Jedro

Pred uveljavitvijo ZIN je bil strokovni izpit za opravljanje nalog veterinarskega inšpektorja sicer zahtevan, vendar ga zaradi pomanjkanja ureditve v podzakonskih aktih ni bilo mogoče opravljati.

Tožeči stranki, ki strokovnega izpita za inšpektorja še ni opravila, je bila s sklepom tožene stranke utemeljeno naložena izvršitev te dolžnosti in sicer v roku enega leta po tem, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. V trenutku izdaje sklepa namreč o opravljanju posebnega dela izpita na področju veterine ministrstvo še ni izdalo akta iz 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Veterinarske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: VURS) št. 123-104/95 z dne 5.12.2005 ter sklepa Vlade RS št. 10051-41/2006 z dne 8.3.2006, in zahtevek, da je delodajalec dolžan priznati tožeči stranki izpolnjevanje vseh strokovnih pogojev za inšpektorja II. na delovnem mestu uradni veterinar – inšpektor na VURS-u, Območni urad Murska Sobota. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 66.000,00 SIT z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila.

Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je tožeča stranka, ki je pri toženi stranki zaposlena kot inšpektor, opravila dne 23.6.1988 strokovni izpit s področja veterinarstva na podlagi Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v veterinarskih organizacijah združenega dela (Ur. l. SRS, št. 7/1983 in nadaljnji). Ta izpit se ji priznava kot opravljen državni izpit za pridobitev veterinarske licence na podlagi petega odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet -1 – Ur. l. RS, št. 33/2001 in nadaljnji), ni pa ji ga mogoče priznati kot opravljen strokovni izpit za veterinarskega inšpektorja, ki je bil kot pogoj za opravljanje tega dela določen v ZVet-1 kot tudi že v ZVet (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Do sprejema Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorje (Ur. l. RS, št. 75/2004 in nadaljnji) sploh ni bilo podzakonskega predpisa, ki bi omogočal opravljanje tega izpita. Ker v skladu s četrtim odstavkom 3. člena citiranega pravilnika program in obseg posebnega dela izpita za inšpektorje določi minister, pristojen za posamezno inšpekcijo, takšen akt pa na področju veterine še ni bil izdan, je po zaključku prvostopenjskega sodišča tožeči stranki v izpodbijani odločbi pravilno naloženo, da mora opraviti strokovni izpit za inšpektorja v roku enega leta, od kar ji bo ta možnost zagotovljena.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker je ocenilo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča RS pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na večje število javnih uslužbencev - inšpektorjev, je s posebnim sklepom dopustilo revizijo (prvi odstavek 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), katera na podlagi 1. do 4. točke 31. člena ZDSS-1 sicer ne bi bila dovoljena.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nižjima sodiščema očita večkratno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni uporabilo 213. in 287. člena ZPP, saj vseh predlaganih dokazov tožeče stranke ni izvedlo, niti jih ni zavrnilo, pritožbeno sodišče pa te kršitve ni ugotovilo in odpravilo. Sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z vsebino listin. Tožeča stranka je pritožbi priložila potrdilo z dne 28.6.2006, da je U. A., ki je v preteklosti opravil enake izpite kot tožeča stranka, opravil strokovni izpit za inšpektorja, in to v času, ko akt o programu in obsegu posebnega dela izpita (veterina) še ni bil sprejet. Če je delodajalec U. A. priznal vse dele izpita po pravilniku, razen inšpekcijskega nadzora, bi moral najmanj v istem obsegu priznati izpit tudi tožeči stranki. Potrdilo dokazuje, da je bila tožeči stranki kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Sodišče prve stopnje ni temu dokazu namenilo niti stavka, drugostopenjsko pa je štelo tovrstne pritožbene argumente za nepomembne in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev ZPP. Razlogi drugostopenjske sodbe so nejasni in v nasprotju z vsebino sklepa Vlade RS z dne 14.1.2004, izdanega X. C. N.. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, ali so bili kljub enakemu izhodiščnemu dejanskemu položaju glede izpita tožeča stranka, U. A. in X. C. N. različno obravnavani. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je imela V. Č. Š. ob imenovanju za inšpektorico in hkrati generalno direktorico VURS v letu 2004 opravljene iste izpite kot tožeča stranka, a naj je ne bi zavezovala dolžnost opraviti izpit za inšpektorja po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Tožeča stranka je postala inšpektor že v letu 1992 (in ne 1995 kot to ugotavlja pritožbeno sodišče), zato bi moralo sodišče izpolnjevanje pogojev za veterinarskega inšpektorja presojati po Zakonu o zdravstvenem varstvu živali (ZZVZ – Ur. l. SRS, št. 37/1985) in ne po ZVet ter ZVet-1. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 193.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Že v pravdi in v pritožbi je bilo pojasnjeno, zakaj je delodajalec kršil drugi odstavek 14. člena, 22. in 155. člen Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa ti razlogi niso nejasni ali v nasprotju z listinami v spisu.

Očitek, da prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določil 213. in 287. člena ZPP (o dokazih in njihovem izvajanju), pritožbeno sodišče pa naj bi te kršitve ne ugotovilo in odpravilo, po svoji vsebini ne predstavlja v reviziji uveljavljane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče predlaganega dokaza ne izvede, ter za to ne pojasni razlogov, je lahko podana kvečjemu bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 287. členom ZPP), vendar pa revizija tudi te ne bi mogla uspešno uveljavljati. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka v okviru dokaznega bremena sodišču prve stopnje predlagala, naj toženi stranki naloži predložitev potrdil o strokovnih izpitih sodelavcev oziroma dokumentacijo, iz katere bo mogoče razbrati pravno podlago izdanih potrdil, zato je razumljivo, da sodišče prve stopnje na podlagi 287. člena ZPP ni odločalo o izvedbi neobstoječega dokaznega predloga.

Revizija zmotno uveljavlja, da je eno od odločilnih dejstev, o katerem v sodbah nižjih sodišč ni razlogov oziroma ti nasprotujejo vsebini listin, tudi okoliščina, da naj bi tožena stranka delavce (npr. tožečo stranko, U. A., X. C. N., V. Č. Š.) različno obravnavala pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja strokovnega izpita za inšpektorje. Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani odločbi, je sodna presoja omejena na zakonitost v postopku izpodbijanih odločb. Ker na takšno presojo ne morejo vplivati morebitne drugačne odločitve tožene stranke v primeru drugih delavcev, slednje tudi ne more predstavljati enega od odločilnih dejstev za odločitev o utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka. Upoštevaje navedeno je neuspešen tudi revizijski očitek kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) zaradi zatrjevanega različnega (manj ugodnega) obravnavanja tožeče stranke v primerjavi z drugimi delavci tožene stranke.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Drugostopenjska sodba ugotavlja, da je bila tožeča stranka imenovana za inšpektorja dne 8.5.1995. Revizija neuspešno zatrjuje, da je tožeča stranka postala inšpektor (občinski) že v letu 1992. Takšen očitek namreč po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Jedro spora je vprašanje, ali je tožeča stranka dolžna opraviti strokovni izpit za inšpektorja, kar ji je bilo naloženo v izpodbijanem sklepu z dne 5.12.2005. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZIN (ki v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil noveliran), je lahko za inšpektorja imenovana oseba, ki ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo, najmanj pet let delovnih izkušenj in strokovni izpit za inšpektorja, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno. Na podlagi prehodne in končne določbe ZIN (prvi stavek 41. člena), se osebam, ki so opravile izpite, predpisane za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora pred uveljavitvijo tega zakona (t. j. pred 13.7.2002), prizna izpolnjevanje tega pogoja tudi po določilih tega zakona.

Pred 13.7.2002 je bil strokovni izpit za inšpektorja urejen v naslednjih predpisih. Prvi odstavek 84. člena Zakona o upravi (Ur. l. RS, št. 67/1994 in nadaljnji) je poleg ostalih pogojev, ki jih mora izpolnjevati inšpektor, predpisal tudi strokovni izpit za inšpektorja, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno. Na področju veterine je bil strokovni izpit za inšpektorja prvič izrecno predpisan v prvem odstavku 132. člena ZVet, ki je pričel veljati 1.1.1995. Strokovne izpite za delavce v veterinarski službi naj bi uredil predpis ministrstva za veterinarstvo (35. alinea 114. člena ZVet), vendar na podlagi tega zakona sprejet Pravilnik o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe s preizkusom usposobljenosti za delavce v veterinarski službi (Ur. l. RS, št. 1/1998) strokovnega izpita za inšpektorje ni uredil. Navedeni izpit je v okviru strokovnih pogojev za inšpektorja zahteval tudi ZVet-1 (prvi odstavek 82. člena, drugi odstavek 84. člena), ki je pričel veljati 20.5.2001, a na njegovi podlagi izdani podzakonski akti opravljanja tega izpita niso uredili. Iz navedenega tako izhaja, da je bil pred uveljavitvijo ZIN strokovni izpit za opravljanje nalog veterinarskega inšpektorja sicer zahtevan, vendar ga zaradi pomanjkanja ureditve v podzakonskih aktih ni bilo mogoče opravljati (torej ga ni mogla opraviti niti tožeča stranka). Za primer takšne situacije velja določilo drugega stavka 41. člena ZIN, v skladu s katerim morajo predstojniki na področjih, kjer doslej še ni bilo mogoče opravljanje strokovnega izpita, to omogočiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona.

Upoštevaje tretji stavek 41. člena ZIN mora inšpektor, ki strokovnega izpita še ni opravil, opraviti strokovni izpit za inšpektorja v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona oziroma po tem, ko mu je zagotovljena ta možnost, drugače se ga razreši v skladu s 13. členom tega zakona. Na podlagi 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja (Ur. l. RS, št. 75/2004 in nadaljnji) obsega program izpita splošni in posebni del, pri čemer program in obseg posebnega dela izpita določi minister, pristojen za posamezno inšpekcijo. Revizijsko sodišče soglaša s presojo iz izpodbijane sodbe, da je z izpodbijanim sklepom z dne 5.12.2005 tožeči stranki, ki strokovnega izpita za inšpektorja še ni opravila, utemeljeno naložena izvršitev te dolžnosti v roku enega leta po tem, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. V trenutku izdaje tega sklepa namreč o opravljanju posebnega dela izpita na področju veterine ministrstvo še ni izdalo akta iz 3. člena citiranega pravilnika, saj je Pravilnik o posebnem delu strokovnega izpita za uradnega veterinarja (Ur. l. RS, št. 92/2006) pričel veljati šele 2.9.2006. Revizija zmotno očita, da bi sodišče moralo presojati izpolnjevanje pogojev za inšpektorja po ZZVZ, katere naj bi tožeča stranka izpolnjevala. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev, da je bila tožeča stranka imenovana za inšpektorja dne 8.5.1995. V tem času je veljal ZVet, ki je v pretežnem delu (razen določb, ki pa za ta spor niso pomembne) razveljavil ZZVZ in za inšpektorja zahteval opravljen strokovni izpit, glede katerega je revizijsko sodišče zavzelo stališče že zgoraj. Sicer pa izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je bila z izpitom, ki ga je tožeča stranka dne 23.6.1988 opravila na podlagi prvega odstavka 96. člena ZZVZ, tej le priznana pravica, da je lahko kot veterinar (in ne kot veterinarski inšpektor) samostojno opravljala delo. Kot ugotavlja prvostopenjska sodba je tožeča stranka opravila tudi izpit iz splošnega upravnega postopka in preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku, kar pa ji je mogoče upoštevati zgolj v okviru priznavanja dela izpita v skladu z določilom 29. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja.

Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi določila 193.a člena ZJU. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi tega dela izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. Glede na vsebino prehodnih in končnih določil ZJU bi bilo za obravnavani spor lahko uporabljivo kvečjemu določilo tretjega odstavka 193. člena ZJU, v skladu s katerim se šteje, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil (kamor sodijo naloge inšpekcije) tudi uradniki, ki so na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, v delovnem razmerju pri državnem organu ali upravi lokalne skupnosti in so pridobili naziv višjega upravnega delavca ali upravnega delavca, ter so opravili strokovni izpit v skladu s posebnimi predpisi. Ker tožeča stranka takšnega strokovnega izpita nima, zanjo ne pride v poštev spregled na podlagi tretjega odstavka 193. člena ZJU. Neuspešno pa je tudi revizijsko sklicevanje na navedbe v pravdi in v pritožbi o tem, da je tožena stranka kršila drugi odstavek 14. člena, 22. in 155. člen URS. Do zatrjevane kršitve enakega varstva pravic (22. člen URS) se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, saj je na podlagi 371. člena ZPP dolžno preizkusiti izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa zgolj posplošenega sklicevanja na navedbe iz pravdnega postopka in pritožbe ni mogoče upoštevati, ker s tem ni zadoščeno standardu obrazložitve revizije. Glede neutemeljenosti očitka kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom, o čemer vsebuje revizija obširne navedbe, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče že zgoraj in ga na tem mestu ne ponavlja. V zvezi z izpodbijanim sklepom tožene stranke pa je prav tako zmotno zatrjevana kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS) in poseg v pridobljene pravice. Z izpodbijanim sklepom ni tožena stranka v ničemer posegla v pravni položaj tožeče stranke za nazaj (sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki kot inšpektor, kar je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi). Za možnost nadaljnjega opravljanja tega dela ji je zgolj naložila obveznost opraviti strokovni izpit, katerega tožeča stranka še nima, in sicer v roku ter pod pretnjo siceršnje razrešitve, kakor je to predpisano z ZIN.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.