Jedro

Ker revident svoje navedbe, da je določena vrednost več kot 20.000,00 EUR, ni obrazložil oziroma izkazal, v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu pa pravica oziroma obveznost stranke tudi ni izražena v denarni vrednosti, v obravnavani zadevi ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Slovenske odškodninske družbe, d.d., z dne 6.10.2004. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odločil, da se zahteva tožeče stranke za pridobitev delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice ...., zavrne, ker tožeča stranka ni pravna oseba zasebnega prava.

Zoper to sodbo je tožeča stranka po odvetniku dne 24.4.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da je določena vrednost v višini več kot 20.000,00 EUR, podani pa so tudi pogoji po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker ima izpodbijana odločitev hude posledice za tožečo stranko, saj je izključena iz procesa lastninjenja Zavarovalnice T. Revizija ni dovoljena.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je zanjo izpolnjen vsaj eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

V tem primeru revident zatrjuje, da je določena vrednost v višini več kot 20.000,00 EUR. S to navedbo revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vendar revident svoje trditve, da je določena vrednost več kot 20.000,00 EUR konkretno ne pojasni in ne obrazloži. Edina dodatna revidentova navedba, ki se nanaša na denarno vrednost zahtevka, je navedba vrednosti spornega predmeta, pct. 21.000,00 EUR. Vendar tudi ta navedba ni pojasnjena in konkretizirana. Tako označena vrednost – pct. 21.000,00 EUR po presoji vrhovnega sodišča nakazuje le na to, da je to vrednost spora, ki ga je določil revident sam. Iz te revidentove določitve vrednosti pa ne izhaja, da je to tudi dejanska vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta. Ker revident svoje navedbe, da je določena vrednost več kot 20.000,00 EUR, ni obrazložil oziroma izkazal, v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu pa pravica oziroma obveznost stranke tudi ni izražena v denarni vrednosti, po presoji vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi niso izkazani pogoji za dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Revident nadalje uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki 2. dostavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic na strani revidenta, bi moral revident pojasniti, ne samo katere so te hude posledice, temveč navesti tudi konkretne razloge, zaradi katerih so zatrjevane posledice zanj zelo hude. Tega pa revident samo z navedbo, da ima odločitev zanj hude posledice, ker je izključen iz procesa lastninjenja Zavarovalnice ..., ni storil, zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.