarja, da je ta podana, če gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njegovo poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij), pri čemer je na tak bistven poseg mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti. Trditev, ki bi omogočala takšno sklepanje, pa tožnik ni podal. Predlagatelju začasne odredbe ni treba z gotovostjo izkazati nastanka škode, mora pa na podlagi zatrjevanih in dokazanih obstoječih objektivnih dejstev izkazati škodo, ki jo je kot verjetno mogoče predvideti. Tega tožnik ni navedel, zato je neutemeljeno njegovo stališče, da obsega škode ni mogoče vnaprej predvideti. Kot toženka opozarja, v poslovni praksi tožnika, to ni prvi primer, ko bi tožnik naročnikom poslal obvestilo iz prvega odstavka 192. člena ZEKom-2, o pravici do odstopa od pogodbe, zato bi tožnik lahko podal najmanj navedbe o tem, koliko naročnikov je iz tega ali drugega razloga naročniške pogodbe odpovedalo na podlagi teh obvestil, ter kakšna škoda je zaradi tega nastala, in če, oziroma zakaj predvideva, da bi bil odziv naročnikov v tem primeru drugačen.

8.Tožnik navaja še, da bi ravnanje skladno z izpodbijano odločbo lahko imelo posledice v obliki okrnitve poslovnega ugleda, saj bi si naročniki lahko ustvarili zmoten vtis, da je tožnik v njihovo škodo kršil določbe ZEKom-2. Sodišče meni, da izdaja začasne odredbe ne bo vplivala ali izboljšala poslovnega ugleda tožnika. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da je tožniku naloženo, da naročnike obvesti o tem, da je kršil zakon, ampak o tem, da imajo zaradi spremembe pogodbenih pogojev pravico do odstopa od naročniških pogodb. Tožnik torej kot verjetne ni izkazal tudi nematerialne škode.

9.Tožnik se sklicuje na izdano začasno odredbo v zadevi I U 623/2025 z dne 17. 4. 2025 in na njene razloge. Vendar je bil sklep na podlagi pritožbe toženke spremenjen s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 93/2025 z dne 10. 6. 2025 in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Sodišče je v obravnavani zadevi v kateri je podobno dejansko stanje in identično pravno vprašanje odločilo v skladu s stališči iz zadeve I Up 93/2025.

10.Ker glede na navedeno tožnik ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe, bila prizadejana težko popravljiva škoda, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in ostalih pogojev za izdajo ni presojalo.

-------------------------------

1Sklep podpredsednika sodišča z dne 9. 4. 2025 v zadevi C-878/24, P (R) 23. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa