Jedro

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da si tožeča stranka za rekonstrukcijo stanovanjske zgradbe ni pridobila potrebnega gradbenega dovoljenja, zato je bil inšpekcijski ukrep izrečen v skladu s 152. členom ZGO-1. Pravno varstvo zoper izpodbijani sklep, s katerim je upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke, da se ji v postopku omogoči, da prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, ima stranka v okviru pritožbe zoper odločbe o glavni stvari, torej v pritožbi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno v zadevi in ga je tožeča stranka tudi izkoristila.

Izrek

Tožba zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper št. 06122-1319/2010/25 z dne 25. 9. 2010 se zavrne.

Tožba zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper št. 06122-1272/2010/23 z dne 25. 8. 2010 se zavrže. Vsaka stranka stranka nosi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 06122-1319/2010/25 z dne 25. 9. 2010 je gradbena inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper pod točko 1 inšpekcijskima zavezancema A.A. in B.B. naložila, da morata takoj po prejetju odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta na naslovu ... na parc. št. 1188/1 k.o. C. in sicer novih armirano betonskih plošč med pritličjem in prvim nadstropjem, med prvim nadstropjem in drugim nadstropjem ter med drugim nadstropjem in podstrešjem, maksimalnih tlorisnih gabaritov 12,80 x 5,50 m, novih temeljev stanovanjskega objekta, novega enoramnega stopnišča, ki vodi iz pritličja v prvo nadstropje, maksimalni tlorisnih gabaritov 3,0 x 0,80 m, novih stopnišč, ki vodita iz prvega v drugo nadstropje in iz drugega nadstropja v podstrešje tlorisa približno „U“ oblike s podaljšano stranico, maksimalnih tlorisnih gabaritov 2,80 x 2,10 m, novih garažnih vrat dimenzij 239 x 212 cm v vzhodni fasadni nosilni steni objekta, novega okna v prvem nadstropju v zahodni fasadni nosilni steni širine 228 cm, novega okna v drugem nadstropju v zahodni fasadni nosilni steni širine 235 cm in armirano betonskega nadstreška z ravno streho na zahodnem delu objekta v prvem nadstropju, maksimalnih tlorisnih gabaritov 6,5 x 3,9 m, maksimalne višine 4,75 m. Pod točko 2 je inšpekcijskima zavezancema naložila, da morata v štirih mesecih od prejema izpodbijane odločbe v že navedenem stanovanjskem objektu v celoti odstraniti nelegalne gradnje, ki so navedene v točki 1 izreka in vzpostaviti prejšnje stanje. V točki 3 je inšpekcijskima zavezancema zagrozila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi. Pod točko 4 je za objekt iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe izrekla prepovedi iz 1. odstavka 258. člena ZGO-1. Pod točko 5 je odločila, da stroškov postopka ni bilo, pod točko 6 pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Upravni organ prve stopnje je izdal izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti na podlagi 152. člena ZGO-1. V obrazložitvi povzema potek inšpekcijskega postopka in navaja dokaze na osnovi katerih je ugotovil obseg nelegalne gradnje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, dela, ki so bila izvedena na predmetnem objektu, brez dvoma ustrezajo definiciji rekonstrukcije objekta (v skladu s 7.2 točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Rekonstrukcija je bila izvedena brez v 1. odst. 3. čl. ZGO-1 zahtevanega gradbenega dovoljenja, to pa predstavlja nelegalno gradnjo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 153. členu ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem delu na stroške inšpekcijskih zavezancev odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna.

