Jedro

Če se priča v svoji izpovedbi na glavni obravnavi sklicuje na svojo izjavo policistom v predkazenskem postopku, ta s tem postane del njene izpovedbe in ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega J.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 1.200 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil J.R. spoznan za krivega: kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ (točka 1), kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka 2) ter kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Za prvo dejanje mu je bila določena kazen štiri leta zapora, za drugo osem mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje eno leto zapora ter nato izrečena enotna kazen pet let in pet mesecev zapora. Obsojeni je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 150.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke ter prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojenemu pa je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka, t.j. povprečnino 1.000 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta bili vloženi dve zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik, odvetnik D.M. vlaga zahtevo „zaradi vseh dovoljenih razlogov“ in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Zahtevo za varstvo zakonitosti so vložili tudi zagovorniki Odvetniške družbe Č. „zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka“ in Vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Na obe zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik F.M. in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče kot neutemeljeni zavrne. V zvezi s prvo zahtevo, vloženo „zaradi vseh dovoljenih razlogov“, ugotavlja, da izpodbija zgolj pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. V delu, kjer zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, ker sodišče ni zaslišalo treh prič, zahteva uveljavlja kršitev zakona, ki je z ničemer ne utemelji. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev, da naj se dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni.

V zvezi z drugo zahtevo, ki najprej uveljavlja kršitev načela neposrednosti, vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zahteva izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno izjave M.G., dano kriminalistu Š. in ocenjuje, da v tem primeru ni šlo za nedovoljen dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Dokazni predlogi obrambe za odreditev izvedenca psihiatrične stroke in zaslišanje posameznih prič so bili ob že izvedenih dokazih utemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni dokazi.

Oba odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila posredovana obsojencu in njegovim zagovornikom, slednji so se o njih tudi izjavili. Zagovornik, odvetnik D.M. se ne strinja z oceno, da gre za izpodbijanje zgolj dejanskega stanja in vztraja pri ugotovitvi, da je bil kršen materialni in procesni zakon, ker je bilo obrambi onemogočeno izvajanje dokazov, ki bi gotovo pripeljali do drugačnih zaključkov, predvsem v zvezi z oceno verodostojnosti oškodovanca.

Tudi zagovorniki Odvetniške družbe Č. vztrajajo pri navedbah v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in v njej navedenih razlogih.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

O zahtevi zagovornika odvetnika D.M. 1. Vložnik zahteve kot ključno vprašanje izpostavlja oceno izpovedbe oškodovanca S.K. Pravnomočni sodbi očita, da njegovo izpovedbo sprejema, čeprav je nezanesljiv in sam s seboj v nasprotju, vse to pa naj bi brez podlage sodišče neopravičeno pripisovalo njegovemu zdravstvenemu stanju in domnevnemu šoku zaradi dogajanja. Sodišču očita, da obrambi ni dopustilo oziroma omogočilo, da bi te svoje trditve dokazala z izvedbo dokazov, saj je zavrnilo predlog obrambe za odreditev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko ocenil, ali so velike nedoslednosti v izpovedbi oškodovanca zgolj posledica njegovega slabšega spomina; predlog za zaslišanje „nevtralnih“ prič D.L., O.J. in I.K., ki bi glede na njihove izkušnje z oškodovancem v preteklosti lahko osvetlile njegove osebne lastnosti; in predlog za poizvedbe pri odvetniku D.M. in v Banki ... o imetniškem računu oškodovanca z namenom, da se ugotovi, ali je oškodovanec, ki je dobival zgolj nizko žepnino od staršev, dejansko imel pri sebi 200.000 SIT, to je znesek, ki naj bi si ga obsojeni protipravno prilastil. Vložnik primerja izpovedbi oškodovanca in obsojenega in glede slednjega zatrjuje, da je bil ta dosleden in ves čas skladen. Navaja tudi, da sodišče neutemeljeno išče oporo za oceno oškodovančeve verodostojnosti v materialnih dokazih, in sicer v madežu krvi v obsojenčevi garaži, saj je bil oškodovanec takrat vinjen in obstaja verjetnost, da je padel in se pri tem poškodoval ter v najdbi „koščka selotejpa“ in „kola“, kar naj bi bila, kot izhaja iz zahteve, nespecifična dokaza.

Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče napačno presodilo tudi kaznivo dejanje izsiljevanja, za katerega ni nobenega dokaza, razen izpovedbe oškodovanca, ta pa naj bi bila tudi v tem delu nedosledna, saj je le pred preiskovalnim sodnikom trdil, da mu je obsojeni zagrozil s pištolo, če mu ne bo prinesel še dodatnih 100.000 SIT, na glavni obravnavi pa tega naj ne bi več ponovil, kar pa bi gotovo storil, če bi se to res zgodilo. Nobenih dokazov tudi ni, da je bil oškodovanec v obsojenčevem osebnem avtomobilu, oziroma na kraju, kjer naj bi ga obsojeni izpustil. Glede na navedeno vsebino zahteve je treba najprej pojasniti, da je preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka (prvi odstavek 420. člena ZKP) in da po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva, kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe.

Vložnik v zahtevi ne uveljavlja nobenih konkretnih kršitev zakona (tudi v uvodnem delu zahteve splošno navaja, da jo vlaga „iz vseh dovoljenih razlogov“), ne navaja pa tudi nobenih konkretnih okoliščin, ki bi pomenile kršitev zakona. Iz zahteve izhaja zgolj to, da vložnik graja dokazno oceno izpodbijane sodbe in zaključke, da je obsojeni storil kazniva dejanja, ki so predmet tega postopka. Kot že rečeno pa vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem Vrhovno sodišče ne presoja, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

2. Z vidika kršitev zakona so nepomembni tudi vložnikovi ugovori v zvezi s presojo dokaznih predlogov obrambe. Po pregledu izpodbijanih sodb je moč ugotoviti, da sta se nižji sodišči do njih obrazloženo opredelili: sodišče prve stopnje je v sodbi glede vsakega posameznega dokaznega predloga (na katerega se sklicuje tudi v zahtevi) utemeljilo, zakaj meni, da je izvedba dokaza nepotrebna. Višje sodišče je tej presoji pritrdilo in tudi samo kot neutemeljeno zavrnilo zagovornikovo ponovitev enakih dokaznih predlogov, ker je ocenilo, da predlagani dokazi niso „relevantni“. Drugače povedano, obramba nižjih sodišč očitno ni prepričala, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko privedla do drugačne dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in s tem do drugačne presoje obsojenčeve krivde. Vložnik tudi v zahtevi ostaja pri enakih dokaznih predlogih in ne navaja nobenih novih, prepričljivih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost odločitve nižjih sodišč, kar pomeni, da tudi v zahtevi ni z verjetnostjo izkazal pravne relevantnosti predlaganih dokazov, oziroma da bi ti utegnili biti za obsojenega uspešni. Ker pa vložnik ob tem niti ne zatrjuje kršitev pravic obrambe, kot tudi ne, da pri zavrnitvi dokaznih predlogov niso bili upoštevani ustavnosodni kriteriji, pač pa se zgolj pavšalno sklicuje na nepošten postopek in „onemogočanje obrambe“, Vrhovno sodišče tudi te razloge zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje kot nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

O zahtevi zagovornikov Odvetniške družbe Č.

1. Vložniki trdijo, da je bilo v predmetni zadevi kršeno načelo neposrednosti, ker se sodba sodišča prve stopnje opira predvsem na izjavo priče M.G., ki jo je ta podal v predkazenskem postopku kriminalističnemu inšpektorju M.Š. Takšne izjave pa po mnenju zagovornikov glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče uporabiti neposredno kot dokaz. Kršitev enakega načela vidijo tudi v tem, ker se sodišče sklicuje tudi na izpovedbo kriminalista M.Š., ki izpoveduje o izjavi M.G.; v tem primeru gre za tako imenovano posredno izjavo, to je pričanje o tem, kar ji je povedal nekdo drug, hkrati pa gre tudi za pričanje o tem, kar je policist izvedel od M.G. v predkazenskem postopku. Zato tudi takšnega pričanja sodišče ne bi smelo upoštevati kot dokaz, ki bi nadomestil neposredno izjavo priče M.G. na glavni obravnavi. Vložniki tudi poudarjajo, da je pričanje M.G. bistveno za izdajo izpodbijane sodbe in da je nedopustno, da je sodišče zanemarilo izjavo priče na glavni obravnavi oziroma da je del pričevanja priče M.G. sprejelo, drugega dela pa ne in ga v tem delu nadomestilo z izjavo, podano v predkazenskem postopku.

Iz podatkov spisa izhaja, da je M.G. na policiji dne 13.12.2003 v predkazenskem postopku med drugim povedal, da ga je oškodovanec prosil, če ga z osebnim avtomobilom zapelje do prijatelja, ki mu je dolžan denar in mu ga bo vrnil, da je v času čakanja v osebnem avtomobilu iz obsojenčeve delavnice slišal kričanje in da mu je neznan moški (obsojeni R.), ki ga je peljal domov, dejal, da naj raje ne govori o tem, kar je danes slišal. Zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 27.10.2004 je zanikal omenjene navedbe iz uradnega zaznamka na policiji in ko mu je bil ta predočen, je povedal, da ni točen in „da je resnica to, kar je povedal danes“. Na glavni obravnavi dne 12.9.2006 je M.G. vztrajal pri izpovedbi iz preiskave in med drugim dejal, da se ne spomni, kaj je takrat povedal policistu in „da misli, da policistu takšne izjave ni dal“. Na glavni obravnavi dne 19.9.2006 pa je potem, ko je bil pred njim zaslišan, kriminalist M.Š. povedal, da se ga ne spomni, da pa ve, da ga je policist spraševal in da je njegove izjave zapisoval na list papirja, med drugim pa je tudi dejal: „Policistu sem govoril po resnici“. Kriminalist M.Š. je potrdil, da je on vodil razgovor z M.G. in tudi zapisal uradni zaznamek o njegovi izjavi, pri čemer je zapisal tisto, kar mu je povedal v razgovoru.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na šesti strani opozorilo na razlike med izjavo M.G. kriminalistu v predkazenskem postopku ter njegovo izpovedbo na glavni obravnavi, poudarilo, da njegovo pričevanje sprejema „s pridržkom“ in da je „kot verodostojno upoštevalo izpovedbo kriminalista“ (ki je kot priča korektno podal izjavo M.G. v predkazenskem postopku). Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča pa izhaja ocena, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo spremenjeni izjavi M.G. na glavni obravnavi, temveč izjavi, ki jo je podal neposredno po izvršenem kaznivem dejanju, glede katere je kriminalist M.Š. povedal, da jo je zapisal tako, kot je povedal M.G., ta pa je na zadnji glavni obravnavi tudi sam povedal, „da je policistu govoril po resnici“.