Z izpodbijanim sklepom št. 06122-1272/2010/23 z dne 25. 8. 2010 je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke, da se ji v postopku omogoči, da prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora (točka 1 izreka); zavrgel zahtevo tožeče stranke, da se v inšpekcijskem postopku že opravljena dejanja inšpektorja razveljavijo in ponovno opravijo tudi v navzočnosti zavezanca-tožeče stranke (točka 2 izreka) in zavrgel predlog tožeče stranke, da se inšpekcijski postopek ustavi (točka 3 izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravni organ prve stopnje navaja, da je predlog za prisostvovanje tožeče stranke pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora zavrnil upoštevaje 1. odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIN), ki inšpektorju ne nalaga predhodne najave nadzora in obveznega prisostvovanja strank nalogam inšpekcijskega nadzora, ampak uradni osebi, ki vodi inšpekcijski postopek samo daje možnost, da nadzor najavi. Glede odločitve pod točko 2 izreka pa je navedel, da Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, uradno prečiščeno besedilo in 126/07 – ZGO-1) v 1. odstavku 146. člena določa, da se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanja inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. V upravnem postopku se lahko razveljavijo le odločbe, ne pa tudi dejanja v ugotovitvenem postopku, zato je vlogo tožeče stranke zavrgel. K točki 3 izreka pa je navedel, da je v skladu z določbami 126. člena ZUP začel postopek po uradni dolžnosti. V inšpekcijskih postopkih gradbene inšpekcije gre za varovanje javnega interesa v skladu z določbo 146. člena ZGO-1 in se postopek začne in vodi po uradni dolžnosti, zato stranka ne more zahtevati, da se postopek ustavi, niti od inšpektorja zahtevati, da izreče inšpekcijski ukrep, zato je vlogo tožeče stranke za ustavitev inšpekcijskega postopka, zavrgel v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je s svojo odločbo št. 0612-376/2010/3 z dne 22. 4. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje št. 06122-1319/2010/25 z dne 25. 9. 2010. V obrazložitvi je zavrnilo ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje z obrazložitvijo, da je upravni organ prve stopnje opravil pregled gradbene dokumentacije za sporni objekt na upravni enoti pridobil druge relevantne dokumente, ki se nanašajo na sporno gradnjo, ter opravil inšpekcijski ogled v navzočnosti solastnice in soinvestitorke, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil in na tej podlagi pravilno uporabil materialne predpise. Tožeča stranka, sicer pri ogledu ni bila navzoča, je pa na poziv tožeče stranke v postopku pred izdajo izpodbijane inšpekcijske odločbe, podala pisne pripombe na ugotovljeno dejansko stanje in vodenje postopka, na katere je upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi odgovoril. Z odločbo št. 0612-376/2010/2 z dne 18. 4. 2011 je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep upravnega organa prve stopnje št. 06122-1272/201073 z dne 25. 8. 2010. V obrazložitvi je navedla, da se v skladu z določbami ZIN inšpekcijski nadzor lahko najavi, lahko pa se dejanja opravijo tudi brez najave in prisotnosti zavezanca upoštevaje določbe 1. odstavka 126. člena ZGO-1, ki določajo, da se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Pritožbeni organ sicer meni, da je izpodbijani sklep obrazložen z napačnimi razlogi, ki pa na pravilno odločitev v zadevi niso vplivali. Iz predloženih pritožbenih listin je namreč razvidno, da je gradbena inšpektorica v času prejetja predmetne zahteve inšpekcijskega zavezanca že opravila več dejanj v inšpekcijskem postopku in si pridobila tudi pisno pojasnilo ter izjavo inšpekcijskega zavezanca v zadevi, kar je po oceni gradbene inšpektorice zadoščalo za popolno ugotovitev dejanskega stanja in odločitev o zadevi. Ponavljanje dejanj v inšpekcijskem postopku ob prisotnosti inšpekcijskega zavezanca tako ni bilo več smiselno in bi upravni organ prve stopnje moral zahtevo tožeče stranke za razveljavitev dejanja inšpektorja in ponovno opravo v navzočnosti tožeče stranke, zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep upravnega organa prve stopnje št. 06122-1272/2010/23 z dne 25. 8. 2010 in odločbo istega organa št.06122-1319/2010/25 z dne 25. 9. 2010. Odločbo upravnega organa prve stopnje št. 06122-1319/2010/25 z dne 25. 9. 2010 izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Upravnemu organu prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo zahteve tožeče stranke, da se ji v postopku omogoči sodelovanje pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ter z izdajo izpodbijane odločbe, preden je pritožbeni organ odločil o pritožbi tožeče stranke zoper sklep, s katero je bila zavrnjena njena zahteva, kršil temeljna načela upravnega postopka, v posledici tega pa tudi načelo materialne resnice. Zatrjuje, da je gradbena inšpektorica napačno ugotovila, da sta zavezanca povečala odprtino na vzhodni fasadi objekta, saj je bila v fasadni steni vratna odprtina, ki je služila kot vhod v menzo prejšnjega uporabnika pritličnih prostorov, ki je bila kasneje zazidana v okno, nato pa ponovno vzpostavljena kot vratna odprtina. Napačno pa je bilo tudi ugotovljeno, da sta investitorja izvedla novo stopnišče iz pritličja v prvo nadstropje, saj je to stopnišče v objektu že obstajalo kot betonsko-lesena konstrukcija, stopnišče iz prvega nadstropja v drugo nadstropje in iz drugega nadstropja v podstrešje pa sta bili ravno tako izvedeni kot leseni konstrukciji, kar vse sta investitorja le obnovila. Investitorja sta prav tako obnovila obstoječi nadstrešek, ne da bi spreminjala njegove višinske in tlorisne gabarite, nista pa tudi spremenila namembnosti podstrešnih prostorov, saj so se podstrešni prostori stanovanjskega objekta vedno uporabljali kot spalni torej bivalni prostori. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 25. 9. 2010 odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka.

Glede sklepa upravnega organa prve stopnje z dne 25. 8. 2010 zatrjuje, da je inšpektorica nepravilno uporabila materialni predpis (1.odstavek 29. člena ZIN) in napačno ocenila dejansko stanje zadeve, ko je odločila, da predhodna najava nadzora oziroma nekaterih dejanj nadzora lahko vpliva na učinkovito izvedbo inšpekcijskega nadzora. V nadaljevanju navaja razloge zaradi katerih bi morala gradbena inšpektorica opraviti ponovni ogled spornega objekta in eventualno zaslišati tožečo stranko, ki bi ji lahko bistveno bolj kot v pisni izjavi izčrpno pojasnila in se izjavila o očitanem posegu v prostor, s čemer bi bilo zadoščeno načelu zaslišanja stranke, kakor tudi ekonomičnosti in hitrosti postopka, predvsem pa bi navzočnost tožeče stranke doprinesla k popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, kot to zahteva načelo materialne resnice. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v odločbah, s katerima je zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper sklep in odločbo upravnega organa prve stopnje in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s ugovori, ki ji tožeča stranka uveljavlja v tožbi sodišče še dodaja: Upravni organ prve stopnje je izpodbijano inšpekcijsko odločbo izdal na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali kako drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje oziroma so izvedena dela brez gradbenega dovoljenja (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih pa si tožeča stranka za obravnavano rekonstrukcijo sporne stanovanjske zgradbe ni pridobila potrebnega gradbenega dovoljenja. Tudi po mnenju sodišča obravnavani posegi na spornem objektu predstavljajo rekonstrukcijo objekta (točka 7.2 1. odstavka 2. člena ZGO-1), saj so bile s spornim posegom spremenjene tehnične značilnosti obstoječega objekta, spremenili pa so se tudi njegovi konstrukcijski elementi, zato bi se lahko rekonstrukcija objekta v skladu z določili 3. člena ZGO-1 lahko začela le na podlagi pravnomočnega oziroma dokončnega gradbenega dovoljenja. Investitor pa bi si moral pridobiti gradbeno dovoljenje tudi za nadstrešek na terasi v 1. nadstropju spornega objekta. Investitor si je sicer pridobil načrt arhitekture za navedeni nadstrešek, ki je bil izdelan januarja 2005. V načrtu prikazan in v naravi zgrajen nadstrešek pa ne ustreza definiciji nadstreška, za gradnjo katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, saj ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 5. točki 5. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo nestavbnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04, v nadaljnjem besedilu Pravilnik), zato predstavlja nelegalno gradnjo.

Neutemeljeni so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitve pravil upravnega postopka. Vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb se šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (čl. 146/1 ZGO-1). Inšpektor je pred izdajo izpodbijane odločbe opravil ogled v navzočnosti soinvestitorice in solastnice spornega objekta B.B., tožeča stranka pa se je o ugotovitvah inšpektorja pisno izjasnila, zato je očitek, ki se nanaša na domnevno nepravilno postopanje gradbene inšpektorice, ki naj bi privedlo do kršenja načela zaslišanja stranke v postopku neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi ugovor, da je bilo v postopku kršeno načelo materialne resnice v posledici česar naj bi bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je gradbena inšpektorica, z namenom, da bi popolno ugotovila dejansko stanje še pred prejetjem zahteve inšpekcijskega zavezanca za prisostvovanje pri opravljanju inšpekcijskih nalog opravila vrsto dejanj v inšpekcijskem postopku, s katerimi je po mnenju sodišča pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, zato tudi po mnenju sodišča ponovno opravljanje ogleda in drugih dejanj v prisotnosti zavezanca, kar je zahtevala tožeča stranka, ni bilo več potrebno, kar je upravni organ prve stopnje tudi obrazložil v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravljanja akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep, ki ga s tožbo izpodbija tožeča stranka, se nanaša na procesno vodstvo in izvajanje dokazov v tem postopku in ni eden izmed sklepov naštetih v določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1, zato ga ni možno izpodbijati v upravnem sporu. Pravno varstvo zoper izpodbijani sklep ima tožeča stranka v okviru pritožbe zoper odločbe o glavni stvari, torej v pritožbi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno v zadevi in ga je tožeča stranka tudi izkoristila.

Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K točki 3 izreka: Sodišče je tožbo tožeče stranke pod točko 1 zavrnilo, pod točko 2 pa zavrglo, zato tožeči stranki skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.