Vrhovno sodišče se načeloma strinja s stališčem zahteve, da izjave občanov policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 148. člena ZKP, niso dokaz, na katerega bi se sodba smela opirati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče izrazilo že v več svojih odločbah (npr. I Ips 36/2002 z dne 23.10.2003, I Ips 201/99 z dne 20.6.2002 in drugih). Strinjati se je mogoče tudi z nadaljnjo ugotovitvijo zahteve, da omenjena prepoved (četudi v zakonu ni izrecno določena) praviloma velja tudi glede zaslišanja policistov o tem, kar je policist (kot posredna priča) izvedel od občanov pri zbiranju obvestil. Tudi takšnih izpovedb policistov (o vsebini obvestila, zapisanega v uradnem zaznamku) sodišče ne sme upoštevati v smislu dokaza, ki bi nadomestil izjavo, dano v predkazenskem postopku. Glede tega vprašanja se je Vrhovno sodišče prav tako že izreklo, npr. v svoji odločbi I Ips 65/2005 z dne 18.1.2007. Kot izhaja iz doslej navedenega je obravnavani primer drugačen. V predmetni zadevi namreč pravnomočna sodba ne temelji niti na izjavi M.G. policiji v predkazenskem postopku, niti na izpovedbi kriminalista M.Š. o vsebini takšne izjave, temveč se predvsem opira na tisti del izpovedbe M.G. na glavni obravnavi, kjer je povedal, da je policistu govoril resnico. Posredno se je s tem sam skliceval na svojo izjavo policistu, ki je na ta način postala del njegove lastne izpovedbe na glavni obravnavi. V tem obsegu ji je sodišče tudi sledilo glede na to, da je tudi policist M.Š. kot neposredna priča potrdil, da je bila takšna izjava z določeno vsebino res dana in tudi navedel, v kakšnih okoliščinah. Da je bila po vsebini resnična pa je na glavni obravnavi potrdil M.G. sam in je zato sodišče v tem delu njegovi izpovedbi tudi sledilo. V navedenem smislu Vrhovno sodišče razume obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z zaslišanjem in presojo verodostojnosti priče M.G., ki s takšno obrazložitvijo ni zgolj potrdilo prvostopenjske sodbe, kot trdi zahteva, temveč jo je tudi ustrezno dopolnilo in s tem odpravilo določeno nejasnost v razlogih prvostopenjske sodbe, iz katere na prvi pogled res sicer izhaja, kot to razume zahteva, da se izpodbijana sodba opira (zgolj) na izpovedbo policista M.Š. o tem, kar mu je M.G. povedal pri zbiranju obvestil. Ob tem ni pomembno, ali je izpovedba M.G. bistven dokaz v zadevi. Odločilno je, da je bil ta dokaz pridobljen, upoštevan ter ocenjen v skladu z zakonom. Zaradi navedenih razlogov se Vrhovno sodišče ne strinja z zahtevo, ki uveljavlja kršitev načela neposrednosti (prvi odstavek 355. člena ZKP), saj se sodba opira na dokaz (izpovedbo M.G.), pretresen na glavni obravnavi.

2. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe zagovorniki uveljavljajo kršitev pravic obrambe v zvezi z izvajanjem razbremenilnih dokazov (3. alineja 29. člena Ustave), kar naj bi vplivalo „na zakonitost in pravilnost sodbe“ (drugi odstavek 371. člena ZKP). Pri tem se zagovorniki sklicujejo z enakimi razlogi na iste dokaze kot že obravnavana zahteva zagovornika, odvetnika D.M. Ob tem tudi dodajajo, da je obramba s svojimi dokaznimi predlogi zadostila vsem kriterijem, ki jih je Ustavno sodišče postavilo v zvezi z dokaznimi predlogi obrambe in če bi sodišče predlagane dokaze izvedlo in upoštevalo tudi izpovedbo M.G., ko ta razbremenjuje obsojenega, bi bil vzpostavljen dvom v obsojenčevo krivdo.

Do vprašanj, povezanih z obravnavo dokaznih predlogov obrambe, se je Vrhovno sodišče deloma že opredelilo v obrazložitvi k prvi zahtevi, zato teh ugotovitev ne ponavlja in se v celoti sklicuje na tam navedene razloge. Ob tem pa glede na vsebino zahteve še dodaja, da vložniki zgolj zatrjujejo, da so zadostili svojemu dokaznemu bremenu skladno z merili, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave. Vendar pa dlje od ponavljanja razlogov, s katerimi je obramba pred nižjima sodiščema že doslej neuspešno utemeljevala svoje dokazne predloge, ne gredo. Zato po oceni Vrhovnega sodišča tudi v zahtevi vložniki niso izkazali z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov vzbudila dvom v verodostojnost in zanesljivost oškodovanca, ki je bila v postopku na prvi in drugi stopnji skrbno presojena in preverjena tudi z drugimi dokazi. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da obsojenčeva pravica do obrambe z opustitvijo predlaganih dokazov ni bila kršena in da so bili ustavnosodni kriteriji, na katere se zahteva posplošeno sklicuje, ustrezno upoštevani.

Po navedenem je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojeni, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z zahtevo ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.